Ministrica za zdravje je pred dnevi predlagala, da naj bi zdravniki odgovarjali za nepotrebne napotitve bolnikov k specialistom. Ne bom razpravljal o tem, da je življenje samo eno in da smo zahvalni vsakemu zdravniku, ki nas po pregledu napoti k specialistu, saj nam s tem pomaga zdravljenju. Verjamem, da k specialistu pridejo tudi bolniki, ki bi lahko zdravljenje končali pri svojem zdravniku, toda to ni razlog za odgovornost zdravnikov. Vsakdo od nas, ko zboli, lažje ali resneje, želi čim prej ozdraviti, oziroma želi čim dalj časa živeti. Nenehno poslušamo o solidarnosti pri plačevanju zdravstvenega prispevka. To pomeni, vsi prispevamo v zdravstveno blagajno, iz nje pa ta sredstva koristijo tisti, ki so oziroma smo bolni. Tisti, ki niso ali nismo, pač samo vplačujemo. Toda slej ali prej pridemo vsi na vrsto.
Zaradi tega sem mnenja, da naš način financiranja zdravstva ni napačen. Večjo težavo vidim v načinu porabe teh sredstev in slabem nadzoru te porabe. Ampak, to ni namen mojega današnjega bloga. Namen pisanja tega bloga je odgovornost državnih uradnikov za škodo, ki jo s svojim delom povzročijo državljanom.
V nadaljevanju vam bom postregel s primerom, v katerem je glavno vlogo junija 1999 odigrala takratna državna sekretarka na ministrstvu za finance, ki je danes ministrica za zdravje. Zaradi njenega napačnega pojasnila so takrat mnoga slovenska podjetja neupravičeno, nezakonito in neustavno, v državno blagajno vplačala verjetno več kot eno milijardo tolarjev prometnega davka. Samo mojemu podjetju je takratni Hypo leasing d.o.o. neupravičeno s TRR zarubil več kot 4.000.000,00 tolarjev.
Prvega julija 1999 smo v Sloveniji uvedli davek na dodano vrednost (DDV). Takrat se je po nepotrebnem pojavilo vprašanje, kaj se zgodi z leasing pogodbami, ki so bile sklenjene pred uvedbo DDV in v katerih je bil vračunan do takrat veljavni prometni davek. Davčni svetovalci smo trdili, da se z uvedbo davka na dodano vrednost od leasing obrokov, ki še niso zapadli v plačilo, preneha plačevati prometni davek. Ker je šlo za visoke zneske in požrešno državo je takratna državna sekretarka na ministrstvu za finance Milojka Kolar podpisala spodnje pojasnilo številka 415-3/99 z dne 16.06.1999 ali 22.06.1999, s katerim je država na podlagi drugega odstavka III. točke, leasing hiše prisilila, da so v državno blagajno po nepotrebnem, nezakonito in neustavno vplačale najmanj eno milijardo tolarjev. Lahko da je šlo tudi za več milijard tolarjev, prometnega davka. Leasing hiše pa so nato ta prometni davek pobrale ali izterjale od svojih leasingojemalcev.
Tekst spornega dela pojasnila, šlo je za drugi odstavek III. točke je glasil:
Po več kot sedmih letih, točneje 19.10.2006, je ustavno sodišče s svojo odločbo številka U-I-126/05-18 odločilo, da drugi odstavek III. točke prej navedenega pojasnila ni začel veljati in se ne sme uporabljati, ker ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije.
To pomeni, če bi delovala pravna država, bi ministrstvo za finance moralo vsem leasing hišam iz proračuna vrniti vse nezakonito pobrane zneske prometnega davka, skupaj z zamudnimi obrestmi, leasing hiše pa svojim leasingojemalcem. Toda to se ni zgodilo in država je profitirala. To je še en dokaz, da nas država lahko z nezakonitimi odločitvami, nezakoniti obdavči in nihče ne odgovarja. To je naša realnost.