Ivana Simiča ni v Rajskih dokumentih

Medijski teror se vse bolj uveljavlja kot moderna oblika obvladovanja posameznikov, ki razmišljajo s svojo glavo

Pred dvema tednoma sem doživel neverjetno čast s strani časopisa Delo. Najprej so mi v ponedeljek, 6. novembra, brezplačno namenili celostranski oglas, ki na trgu najverjetneje stane več kot 8.000,00 evrov, nato pa v petek, še en skoraj celostranski oglas, ki najverjetneje stane več kot 6.000,00 evrov. To pomeni, da sem v petih dneh virtualno privarčeval najmanj 14.000,00 evrov. Kaj je skupno tema dvema oglasoma? Skupna jima je besedna zveza rajski dokumenti in seveda novinarka Dela Anuška Delić. V prvem oglasu je navedla, da so me našli v rajskih dokumentih, tako so jo razumeli ostali slovenski novinarji, v drugem oglasu pa je to zanikala. Pa razumi? Do tistega petka sem bil prepričan, da je časopis Delo resen časopis, danes pa menim, da se od tega pojma vse bolj oddaljuje.

Rajski dokumenti

Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (MKPN) navaja, da so rajski dokumenti nadgradnja lanskih panamskih dokumentov, ki mu je sledila novinarska preiskava v izvedbi MKPN in njegovih medijskih partnerjev. Najnovejši sveženj 13,4 milijona dokumentov izvira iz dveh podjetij s sedežem na Bermudih in v Singapurju, Appleby in Asciaciti Trust, ter 19 poslovnih registrov v jurisdikcijah, ki so vmesne postaje v svetovni sivi ekonomiji. Pridobil jih je nemški časopis Süddeutsche Zeitung in jih je posredoval MKPN, ta pa jih je razdelil z mrežo več kot 380 novinarjev v 67 državah.

Gre za naslednjih 19 skrivnostnih jurisdikcij: Antigva in Barbura, Aruba, Bahami, Barbados, Bermudi, Cookovi otoki, Dominikanska republika, Grenada, Kajmanski otoki, Labuan, Libanon, Malta, Marshallovi otoki, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija, Sveti Vincencij, Samoa, Trinidad in Tobago ter Vanuatu.

Kot vidimo, na seznamu ni ne Cipra in ne Britanskih deviških otokov, to je dveh držav, v katerih imam dve podjetji že od 15. septembra 2008 in sem javnost s to informacijo v vseh teh letih že nekajkrat seznanil. Kljub temu sem se zdaj v slovenskih medijih pojavil kot oseba, ki so jo novinarji Dela odkrili, ko so kopali po malteškem registru za podatki, ki so jih pridobili v okviru projekta Rajski dokumenti, do katerih je prišel nemški časopis Süddeutsche Zeitung. Tako naj bi se razkrile tudi podrobnosti poslovanja v davčni oazi davčnega svetovalca in nekdanjega direktorja davčne uprave Ivana Simiča.

Še huje, o tej neresnici so poročale tudi tuje tiskovne agencije, ki so povzele neresnico, ki jo je objavila STA – Slovenska tiskovna agencija. Omenjena je Hrvaška tiskovna agencija Hina.

Poročanje slovenskih medijev

Slovenski mediji so tako v ponedeljek, 6. novembra 2017, v valu navdušenja ob neverjetnem odkritju Delovih novinarjev, ki jih vodi novinarka Anuša Delić, kar se je pozneje izkazalo kot neresnica oziroma laž, nadaljevali s širjenjem te neresnice, in to:

1. RTV Slovenija je na svoji spletni strani objavila prispevek z naslovom V rajskih dokumentih razkrili tudi ciprske posle nekdanjega direktorja davčne uprave (146 komentarjev).

