V Božičnem času po celem svetu potujejo milijarde voščil. Toliko pozitivnih misli ne zasledimo v nobenem delu leta. Podobno je tudi v Sloveniji, le da so pri nas zadeve začinjene še z grožnjami, saj se neusmiljeno išče številka 46. Ne vem zakaj kulovci na pomoč ne pokličejo Valentina Rossija, saj je on gospod 46. Nikoli ne bom razumel teh bitk za oblast. Včasih se mi zazdi, da tisti, ki se tako borijo za oblast, to počno iz dveh razlogov:
- prvi je, da res želijo narediti nekaj dobrega za državo in državljane, toda ZKP – Zdrava kmečka pamet mi pravi, da tisti, ki so vladali več 80 % časa od osamosvojitve, ne morejo ponuditi nič novega in če ne morejo ponuditi nič novega, potem se sam od sebe ponuja drugi razlog, to pa je
- ker potem ne bodo imeli službe, ker potem ne bodo sodelovali pri delitvi proračunskega denarja oziroma, kar je za njih najhuje, ker bodo takrat morali, tako kot to počnemo skoraj vsi drugi, trdo delati, da bodo zaslužili to, kar zaslužijo sedaj.
Ta drugi razlog me globoko razočara. Ta isti politiki, vsem nam podjetnikom, ki trdo delamo, vsa leta postavljajo ovire v poslovanju in to v obliki raznih zakonov, podzakonskih aktov, uredb in odlokov ter tisoče obrazcev. Kaznujejo nas za malenkosti, uničujejo nam življenja, ubijajo nam voljo do dela, na koncu pa nas dotolčejo še z visokimi davki. Razlog za visoke davke, pa so potrebe proračuna. Namesto, da bi potrebe proračuna prilagajali na davčne prihodke, oni davčne prihodke prilagajajo na potrebe proračuna. Nikoli ne bom razumel, zakaj po prenehanju funkcije nihče od njih ne more najti službe in prejemajo nadomestilo iz proračuna, po izteku zakonsko določenega roka za prejemanje nadomestila, pa čudežno najdejo službo. Pa še takrat mnogi v državnih podjetjih.
Podjetniki pa moramo vsak dan trdo delati in premagati vse ovire, ki nam jih postavljajo politiki. Ko si podjetnik, moraš najprej dobiti posel, nato ga dobro opraviti in na koncu še dobiti plačanega. Vsak mesec moraš zaslužiti toliko, da lahko normalno izplačuješ plače, ki so visoko obdavčene, da plačaš DDV, da plačaš akontacijo davka od dobička podjetij ali akontacijo dohodnine iz dejavnosti, da plačaš najemnino ali obrok kredita od prostorov, če imaš proizvodnjo pa še moraš kupiti surovine, da ne omenjam še vseh ostalih stroškov. Ali si politiki sploh predstavljajo kako izgleda vsak mesec in vsako leto podjetnika.
Najprej si vesel, da imaš delo in da lahko komu izdaš račun. Roki plačila naših računov so različni. Lahko gre za idealnih osem ali petnajst dni, če imaš smolo, pa je rok plačila 30, 45, 60, 90 ali še več dni. Velikokrat pa tudi ne prejmeš plačila. Nato sledi izterjava, tožba na sodišču, pa izvršba, ki je velikokrat neuspešna. Toda, kot podjetnik moraš vsakega 10. v mesecu plačati akontacijo davka od dobička podjetij oziroma akontacijo dohodnine, če si zasebnik. Ko mine 10. v mesecu, že prihaja izplačilo plač, to je 15. ali 18. v mesecu. Vesel si, da imaš za neto plačo in takrat še ne razmišljaš o akontaciji dohodnine in socialnih prispevkih. Toda čez pet dni pridejo tudi ti na vrsto. To pomeni, da 20. ali 23. v mesecu moraš imeti dovolj denarja za plačilo dohodnine in socialnih prispevkov od plač. Če zamudiš s plačili, sledijo zamudne obresti. Ko ti je ravno uspelo plačati akontacijo dohodnino in vse prispevke, že prijaha konec meseca, ko je potrebno plačati DDV. In tako iz meseca v mesec, iz leta v leto. Vmes lahko pride še inšpekcija, ti izreče kazen, včasih tudi zaradi vejice, nekaj urne zamude pri prijavi delavca, zaradi opravljanja formalno neregistrirane dejavnosti, zamude pri oddaji nekega obrazca in še zaradi tisoč drugih razlogov. Podjetniki se počutimo kot, da smo na minskem polju. Nikoli ne veš kje in kdaj bo počilo.
