Davčne blagajne – 1

Spoštovani!

Že nekaj časa sedim na skali in gledam sposobne posameznike, kako eden za drugim padajo v brezno. Sedim in molčim, kajti to je v današnjih časih najvarneje. Toda brezno bo vsak čas polno, zaradi tega sem se odločil, da lahko moj molk počasi prekinem. Tako bodo v bodoče nastajali moji komentarji aktualnih zadev na področju davčne politike.

Slovenija, državica z idealno geografsko lego in pridnimi državljani, je bila pred 25 leti dežela upanja. Nekateri so trdili, da bomo druga Švica. Tudi državljani smo pričakovali, da bomo uspešni, da bomo postali novi gospodarski center, da bodo v Ljubljani rasle poslovne stavbe, v katerih bodo domovale največje multinacionalke, ki bodo zaposlovale naše državljane in povečevale davčne prihodke nove državice. Žal, to se ni zgodilo. Za mene sta glavna krivca dva, to sta politika in mediji. Vsakdo lahko išče razloge za neuspeh Slovenije tudi drugje in trdi, da nimam prav, toda to je moje mnenje, ki temelji predvsem na mojih izkušnjah.

Politika je z nerazumnimi dejanji zapravljala naše davčne prihodke, nato pa je ta ista politika davčni upravi naročala vse strožje kontrole. Davčna uprava je to zahtevo izvajala in v svoji vnemi  nemalokrat prekoračila davčne predpise. Nekateri davčni uradniki so to stanje izkoristili tudi za osebna maščevanje nekaterim posameznikom. Državljani, ki niso želeli prenašati teh nelogičnih postopkov, so bodisi zmanjšali svoj obseg dela, bodisi so ustanovili nova podjetja v tujini ter svojo dejavnost prenesli v tujino. Ker davčni prihodki niso več mogli pokrivati odhodkov in ker državni uradniki ne smejo biti lačni, se je država začela zadolževati. Milijarda na milijardo in menda se jih je nabralo trideset. To je več kot trije proračuni Slovenije. Ne vem kaj je res, saj pravih podatkov tako ali tako ne dobimo.

In sedaj, ko je naša država že preveč zadolžena, so se spomnili, da bi bilo dobro končno uvesti davčne blagajne. Žal so se tega lotili prepozno in sila nerodno. O višjih davčnih prihodkih je potrebno razmišljati nenehno in ne le takrat, ko je že prepozno. Uvedbo davčnih blagajn sem predlagal že v začetku leta 2007, to je v času, ko nismo imeli težav z davčnimi prihodki in če bi jih takrat uvedli, bi naše današnje težave bile dosti manjše.

In namesto, da bi danes uvedbo davčnih blagajn oziroma registriranje računov pri finančni predstavili kot nebolečo novost, sta ministrstvo za finance in finančna uprava to popularizacijo zamudila. Kritikom uvedbe novosti sta pustila preveč prostora in ti so ga izkoristili. Že nekaj časa poslušam obrtnike, da jih bo uvedba davčnih blagajn stala 1.500,00 evrov, pa čeprav bo šlo samo za pošiljanje podatka iz računalnika davčnega zavezanca, v računalnik finančne uprave in nazaj. To pa ne bo stalo nič. Čudi me, da niso zagnali takšen vik in krik, ko so nekateri od njih kupovali računalniške programe, ki so omogočali brisanje računov.

Zato menim, da bi ministrstvo za finance in finančna uprava morala davčne zavezance na številnih brezplačnih izobraževanjih seznaniti z novostmi, še prej pa bi morali na razgovor povabiti vse proizvajalce računalniških programov za izdajanje računov in vse prodajalce programske opreme ter jih zaprositi, da naj predvidene spremembe ne izkoriščajo predvsem za dvig svoje prodaje, temveč za dvig davčne morale. Še več, finančna uprava bi lahko za vse tiste, ki nimajo najboljše računalniške programe, izdelala manjši računalniški program, ki bi bil brezplačno dostopen na spletni strani finančne uprave in bi omogočal komunikacijo z računalnikom finančne uprave.