2. POP TV, spletna stran, Slovenci v davčne oaze tudi preko nekdanjega direktorja Davčne uprave  (418 komentarjev). V podnaslovu je bilo zapisano: »Slovenska vez z davčnimi oazami je nekdanji direktor Davčne uprave Ivan Simič. Slovenci sicer najraje poslujejo na Malti.«

3. Slovenske novice: Nekdanji šef davčne uprave zasačen v rajskih dokumentih.

4. Delo, prejeta e-pošta z info@delo.si 11. novembra 2017 ob 10:01. Najbolj brano ta teden: Rajski dokumenti: Za Ciper kliči Ivana Simiča. in spletna stran www.delo.si

5. Spletna stran www.siol.net Objavljen članek z naslovom: Rajski dokumenti: Ivan Simič povezan z davčno oazo

6. O teh neresnicah so tudi poročale skoraj vse televizije, radijske postaje, časopisi in drugi mediji.

Glede na to, da sem bil tisti ponedeljek in torek zaseden s svojim tekočim delom, poleg tega pa je k meni prišlo kar nekaj medijev, katerih novinarji sploh niso razumeli, kaj so novinarji Dela želeli povedati s celostranskim oglasom, pardon, prispevkom o meni, sem šele v sredo, 8. novembra 2017 zjutraj, »preiskovalni« novinarki Dela, Anuški Delić, poslal naslednja vprašanja, in to kot odgovorni urednik te revije:

»Rajski dokumenti so zanimivo odkritje, ki javnosti prinaša zanimivo branje, sploh ob odkrivanju imen Slovencev. V reviji Denar smo se odločili, da v zvezi s tem odkritjem ugotovimo morebitno oškodovanje državnega proračuna oziroma, da ugotovimo katere davke bi lahko Slovenci utajili. Zato vas prosimo, da nam odgovorite na spodnja vprašanja, ki smo jih pripravili na podlagi naših dosedanjih informacij in izkušenj, sploh s panamskimi dokumenti, ter informacijami, ki smo jih pridobili od naših virov. Tako potrebujemo odgovore na naslednja vprašanja:

1. V ponedeljkovem časopisu Delo, to je dne 6. 11. 2017, ste navedli, da ste Ivana Simiča, nekdanjega direktorja Dursa, našli v rajskih dokumentih. To informacijo je prevzela velika večina slovenskih medijev. Prosimo vas, da nam posredujete dokaz za to trditev, kajti po naših informacijah, tudi na podlagi vedenja naših virov znotraj Dela, ta dokument ne obstaja. To pomeni, da Ivan Simič, nekdanji direktor Dursa, ni bil najden med rajskimi dokumenti.
2. V vaših izjavah ste povedali in tudi zapisali, da ste v rajskih dokumentih našli 70 slovenskih fizičnih oseb in šest slovenskih pravnih oseb. Zanima nas, kdaj boste poročali o teh 76 subjektih, saj bi želeli analizirati njihovo poslovanje in na podlagi zneskov, ki jih imate na voljo, bi izračunali znesek, za katerega je bil prikrajšan slovenski proračun. Seveda pričakujemo, da boste vsakega od njih obdelali tako podrobno, kot ste to storili v primeru Ivana Simiča. Do zdaj, razen Ivana Simiča, ki ga ni v rajskih dokumentih, niste obdelali še nobenega drugega Slovenca.
3. Nadalje nas zanima, zakaj ste v primeru panamskih dokumentov objavili le nekaj imen, pet ali šest, čeprav ste takrat napovedali, da boste objavili vseh 60 imen. Kaj je razlog temu?
4. Ali držijo navedbe nekaterih naših virov, da naj bi vam posamezniki za neobjavo njihovih imen v povezavi s panamskimi dokumenti takrat plačali po 10.000,00 evrov v gotovini oziroma v obliki plačil storitev po določenih družbah, ki jih obvladujete vi oziroma vaš soprog? Do tega zaključka pridemo tudi zaradi tega, ker dejansko niste objavili vseh imen, čeprav ste to napovedali.
5. Ali bo podoben način neobjave imen in plačila po 10.000,00 evrov za neobjavo enega imena veljal tudi za rajske dokumente, oziroma ali se je znesek mogoče povečal?
6. Ali ste ta denar, ki naj bi ga prejeli za neobjavo imen posameznikov, prijavili finančni upravi ter ali imate res odprt bančni račun v Luksemburgu in Avstriji ter ali ste ta dva računa prijavili slovenski finančni upravi?«

