Življenje je nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kako dolgo bo, kako pestro bo in kaj boš pustil tistim, ki prihajajo za teboj. Vsi si želimo, da bi živeli čim dlje in čim lepše, ko pa pridemo v pozna leta, ugotovimo, da smo ostali sami. Ni več prijateljev ali nasprotnikov, ker so ta svet zapustili pred nami. Ostanemo sami, z najbližjimi. Praviloma so naše gibalne sposobnosti v tako poznih letih omejene, možgani pa delajo kot v mladosti in to je verjetno hujši del staranja. Vse zaznaš, se zavedaš, marsikaj bi še, a telo ne more. V tem letu nas je zapustilo veliko pomembnih osebnosti. Mogoče je to le moj občutek, toda ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje tako. Tako je v začetku tega meseca za vedno odšel tudi starosta slovenskega računovodstva in član časopisnega sveta revije Denar, dr. Ivan Turk. Zame je bil legenda in štejem si v veliko čast, da sem ga poznal.
Ko vse to vidiš in ko dojameš, da je življenje le eno in neponovljivo, bi bilo dobro, da se zavedaš, da ni dobro, da ga porabiš za medsebojna prerekanja, obtoževanja, podtikanja in nasilne prevzeme. Veliko bolje je, da si v dobrih odnosih z vsemi, da spoštuješ njihovo različnost, da spoštuješ pravila in da se zavedaš, da se na koncu vse vrne. Zato ne razumem in ne bom nikoli razumel nestrpnosti, še posebej sedanje. Kot da se mnogi ne zavedajo, da to ne vodi nikamor in da na koncu vse pokrije hladna zemlja.
Zato v teh časih, ob tem dojemanju življenja in življenjskih dogodkov beseda srečno dobi še poseben pomen. Biti srečen ne pomeni le, da imaš denar, temveč pomeni, da si zdrav in da se res počutiš srečno. Vesel si, da te obkroža družina, prijatelji in sodelavci. Veseliš se vsakega novega leta, saj veš, da si preživel še enega in želiš si jih čim več. V našem življenju, v mislih imam rojene po drugi svetovni vojni, nismo doživeli svetovnih vojn ali velikih naravnih nesreč. Še nikoli svet ni bil toliko časa brez vojne svetovnih razsežnosti in brez vseh tragedij, ki jih prinese takšna vojna. Potem pa pride virus in največja težava postane omejevanje gibanja ali druženja, čeprav po celem svetu umira veliko ljudi. Pomaga nam lahko edino spoštovanje pravil, čeprav so včasih nelogična. Tisti, ki smo služili vojaški rok, to razumemo, ker tudi tam ni bilo velike logike, so pa bila pravila. Če je bilo treba, si kup zemlje odložil na levo stran in ko so se nadrejeni odločili, si ga preložil na desno stran. Vsaka aktivnost ali neaktivnost ima svoje razloge in v teh časih je treba izvrševati ukaze. Zato se sprašujem, ali se je res tako težko držati pravil in upati na boljše čase, podobno kot upamo, da bomo živeli čim dlje?
Strinjam se, da bo za mnoge letošnje leto drugačno, kot je bilo prejšnja leta, ko so se lahko družili in zabavali, toda letos je pač tako. Letos ne bo številnih novoletnih nakupov, ne bo številnih obiskov in številnih potovanj, toda vse to je zaradi potrebe, da se omeji virus in da bomo na koncu srečni.
Mnogi si bodo odhajajoče leto zapomnili kot leto velike krize. Leto izpada prihodkov in leto solidarnosti. Države iz svojih proračunov še nikoli niso namenile toliko denarja za pomoč državljanom in gospodarstvu. Vse s ciljem, da čim lažje prebrodimo vse težave. Mnogi so bili okuženi ali so okuženi z virusom, mnogi so ga premagali in živijo naprej, mnogi pa so žal umrli. Žal smrt nikoli ne pride v pravem trenutku.
Zato kljub vsemu poskušajte biti srečni, delite nasmehe in pozitivno energijo, kajti le-to so ukrepi, ki nam bodo pomagali v teh časih. Srečno v 2021 in v vsa leta, ki mu sledijo.