Epidemija je premagana. Nekateri pravijo, da samo začasno in da bo prišel še drugi val, drugi upamo, da se epidemija ne bo ponovila v takšni obliki, kot se je prvič, in da bomo med tem dobili cepivo. Čas epidemije je pokazal, kako različni smo si. Eni umirjeni, drugi panični. Eni smo sprejeli dejstvo in omejitve, drugi so se jim zoperstavljali. Niso želeli ali niso mogli razumeti, da Slovenija ni edina, ki ima težave s koronavirusom, ampak da ima z njim težavo ves svet. Mnogi so nenehno zahtevali odpravo razglasitve epidemije, ko pa je bila odpravljena, so ta isti nasprotovali odpravi epidemije. Težko je v takšnih situacijah biti pameten, še težje pa je razumeti te posameznike.
Žal je epidemija potrdila tudi tisto, kar smo vedeli vsa leta. To je, da v poslu ne smeš biti odvisen od samo enega dobavitelja oziroma samo od enega kupca, kajti ko ga je prizadela epidemija, smo brez dela ostali tudi mi. Zato moramo v svojem poslu imeti rezervni scenarij. Poleg tega se moramo zavedati, da je zmeraj dobrodošla zaloga določenega zneska denarnih sredstev. Ne smemo živeti iz meseca v mesec. Vem, da je to laže reči kot narediti, toda to mora biti naš cilj. Prvi pogoj za dosego tega cilja je, da moramo svoje storitve zaračunavati po normalnih cenah, ne smemo privoliti v izsiljevanje oziroma znižanja cen, kaj šele, da delamo zastonj. Da ne bo pomote, lahko delamo tudi zastonj, toda to mora biti naša odločitev, ne pa odločitev naše stranke. Vsakdo od nas naj sam odloča, za koga in koliko bo delal zastonj, kajti to je oblika pomoči tistim, ki to pomoč potrebujejo. Predvsem pa moramo ceniti sebe in potem nas bodo cenili tudi drugi.
Koronavirus je pokazal, kako krhki in nemočni smo, ko se pojavi nevidni sovražnik, ki okuži in podredi ves svet. V takšnem obdobju se pokaže prikriti strah pred smrtjo, ko se bojimo za svoja življenja. Več ali manj si vsi želimo živeti kakovostno in čim dalj, toda žal je to nemogoče. Človeško življenje traja le do določene točke. Ta konec, ki pride slej ali prej, je lahko lep in umirjen, v krogu najbližjih, lahko pa je tudi krut. Zato naredimo vse, kar je v naši moči, da bo obveljal prvi primer.
Zato ne razumem tistih, ki netijo sovraštvo, ki podtikajo laži, ki uničujejo vse, tudi tisto, kar je dobro, samo zaradi tega, da to počno. Mnogi to počno pod pretvezo demokracije, čeprav je več ali manj jasno, da gre zgolj za boj za oblast. Ne razumem novinarjev, ki javnosti posredujejo neresnice in to velikokrat zaradi tega, ker izpolnjujejo naročila določenih posameznikov, ali pa zaradi tega, ker se bojijo, da bodo ostali brez državnih finančnih sredstev. Ne vem, zakaj se ne financirajo sami, tako kot to počnemo pri reviji Denar.
Koronačas je pokazal še eno nenavadno, toda logično dejstvo, to pa je, da smo davčni svetovalci odvisni od finančne uprave. Z uvedbo epidemije je finančna uprava zmanjšala obseg dela, kar se je poznalo tudi pri delu davčnih svetovalcev. Res je, da smo imeli čas, da smo uredili nedokončane zadeve, toda zmanjšan obseg dela je bil viden. Zdaj smo ponovno nazaj. Stranke nas vse bolj potrebujejo in počasi se vračamo v stare tirnice. Eni redkih, ki so imeli ves čas dovolj, mogoče tudi preveč dela, so bili računovodje. Veliko je bilo takšnih, ki so ta povečan obseg dela sprejeli z razumevanjem, nekaj pa je bilo takšnih, ki so samo negodovali.
Zato ne razumem, zakaj se ne moremo medsebojno spoštovati, si pomagati in nekaj narediti za napredek Sloveniji. Zakaj se morajo najti posamezniki, ki takoj napadajo zadeve, ki so drugačne od ustaljenih, zakaj ne morejo dojeti, da je treba iti naprej in da je treba vsako oviro premagati s skupnimi močmi, ne pa z razdiranjem. Zavedati se moramo dejstva, da nam naše današnje razdiranje lahko škodi jutri. Zato bom današnji uvodnik zaključil z zadnjima dvema kiticama Prešernove Zdravljici, saj povesta to, o čemer sem govoril:
»Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí Bog, kar nas dobrih je ljudi!«