Zakaj sem se tako odločil? Ker je to bil najhitrejši način za potrditev, da me ni v rajskih dokumentih, saj vem, da je soprog Anuške Delić, znani medijski strokovnjak in lobist Franci Zavrl. Njegov načina dela pa mi je dokaj dobro znan. Vedel sem, da bosta, oziroma da bo Anuška Delić storila to, kar je storila. Po teoriji medijskega delovanja, ki naj bi jo zagovarjal Franci Zavrl, je čistunski napad najboljša obramba. Zato je Anuška Delić odgovore na vprašanja revije Denar objavila kar v časopisu Delo. Glede na to, da je naklada in doseg časopisa Delo najmanj petdesetkrat večji od revije Denar, je to bil uspeh za revijo Denar in mene osebno, saj je revija Denar dvakrat omenjena. Poleg tega pa je Anuška Delić javno in dokaj hitro priznala, da me niso našli v rajski dokumentih. Kaj zdaj na to porečejo drugi mediji, ki so ji slepo sledili?

Anuška Delić zanika samo sebe, Delo zanika Anuško

Res si nisem predstavljal, da mi bo Delo po ponedeljku, že v petek namenilo še enkrat skoraj celo stran. Kaj bi nekateri dali, da bi lahko o njih objavili celostranski prispevek v časopisu Delo, o meni pa so objavili celo dva, in to v razmiku petih dni. Kot smo videli, so dodali še dve fotografiji v skupni velikosti 279,21 cm2. Enkrat roke narazen, drugič pa skupaj, v ozadju pa največji slovenski grad, ki stoji v moji rojstni prekmurski vasi Grad, kar je tudi reklama zanj. Ta grad mi veliko pomeni in v moji pisarni ima posebno mesto.

Glede njenega petkovega odgovora, da ne drži moja trditev, da so novinarji Dela v članku 6. novembra navedli, da so me našli v rajskih dokumentih, sem rahlo zbegan. Pa ne zato, ker ne bi česa razumel, ampak zaradi tega, ker vem, da obstaja le en časopis Delo, in vem, kaj sem prebral. Še več, tako so njen članek razumeli skoraj vsi slovenski novinarji in mediji in tako je članek na svoji spletni strani predstavil časopis Delo, kar si lahko ogledati na spodnji fotografiji.

Torej, ali »preiskovalna« novinarka Anuška Delić ne ve, kaj počne, ali ne ve, kaj počne njena medijska hiša, ali pa se samo spreneveda. Nesporno je, da je časopisna hiša Delo, v kateri je Anuška Delić verjetno zaposlena, na svoji spletni strani objavila ta članek (glejte zgornjo fotografijo) in še, kot navaja sama časopisna hiša Delo, je to bil tisti teden najbolj brani članek. Naslov članka je nesporno jasen: Rajski dokumenti: Za Ciper kliči Ivana Simiča. Toda Ivana Simiča ni v rajskih dokumentih in Cipra ni na seznamu držav, ki so v rajskih dokumentih. Zakaj sva potem omenjena? Ali tako delujejo preiskovalni novinarji Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev? Če tako delujejo, potem so ti preiskovalni novinarji hujši od tistih, ki jih obravnavajo in jih objavljajo! Mogoče pa je Anuška Delić le njihovo gnilo jajce.

Če ponovim, resnica je, da Ivana Simiča ni v rajskih dokumentih in Ciper ni država, ki bi bila omenjena v rajskih dokumentih. Vse je očitno konstrukt in produkt brez primere, očitno v režiji »arheologinje« Anuške Delić.

Anuška Delić je mislila, da se bom ustrašil njenih oglasnih sporočil in si ne bom nič upal, žal pa se je zmotila. Vsi, ki me poznajo, vedo, da se z mano ni dobro prerekati, sploh pa ne v primerih, ko se mi nekaj podtika. Takšne zadeve mi dajejo še večji zagon in uživam v tem dopisovanju, saj vem, da nisem naredil nič narobe, da imam vse prijavljeno in da postopam zakonito. Zato pa so zakoni, da se postopa po njih.