Zvečer prideš utrujen domov in če slučajno prižgeš televizijski sprejemnik, v novicah poslušaš o bitkah za državne službe. Tisti, ki smo starejši vemo, da bitka za oblast, v bistvu pomeni bitko za službo. Malo je politikov, ki nas razumejo in ko končno imamo takšnega, ga želijo menjati. Ne ker bi delal slabo, temveč zato, ker gre njim slabše ali pa ker ga ne marajo. Vedno bolj čutijo, da bodo morali delati oziroma da bodo morali preživljati prej navedene mesečne datume, ki jih preživljamo podjetniki. Zelo težko poslušam opozicijske politike, ki obljubljajo kaj vse bodo naredili, a pred tem so bili desetletja na oblasti in tega niso naredili. Izgovarjajo se na nove obraze, toda ti novi obrazi imajo še manj izkušenj kot prejšnji, nekateri novi obrazi pa so v bistvu stari obrazi. Kako bo za podjetnike naredil nekaj dobrega politik, ki ni bil nikoli podjetnik.
Še najbolj iznajdljivi so tisti, ki ugotovijo, da z nekimi moralnimi izrazoslovjem lahko pri ljudstvu ustvarijo mnenje, kako pomembni so za našo družbo. V senci boemskih lokalov razmišljajo kaj bi lahko počeli oziroma raziskovali, da bi od države prejeli čim več nepovratnih sredstev. Tako se odločijo za ustanovitev tako imenovanih nevladnih organizacij in si zaželijo financiranja iz proračuna, katerega polnimo podjetniki. Sebe imenujejo nevladna organizacija, želijo pa da ji financira vlada. Priznam, da tega ne razumem najbolje. Kako si lahko neodvisna nevladna organizacija, če te financira država. Ko pa iz njihovih ust slišim, da za njih deset milijonov predstavlja en procent vseh njihovih prihodkov, ko to preračunam in ugotovim, da govorimo o eni milijardi evrov, se pogledam v ogledalo. In kaj vidim? Vidim osla. Dolga ušesa in otožen pogled živega bitja, ki se počuti izigrano. Delaš kot konj, več kot tretjino svojih prihodkov vplačaš v proračun in na koncu si osel. Ni kaj, uspešna pot.
Nikoli ne bom razumel, zakaj ne bi vsi delali čim več, da bi bilo vsem bolje? Zakaj eni delamo in vplačujemo v proračun, drugi pa nas kritizirajo in sprejemajo predpise, da nam vzamejo še več, za njihove politične igrice. Ko končno dobimo vlado, ki razume podjetništvo, pa se začne boj za rušenje le-te. Rušilci nam obljubljajo vse mogoče in se zanašajo, da nas je čim več dementnih, da se ne bomo spomnili, da so ta isti vladali vsa ta leta in niso uredili tega, kar obljubljajo, da bodo uredili sedaj. Ko vse to slišim in vidim, se še umivati ne upam, da v ogledalu ne bi spet zagledal osla.
Ker želijo priti na oblast in se ne upajo sami izpostaviti kot vodja, iščejo kandidate za vodjo. Najprej kandidat številka en, nato za vsak slučaj še en kandidat. Toda, ker tudi temu ne kaže dobro, že iščejo tretjega in tako naprej, do podobe v ogledalu. Ker ne morejo priti do številke Valentina Rossija se zatečejo k preverjenim metodam, to je še večjim obljubam in predvsem grožnjam. Številka 46 zahteva padec vseh moralnih vrednot. Uporabljajo se metode, ki so se v preteklosti že obnesle. Ker nisem politik teh njihovim metod nisem občutil na političnem področju, sem pa jih leta 2016 občutil na športnem. Takrat sem nameraval kandidirati za predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS). Grožnje vseh vrst so prihajale iz kroga tistih, ki so želeli ohraniti oblast, tudi iz nevtralne tujine. Neusmiljeno, nesramno in brez meja. Dobro vem kaj pomeni, ko ti sporočijo, da z avtom ne boš prišel do doma, da se bo zgodilo to in to. Ko te donedavni podporniki kličejo in sporočajo, da se njim dogaja podobno, da imajo na razpolago sprejem darila, ali pa grožnje. Darila so praviloma različna. Lahko gre za neko ugodno funkcijo, lahko gre za igrišče z umetno travo, lahko gre za reflektorje, lahko za obljubo, da bo sin igral v reprezentanci, da bo drugi sin uspešen nogometni sodnik in podobno. Če ne popustiš, pa gre za izgubo funkcije, ne dobiš igrišča z umetno travo, ne dobiš reflektorjev, sin ne igra za reprezentanco ali pa sin ni uspešen nogometni sodnik.
