06.05.2025 sem objavil blog številka 252, z naslovom »Furs mora spoštovati sodbe Vrhovnega sodišča«. Objavil sem ga zaradi tega, ker se je že takrat in se še zmerja dogaja, da Furs ne spoštuje vseh sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, temveč se sam odloča, katero bo spoštoval in katero ne. Trenutno so najbolj aktualni primeri nespoštovanja sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo:
- na prodajo lastnih poslovnih deležev,
- na opravljanje storitev, ki jih samostojni podjetniki posamezniki opravljajo za svoje pogodbene partnerje in
- na povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe.
Kolikor je razumeti gre za samovoljno odločitev generalnega direktorja Fursa, ki mi je takrat odgovoril:
»Vrhovno sodišče odloča na podlagi konkretnega primera in ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba na katero se sklicujete, ne pomeni splošnega pravila, temveč je uporaba njenega stališča mogoča le v primerih s podobnimi okoliščinami in ob uporabi istih pravnih podlag, v konkretnem primeru 1. odstavka 37. člena Zakona o dohodnini.
Na tem mestu želimo izpostaviti, da sodna praksa (tudi Vrhovnega sodišča) v Republiki Sloveniji, ne glede na morebitne težnje k drugačni ureditvi, ni pravni vir, na katerega je moč opreti izdajo upravne odločbe, oziroma povedano drugače, sodna praksa ne more biti materialna podlaga odločbi izdani v upravnem postopku. Vsekakor pa Finančna uprava RS tekoče spremlja sodno prakso in jo ustrezno upošteva pri svojem delu.«
Ker se nisem strinjal z odgovorom generalnega direktorja Fursa, sem na Vrhovno sodišče Republike Slovenije poslal dopis s prošnjo, da mi odgovorijo, ali Furs mora spoštovati sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ali pa je Fursu prepuščeno, da upošteva le tiste sodbe, ki njemu ustrezajo.
Zadnji dan aprila 2025 sem prejel odgovor Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v svojem odgovoru zapisalo:
»O pomenu sodne prakse, dometa precedensa, je veliko napisanega, tako v odločbah Ustavnega sodišča kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter v pravni literaturi.
Precedenčna vloga Vrhovnega sodišča se ne izčrpa v rešitvi konkretnih primerov, ampak je vloga Vrhovnega sodišča prav v tem, da se ob manjšem številu odločitev začrta in postavi pravno zavezujoča smer odločanja v bodoči sodni in upravni praksi.
Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije določa, da so vsi pred zakonom enaki. To načelo zavezuje organe državne oblasti, ne samo zakonodajalca in sodišča, temveč tudi izvršno vejo oblasti, da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, razen če obstajajo za razlikovanje razumni in stvarni razlogi (na primer razlogi v 5. točki odločbe ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1802/08-17 z dne 16.12.2009). Ustava Republike Slovenije v 22. členu določa vsakomur enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.«
Nato je Vrhovno sodišče RS, še s sklepom številka X Ips 60/2024 z dne 11.06.2025 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2060/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111483746
odločilo:
»Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).«
Furs kljub vsemu, še zmeraj ne spoštuje nekatere sodbe Vrhovnega sodišča in davčnim zavezancem nalaga plačilo davčnih obveznosti, katere ni potrebno plačati. Davčni zavezanci so v teh primerih v podrejenem položaju in morajo spoštovati odločbe Fursa.
Zaradi tega bi bilo potrebno uvesti pravilo, da v primeru, da davčni zavezanec dokaže, da je Furs oziroma finančni inšpektor izdal nezakonito odločbo, to je odločbo, ki je v nasprotju s sodno prakso, potem mora ta inšpektor, in ne proračun, davčnemu zavezancu povrniti znesek zamudnih obresti. Te zamudne obresti bi moral inšpektor povrniti iz svojega osebnega premoženja, razen če dokaže, da je delal po navodilu nadrejenih. Takrat pa bi te zamudne obresti moral plačati tisti nadrejeni, ki je inšpektorju naročil, da naj odloča mimo sodne prakse.
Mag. Ivan Simič