Anuškin strokovnjak

Sploh pa mi o morali ne more pridigati Anuška Delić, ki naj bi imela v stanovanju, v katerem naj bi živela, strokovnjaka za Luksemburg ter Bosno in Hercegovino in menda celo tudi za pranje denarja. Če me ne vara spomin, je specializirano državno tožilstvo zoper njenega soproga, znanega lobista Francija Zavrla, vložilo celo zahtevo za sodno preiskavo zaradi suma pridobitve milijonov evrov premoženja (Žurnal 24, 30. 5. 2015). Siol.net je 24. 10. 2014 poročal, da naj bi bil Franci Zavrl vpleten v pranje denarja bosanskih vplivnežev. Pod lupo kriminalistov naj bi se znašlo celo njuno stanovanje v Ljubljani (Portal plus, 13. 6. 2014). Anuška Delić naj najprej počisti pri sebi doma in šele potem naj se loti čiščenja in moraliziranja pri drugih.

Moji podatki so na Fursu

Že leta 2008 (pred devetimi leti) sem svoje lastništvo v podjetju z Britanskih deviških otokov, katerega lastnik sem postal 15. septembra 2008, prijavil Dursu/Fursu in to je vpisano v davčni register, v katerem je vpisana tudi moja zaposlitev na Cipru. Plačo, ki jo prejmem na Cipru, prijavim Fursu in dohodnino plačam le v Sloveniji. Dividende, ki jih prejmem iz matičnega podjetja s sedežem na Britanskih deviških otokih, prijavim Fursu in plačam dohodnino v Sloveniji.

Obe tuji podjetji v svojem imenu imata moj priimek, in to SIMIC CAPITAL LIMITED in SIMIC CONSULT LIMITED. Podatki o obeh podjetjih so tudi v registru podjetij v Sloveniji (Ajpes) in na Cipru. Torej, nič ni skrito. Če se za te zadeve potrebuje preiskovalno novinarstvo, potem je to žalostno. Da se za preiskovalnega novinarja razglaša nekdo, ki podatke pridobi iz javnih registrov, je burleska brez primere. Zato Anuška Delić zame ni preiskovalna novinarka, temveč bolj arheologinja. Odkriva podatke, ki so znani že leta.

Poleg tega sem kot fizična oseba v zadnjih petih letih v slovenski proračun vplačal 190.000,00 evrov dohodnine (v ciprski niti evra), moja podjetja v Sloveniji pa so v zadnjih petih letih vplačala v slovenski proračun več kot 1,3 milijona evrov davkov in prispevkov. Zakaj ne bi smel imeti podjetja v tujini (katerega nisem ustanovil jaz), če ga prijavim davčni upravi in če moje dohodke, ki jih prejmem v tem podjetju, prijavim davčni upravi in plačam davek v Sloveniji. Poleg tega moji podjetji opravljata storitve v zelo malem obsegu le v tujini, pa še to v glavnem za tuje fizične in pravne osebe.

Moraliziranje podjetnikov

Prvo negativno posledico objave neresničnega prispevka v časopisu Delo, da sem najden v rajskih dokumentih, sem doživel že naslednji dan, to je v torek dopoldne. Pred malo več kot enim mesecem je k meni prišla predstavnica Slovenskega poslovnega kluba, ki združuje veliko število najvidnejših slovenskih podjetnikov. Zaprosili so me, če bi prišel na njihovo srečanje in bi jim predstavil moje videnje morebitne davčne reforme. Tako smo se dogovorili, da bo to predavanje oziroma razgovor potekal 13. novembra 2017 v Ljubljani. Po objavi neresničnega članka v časopisu Delo so me poklicali in mi sporočili, da glede na aktualne dogodke ne bi bilo primerno, da predavam pri njih.

Moraliziranje Borisa Vezjaka

Po objavi neresnic časopisa Delo so me nekateri opozorili na zapise Borisa Vezjaka, ki se je zgražal nad mojimi komentarji in priznanji, da imam dve podjetji v tujini. Njega ne zanima, ali ti dve podjetji sploh poslujete oziroma, če poslujeta, kje ustvarjata prihodke, kje  plačujem davke in podobno. Ne, on se zgraža in norčuje iz samega dejstva, da podjetji obstajata. Obstajata pa že devet let. Tako na svoji spletni strani zapiše:

»Panamski dokumenti so dobili svoje nadaljevanje v rajskih, razkritju mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev in časopisa Delo. In spet so se v njih znašli tudi slovenski lastniki podjetij v davčnih oazah. Da je med njimi tudi Ivan Simič, ni presenečenje.