Če k temu dodam še ozadje snemanja včeraj predvajanega dokumentiranega filma Zgodil se je – nogomet, katerega je uredništvo TV Slovenija pripravilo v sodelovanju z NZS, je vse jasno. V filmu navajajo, da so ga pripravili ob stoletnici Nogometne zveze Slovenije. Vsi tisti, ki smo v nogometu dalj časa vemo, da je NZS nastala 1948 in da letos praznuje 72 let. Ta podatek si lahko ogledate na https://sl.wikipedia.org/wiki/Nogometna_zveza_Slovenije Prvi predsednik NZS je bil Danijel Lepin (1948 – 1950). Trenutni predsednik NZS pa je sedemnajsti po vrsti. Letos 100 let praznuje Medobčinska nogometna zveza Ljubljana, ki je bila ustanovljena 23.04.1920 in nikakor ni predhodnica NZS, ker to ne more biti. Če bi bila predhodnica NZS, potem ne bi več obstajala, ali pa bi datum njene ustanovitve iskali v poznejših letih. Za mene je to prirejanje dejstev.
V zvezi s tem dokumentarnim filmom je še ena zanimivost. Ko so me s TV Slovenije poklicali, da bi posneli mojo izjavo, sem jih najprej vprašal, če imajo dovoljenje NZS. Odgovor je bil, da je NZS najprej nasprotovala, da bi bila v filmu tudi moja izjava, toda na vztrajanje TV Slovenija in glede na dejstvo, da sem del zgodovine slovenskega nogometa, so popustili. Tako pač je, predhodno in sedanje vodstvo bi me najraje izbrisala iz zgodovine NZS, čeprav smo v tistem času dosegli največji uspeh slovenskega nogometa, to je štiri točke na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki in 15. mesto na svetovni nogometni lestvici. Za primerjavo, danes smo na 62. mestu. Kar je nam uspelo po porazu s Severno Irsko je nepredstavljivo, toda tako je bilo, ker smo bili pošteni do vseh in na koncu nas je nagradil nogomet. Od takrat je minilo že več kot deset let in od osamosvojitve je to najdaljše obdobje, da se reprezentanca ni uvrstila na veliko tekmovanje. To danes ni tisti nogomet, za katerega živimo skoraj celo življenje. To ni tisti nogomet, ki nam daje največjo žalost in največje veselje, to danes je preračunavanje, jaz tebi, ti meni, vse mirno in oba sva zadovoljna. Klubi pa v obupnem stanju.
Podobno je v politiki. Obljube presegajo meje razuma. Vložki so neverjetni. Prvo je denar iz proračuna in sedaj še nekaj milijard evropskega denarja. To bo potrebno deliti in zmeraj se bo našel posel za naše, kot se temu reče. Zato se ne morem znebiti občutka, da jim ni mar za državljane, temveč želijo poskrbeti le za sebe.
Kot da se ne bi zavedali, da je življenje samo eno, da smo tukaj sedaj in nikoli več. Vsi imamo svoje potrebe. Nekateri jih rešujemo s trdim delom, drugi pa očitno v hramu demokracije, kjer z zelo žaljivim izrazi napadajo drugače misleče. Kot, da bi izgubili razum. Napadi, zmerjanja in zaničevanja postajajo stalnica. Kot da se ne zavedajo, da se ti v življenju prej ali slej vse vrne. Kot da ne vedo, da se dobro vrača z dobrim in slabo s slabim. Ne, oni vidijo le svoje nastope, ko so vključene kamere. Toda, ali je to vredno? Ali ni bolje biti umirjen politik, ki enkrat vlada, drugič je v opoziciji? Ne razumem, zakaj ne znajo iz opozicije preiti v vlado z dobrimi dejanji, z inteligentnimi nastopi in s spoštovanjem drugače mislečih? Zakaj morajo uporabljati metode podzemlja, da bi prišli na oblast?
Zato živim za dan in upam, da ga dočakam, ko bodo volitve kulturni dogodek, ko bodo šteli argumentirani nastopi, ko se bodo politiki spoznali na določena področja, ne pa na vsa, ko bodo mediji vse politike obravnavali enako, ko v času volitev ne bo obrekovanja in žalitev, temveč strokovna razprava in ko bodo politiki sestavili vlado, ki bo dobra za ljudstvo in ne za njih same. Zato srčno upam, da dočakam ta dan.