Imeti funkcijo in biti pomemben je za nekatere neprecenljivo. To je v nogometu še posebej izraženo. Po vseh neuspehih slovenske nogometne reprezentance v zadnjih letih in blamaži na zadnjih dveh tekmah, sem pričakoval vsaj malo samokritike. Toda ne. Dočakali smo odgovor predsednika NZS, da je pomembno biti dober na tekmah, ko bo potrebno. Lepo povedano, toda na to čakam že od 17. novembra 2010, ko sem zapustil vrh NZS. Vsi tisti, ki so v nogometu vedo, da sem odšel zaradi spora z igralci, saj sem menil, da je bolje, da grem, da bodo imeli prepotreben mir. Tega nisem in ne bom nikoli pozabil ali prebolel. Zelo boli, če te preženejo tisti, katerim si dal vse, tisti, katere si imel rad in si zmeraj stal za njimi in v njihovem največjem uspehu točil solze. Nepozabni trenutki uspeha 18. novembra 2009 ostanejo večno v spominu.
Danes slišim, da nekateri takratni reprezentanti končno priznajo, da nikoli ni bilo tako dobro, kot takrat, ko sem bil predsednik NZS. Bili smo dobri, ne dobri, bili smo odlični. S fantastičnim selektorjem in fantastično ekipo se nismo bali nikogar. V vsako tekmo smo šli odločeni, da zmagamo. Premagali smo vse ovire, športne in nešportne ter se novembra 2009, v tekmi čustev in ponosa, na krilih fantastičnih navijačev uvrstili na svetovno prvenstvo 2010. Neponovljivo. Tekle so solze uspeha, igralci so bili srečni, navijači veseli in nogomet je postal šport številka ena. Z uspehom je prišel denar in žal nepotrebno prerekanje. Nikoli mi ne bo žal, da sem predlagal, da igralci dobijo večji delež, kajti za mene so bili heroji, ki so s Kekom Slovenijo popeljali z 52. mesta, februarja 2009, na 15. mesto na svetovni lestvici nogometnih reprezentanc, novembra 2010. V samo 21-tih mesecih smo napredovali 37 mest.
Po mojem odhodu bi se moral ta položaj še izboljšati, morali bi se sprehoditi do uvrstitve na evropsko prvenstvo 2012, toda ni jim uspelo. Če jim to ne bi uspelo samo enkrat, bil lahko rekli, da je slučaj. Toda ni jim uspelo štirikrat. Izgubili smo evropski prvenstvi 2012 in 2016 ter svetovni prvenstvi 2014 in 2018. Vsakokrat z izgovori, da imamo čas, da se ne moremo zmeraj uvrstiti na veliko tekmovanje in da bo naslednjič bolje. To so klasični izgovori tisti, ki ne vedo kako.
Danes, ko zadeve gledam z osemletne distance se mi sam od sebe ponuja odgovor, da se je zaton slovenskega reprezentančnega nogometa začel s prihodom Aleksandra Čeferina. V petih in pol letih njegove vladavine se reprezentanca ni nikoli uvrstila na veliko tekmovanje in to kljub temu, da je kar nekaj časa igrala reprezentanca, ki je bila na svetovnem prvenstvu 2010. Iz 16. mesta februarja 2011, ko je vodenje NZS prevzel Aleksander Čeferin je članska nogometna reprezentanca, do njegovega odhoda na UEFA, nazadovala na 67. mesto. Ni kaj, lestvico je postavil zelo visoko. In, ko smo mislili, da ni možno, da bi bilo še slabše, je prišel mag. Radenko Mijatović.