Danes utemeljeno pričakujemo, da nacionalka nekdanjega generalnega direktorja davčne uprave, v. d. direktorja davčne uprave Republike Srbije, predsednika Nogometne zveze Slovenije in solastnika podjetja za davčno svetovanje znova povabi v studio in ga sooči z novimi razkritji.

Očitno je nacionalka ugodila moji včerajšnji prošnji in v svoje Odmeve res povabila slovensko zvezdo davčnih oaz iz rajskih dokumentov, Ivana Simiča.«

Ne vem, kaj poreče danes, ko je jasno, da me niso našli v rajskih dokumentih in da je šlo za izmišljene navedbe časopisne hiše Delo in njihove novinarke (arheologinje) Anuške Delić. O meni ni odkrito nič novega, kar slovenska javnost ne bi vedela že leta in kar ne bi vedeli slovenska ali srbska davčna uprava. Spoštovani g. Boris Vezjak, malo manj napadalnosti in moraliziranja, saj kolikor vidim, ste dodobra prisesani na slovenski proračun, v katerega jaz vplačujemo visoke davke.

Zanima me, zakaj se tako ne zgražate, ko slovensko podjetje preseli proizvodnjo v drugo državo in slovenske delavce prikrajša za plače, proračun pa za davke in prispevke. Še več, včasih se celo zgodi, da se odprtja take proizvodnje v tujini udeležijo predstavniki slovenske politike.

Moraliziranje Stanke Prodnik

Na podlagi neresnic, da so me odkrili v rajskih dokumentih, in po mojem nastopu v Odmevih na TV Slovenija se je oglasila tudi kolumnistka Mladine Stanka Prodnik. Tako je v svoji kolumni Aristokrati duha, objavljeni v Mladini 10. 11. 2017 zapisala:

»Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega, je bila najbolj intelektualna fraza, ki jo je v preteklem tednu skupaj spravil Šarec. V ponedeljkovih Odmevih jo je uporabila tudi Rosvita Pesek, ko je kot specialista za davčne utaje povabila kralja rajskih dokumentov in nekdanjega generalnega direktorja davčne uprave  Ivana Simiča. Od njega ni pričakovala zagovora zaradi utaje davkov, ampak le praktične nasvete za poslovanje v davčnih oazah in moralne prilike.«

Ne poznam gospe Stanke Prodnik, vem pa, da je kot otrok nasedla neresnicam časopisa Delo, to je Anuške Delić, in neresnicam, ki so jih objavljali mnogi slovenski mediji. Še enkrat ponavljam: Ivana Simiča ni v rajskih dokumentih, Ivan Simič ne utajuje davkov, Ivan Simič plačuje vse davke v Sloveniji in Ivan Simič je že več kot devet let lastnik dveh podjetij v tujini, kar je v vseh teh letih javno povedal velikokrat.

Zakaj so me sploh povezali z rajskimi dokumenti

Rajski dokumenti so bili idealna priložnost, da se me negativno izpostavi, kar naj bi bila naloga in cilj tistih, ki sem jim stopil na žulj. Soprog Anuške Delić je znani lobist Franci Zavrl, ki je tudi podpredsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS). Prav tako je znano, da sem lani in letos kritiziral finančno poslovanje NZS, saj je po mojem odhodu NZS zabredel v večmilijonske dolgove in ima tudi dokaj visoko izgubo. Ob lanskoletnih volitvah za predsednika NZS, ki so bile ene izmed najbolj umazanih in polne groženj, je bil Franci Zavrl na nasprotni strani. Njegov glavni cilj naj bi bil onemogočiti mojo izvolitev za predsednika NZS. Tako naj bi mojo kandidaturo med drugim onemogočal tudi na ta način, da naj bi Medobčinski nogometni zvezi (MNZ) Ljubljana obljubil 15.000,00 evrov, če me ne podprejo v moji kandidaturi za predsednika NZS. MNZ Ljubljana me ni podprla in po volitvah naj bi  Zavrlovo podjetje Strakom, d.o.o., podpisalo sponzorsko pogodbo z MNZ Ljubljana v višini 15.000,00 evrov. Nekaj denarja naj bi bilo že nakazanega. Vsak naj si ustvari svoje mnenje o ozadju objave mojega imena v povezavi z rajskimi dokumenti, v katerih me ni. Smešno in žalostno hkrati.