Menim, da je uvedba davčnih blagajn oziroma obvezna registracija računov na finančni upravi, tehnološko manj zahteven projekt, kot je bila uvedba informativnega izračuna dohodnine. Zaradi tega me pasivnost finančne uprave na področju informiranja davčnih zavezancev preseneča.

Poleg tega je vlada storila še eno veliko napako. Namesto, da bi kupce, to je davkoplačevalce pridobila na svojo stran, je predlagala uvedbo kazni za tiste, ki ne bodo pri sebi imeli/zadržali računa o nakupu proizvodov ali storitev. Priznam, da gre za noro odločitev. Če je prodajalec že izdal račun in je le-ta registriran v računalniku finančne uprave, potem res ne vem, zakaj ga mora kupec imeti pri sebi. Sploh ob dejstvu, da tako ali tako več kot 90 odstotkov kupcev vzame račun in ga v vrečki/torbi odnese domov. Torej, zaradi manj kot 10 odstotkov kupcev, ki mogoče te račune vržejo v koš že v trgovini ali ob izhodu iz trgovine, uvedejo kazni. Ne vem, ali so predlagatelji te določbe preverili, koliko je izhodov iz vseh slovenskih trgovin in koliko finančnih uradnikov bodo potrebovali za to kontrolo. Spet gre bolj za ustrahovanje, kot pa za logičen ukrep. Predstavljajte si upokojenko/upokojenca, ki založi račun v višini 5 evrov in bo zaradi tega morala plačati kazen od 400 evrov. Da ne omenjam scene, ko uniformirani finančni uradnik stoji pred trgovino ob ženici, ki brska po svoji vrečki in zlaga stvari na pločnik, da bo našla čudežen dokument – račun.

Temu se reče slaba taktika.

Veliko bolje bi bilo, če bi se odločili za popolnoma nasprotni ukrep, to pa je, da bi kupce povabili k prostovoljnemu zbiranju in pošiljanju gotovinskih računov na finančno upravo, kjer bi nato dvakrat letno izvedli žrebanje priročnih nagrad. Lahko tudi osebnega avtomobila. S tem bi ustvarili pozitivno borbo proti sivi ekonomiji pa še za popularizacijo finančne uprave bi šlo. Take ideje moraš imeti v sebi. Ne da se jih naučiti.

In tako je v teh dneh postala glavna novica kazen 400 evrov, če ne bomo imeli računa pri sebi. Skoraj nihče se več ne pogovarja o davčnih blagajnah, temveč le o kazni.

Prav tako me preseneča informacija, da naj bi davčne blagajne prinesle med 50 in 100 milijonov davčnih prihodkov, saj menim, da ta številka mora biti okoli 500 milijonov. Država in gospodarstvo govorita, da siva ekonomija predstavlja 3 do 9 milijard evrov letno, zato ne vem kako iz teh številk preračunava davke. Če vzamemo nižjo številko, to je tri milijarde in od tega odštejemo eno milijardo nabavne vrednosti prodanega blaga, dobimo davčno osnovo dve milijardi evrov. Če od tega obračunamo naslednje štiri osnovne davčne obveznosti:

dobimo 645 milijonov evrov dodatnih davčnih prihodkov in ne 50 do 100 milijonov.

Vprašanj nekaterih medijev in nekaterih davkoplačevalcev, za kaj bo država porabila ta dodatno pobrani denar ne bom komentiral, saj takšno vprašanje štejem za provokacijo, sploh ob dejstvu, da primanjkuje proračunskih sredstev na vseh koncih (šolstvo, zdravstvo in podobno). Če mediji nimajo ustreznih novinarjev, ki bi poročali o teh zadevah, jim priporočam, da se ne lotevajo teh tem, ali pa naj preberejo/pregledajo svoje predhodne prispevke, ko so opozarjali, kje primanjkujejo sredstva za normalno delovanje državnih ustanov. Takoj bodo imeli vse odgovore.

Torej, pri celotnem projektu uvedbe davčnih blagajn oziroma obveznega registriranja računov pri finančni upravi pogrešam predvsem več optimizma in pravilen davčni marketing.

Mag. Ivan Simič