Covid
me je končno ujel. Preživel sem dvanajst, lahko rečem težkih dni in tega ne bi ponovil. Občudujem tiste, ki okužbo s tem virusom prebolijo praktično stoje in z nasmehom. Sam sem bil daleč od tega. Utrujenost, bolečine v celem telesu, visoka temperatura, neprespane noči, nobene potrebe po hrani in na prazen želodec popita vrsta tablet. To je čas, ko se zaveš, kako majhen si in kako si odvisen od usode. Vsi ti pravijo, da bo v redu, ko bo za teboj deset dni, toda dnevi tečejo tako počasi. Kot da bi se čas ustavil. Ko prideš do polovice, ti povedo, da je šesti do osmi dan lahko najhujši. Pomislim, kaj je lahko še hujše. Zdravnik pravi, da v teh kritičnih dneh moraš meriti nivo kisika v krvi, saj je to indikator za možno poslabšanje bolezni. Tako ti majhna napravica, ki se ji reče oksimeter, postane glavna prijateljica. Ona odloča, ali boš ostal doma, ali boš šel na urgenco. Nivo naj ne bi padel pod 94 in ko na njem zagledaš številko 90, ne veš, kaj početi. Na srečo sem šel po robu in na koncu sem se izvlekel.
Potem se začne obdobje počasnega vračanja. Obdobje, ko se veseliš vsakega koraka, ko hoja, za katero si prej trdil, da se ne more primerjati s tekom in pretečenimi kilometri, postane edina oblika rekreacije. Pa še to ne hitra hoja. Ko sem pred kratkim prebral strokovni članek na to temo, sem si zapomnil zapis, da je sprememb na srcu po covidu veliko, a njihov pomen še ni jasen. Splošno priporočilo je, če tudi je okužba minila brez simptomov bolezni, da se počiva vsaj deset dni. Vnetje srčne mišice in imunski odzivi so namreč lahko drugačni, če smo v tem času zelo telesno dejavni. Ponavljajoči se intenzivni treningi povzročajo stres za organizem in kronično vnetje. Tudi za samo prebolevanje okužbe je potreben počitek. S tem virusom ni šale in čeprav ga mnogi prebolijo brez težav, to ne pomeni, da ga bodo vsi preboleli brez težav. Zaradi tega naj se vsak odloča sam, kako se bo bojeval proti njemu. Ali je to z zaščito ali s cepljenjem. Po moji izkušnji s prebolevanjem virusa sem se odločil, da se bom cepil.
V javnosti se razvijajo prave vojne med zagovorniki in nasprotniki cepljenja, česar enostavno ne razumem. Tisti, ki se ne želijo cepiti, naj se ne cepijo, tisti, ki želijo, pa naj se cepijo in ni potrebna nobena razprava med njimi glede tega. Iz naslednjih dveh primerov pa boste lahko videli, kako daleč lahko gre človeška pokvarjenost. Prav žalostno je, v kakšnih časih živimo.
Prvi primer se nanaša na znano osebo, ki se je pred kratkim cepila in je svoje cepljenje predstavila tudi na facebooku. Zahvalila se je zdravnikom, znanstvenikom in vladi, da ji je bilo omogočeno cepljenje. Samo eno življenje imamo, je zapisala. In kaj se je zgodilo potem? Kot je ta oseba zapisala na svojem facebook profilu, so nekateri, ko so videli, da se je cepila, v vsej svoji pokvarjenosti takoj pohiteli in so to osebo prijavili zdravstveni inšpekciji, policiji, medijem, pokvarjenim novinarjem, ki so nato napadli zdravstveni dom, direktorja zdravstvenega doma in sestre v tem zdravstvenem domu, da so jo cepili zaradi zvez in preko vrste. Si predstavljate, kakšna pokvarjenost? Zakaj? Zaradi tega, ker je ta oseba že pred časom zbolela za rakom, se bojuje za svoje življenje in kot bolnik z rakom je prišla popolnoma normalno na vrsto za cepljenje. Si predstavljate, v kakšnem okolju živimo? Ali je to res tisto, kar si želimo, ali si v svoji okolici res želimo pokvarjene ljudi, ki nimajo nobenih moralnih ovir?
Drugi primer je iz tujine. Dve znani sestri iz neke države sta šli v drugo državo in se tam cepili proti koronavirusu. To pomeni, da v svoji državi nista vplivali na nič, nikomur nista odvzeli vrstni red cepljenja in nista preskočili vrstnega reda cepljenja v svoji državi. In kaj so naredili novinarji? Zapisali so, da sta sestri preskočili čakalno vrsto v svoji državi. Tudi v našem slovenskem časopisu smo lahko zasledili naslov Cepili sta se mimo vrste. Prosim vas lepo, kako se lahko cepim mimo vrste v državi, v kateri se sploh nisem cepil.
Po vsem tem ne vem, kam vse to vodi. Ali nas bodo mediji in pokvarjeni ljudje pripeljali do točke, ko ne bo več povratka in takrat bodo vsi ti, ki so to povzročili, trdili, da niso tako mislili. Dragi moji novinarji in pokvarjeni ljudje, preden kar koli zapišete, objavite, koga prijavite ali napadate, pomislite, da se vse to lahko zgodi tudi vam. Za rakom lahko zbolite vi ali vaši bližnji. Bodite pošteni in spoštujte druge, ne širite neresnic in ne obtožujte brez dokazov.