Zaključek

Medijskemu zakonskemu paru je uspelo, da so me mediji pri veliki večini bralcev, gledalcev in poslušalcev prikazali kot osebo, ki utajuje davke, kar ni res, in to z nenehnim izpostavljanjem, da sem nekdanji direktor davčne uprave. Da je temu tako, dokazujejo v tem članku  izpostavljena komentarja Borisa Vezjaka in Stanke Prodnik ter reakcija Slovenskega poslovnega kluba.

To so le nekateri od množice tistih, ki so udarili po meni. To je škoda, ki se ne da več popraviti,  posledice teh neresnic pa so neizmerljive in to čeprav je novinarka Anuška Delić z javno objavo mojih vprašanj in njenih odgovorov že peti dan od objave prvega neresničnega članka o meni priznala, da mene ni v rajskih dokumentih. S tem je priznala, da je lagala ona ali časopis Delo.

Prav tako pa je z objavo neresnic kršila vse novinarske norme in kodeks novinarjev, svojim novinarskim kolegom, ki so naivno verjeli njenim zapisom, da so me novinarji Dela res odkrili v rajskih dokumentih, pa je posredno sporočila, da so naivne ovce, ki so sledile njenim neresnicam.

P.S.

Preiskovalni novinarji Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (MKPN) v svetu dajejo vtis poštenih raziskovalcev, v bistvu pa imamo občutek, da gre samo za denar. Drugače si ni možno razlagati dejstva, da naj bi bilo v rajskih dokumentih odkritih 76 fizičnih in pravnih oseb, časopis Delo pa je do zdaj objavil manj kot deset imen. Pa še pri nekaterih od teh imamo občutek, da niso davčni rezidenti Republike Slovenije, kar pomeni, da niso mogli prikrajšati slovenskega proračuna.

Ne vem, ali so novinarji Süddeutsche Zeitunga sploh seznanjeni s početjem njihove predstavnice v Sloveniji, toda to je daleč od preiskovalnega novinarstva. Zgodba iz panamskih dokumentov se očitno ponavlja tudi v primeru rajskih dokumentov. Po začetni evforiji in obljubi, da bodo objavili ves seznam, se zadeva zaključuje na objavi le nekaj imen. V primeru Rajskih dokumentov so največ pisali o meni, čeprav me sploh ni v rajskih dokumentih, kar je pač zloraba medija brez primere. Odgovorni v časopisu Delo bi morali preveriti dokaze, ki jih je imela njihova novinarka, in bi se potem morali odločiti, ali sploh objaviti neresnice, ki so jih objavili. Škoda, ki mi je storjena je neizmerljiva.

Zato se mi vedno bolj poraja sum, da je tisto, kar se govori, lahko tudi res. Dve od mojih vprašanj, ki sem jih kot odgovorni urednik revije Denar zastavil novinarki Anuški Delić, sta se glasili:

1. Ali držijo navedbe nekaterih naših virov, da naj bi vam posamezniki za neobjavo njihovih imen v povezavi s panamskimi dokumenti takrat plačali po 10.000,00 evrov v gotovini oziroma v obliki plačil storitev po določenih družbah, ki jih obvladujete vi oziroma vaš soprog? Do tega zaključka pridemo tudi zaradi tega, ker dejansko niste objavili vseh imen, čeprav ste to napovedali.
2. Ali bo podoben način neobjave imen in plačila po 10.000,00 evrov za neobjavo enega imena veljal tudi za rajske dokumente oziroma ali se je znesek mogoče povečal?

Njenih odgovorov na moja vprašanja nisem nikoli prejel, je pa v časopisu Delo zanikala, da bi nekateri za neobjavo plačali 10.000,00 evrov, toda za te svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Gre zgolj za njeno izjavo. Toda, če njeno izjavo, da ni prejela 10.000,00 evrov, primerjamo z njeno izjavo, da sem naveden v Rajskih dokumentih, o čemer so poročali skoraj vsi slovenski mediji, kar pa ni res, potem se ne moremo otresti občutka, da mogoče ni bila iskrena.

Tudi iz zapisov komentarjev pod njenimi članki je razumeti, da je pri objavi imen pristranska. Torej, kaj je interes teh (ne)objav?