Minister Mramor je s predlaganimi spremembami davčnih predpisov – zame to ni davčna reforma – šokiral mnoge, čeprav če pogledam na zadevo z distance, ni prekršil svoje obljube. Gospodarstveniki so na srečanjih z ministrom zahtevali razbremenitev dela in to so tudi dobili. Razbremenjeni sta 13. in 14. plača, to sta plači, ki se redko izplačujeta. Zmanjšanje ali ukinjanje davčnih olajšav pa tako ali tako ni bilo tema obljub. Zato gospodarstvenikom predlagam, da se drugič bolje pripravijo na srečanja z ministrom in da točno vedo kaj želijo, kajti vljudni nasmeški in pogovori niso dovolj za pripravo in sprejem spodbudne davčne zakonodaje, ki bi oživila gospodarstvo.
Z večno obdavčitvijo kapitalskih dobičkov je minister le ponovil svojo zgodbo iz leta 2004 s to razliko, da ni ponovil takratne napake, ko so bile spremembe zakona o dohodnini objavljene že maja. Takrat so davčni zavezanci imeli dovolj časa za razne kombinacije prodaj deležev ali delnic in s tem ublažili takratni davčni šok. Letos pa je minister izbral taktiko zavlačevanja in je predlog pripravljenih davčnih spremembo objavil 40 dni pred iztekom leta. Dovolj časa za zakonodajni postopek in premalo časa za pravilno izvedbo morebitnih prodaj deležev. Za zaprtje družb po skrajšanem postopku pa ni dovolj časa. Obstaja še drugi velik problem, to pa je, da ni kupcev. Zato davčne zavezance opozarjam, naj bodo previdni pri prodajah deležev, kajti davčni organ bo, tako kot to počne že zdaj, mnoge prodaje deležev razglasil za navidezni pravni posel, katerega namen je doseči nižjo obdavčitev. Res je, da bodo mnogi nato uspeli na vrhovnem sodišču dokazati, da ni šlo za navidezni pravni posel, temveč dopustno davčno načrtovanje, toda do vrhovnega sodišča je pet do šest let, vmes pa je potrebno plačati davek, davčne svetovalce in odvetnike. To ni poceni, pa še veliko živcev se izgubi.
Zanimiva je obrazložitev ministrstva za finance glede ukinitve zmanjšanja obdavčitve kapitalskih dobičkov z leti imetništva kapitala. Tako so zapisali:
»Pomembna značilnost kapitalskih dobičkov kot ene od oblik dohodka fizičnih oseb je, da so tovrstni dohodki praviloma koncentrirani v razredu davčnih zavezancev z visokimi dohodki in zaradi tega trenutni sistem obdavčenja kapitalskih dobičkov zagotavlja davčne ugodnosti v prvi vrsti davčnim zavezancem z visokimi dohodki.
Olajšave postavljajo v privilegiran položaj zavezance s premoženjem, kar spodkopava načelo pravičnosti pri obdavčenju. Olajšave, ki se postopno povečujejo z daljšanjem obdobja imetništva, je težko opravičiti v okolju z nizko inflacijo.
V tej olajšavi bi moral biti skrit precejšen potencial prihodkov, ki bi se lahko porabili drugje za izboljšanje pravičnosti prerazpodelitve celotnega davčnega sistema.«
Kako sprevrženo.
Nenehno podarjanje politikov, da je potrebno obdavčiti premožne, je že prav smešno in normalna reakcija na takšno razmišljanje in izjave je, da si tudi premožni želijo postati manj premožni.
Zakaj bi nekdo plačeval dohodnino po 50-odstotni stopnji, če si lahko zniža plačo pod to mejo, zakaj bi multinacionalke imele sedež in zaposlovale v Sloveniji, če to lahko počnejo v drugih državah, kjer je obdavčitev nižja. Njim je popolnoma vseeno, kje imajo sedež.
Samo za primerjavo. Ob 10.000,00 evrov bruto plači direktor podružnice kakšne od multinacionalk v Srbiji prejme 3.700,00 evrov višjo neto plačo kot v Sloveniji. Letno je to 44.400,00 evrov več. Stopnja dohodnine ob izplačilu plač pa je 10-odstotna. Mislim, da dodatni komentar ni potreben.
Dokler sindikati in všečni politiki vodijo našo davčno politiko, se nam ne obeta nič dobrega.
Ukinitev davčne olajšave za zaposlovanje
V predlogu za ukinitve davčne olajšave za zaposlovanje je ministrstvo zapisalo:
»Upoštevaje obseg izkoriščene davčne olajšave, številnih spodbud na področju zaposlovanja, dejstva, da na odločitev delodajalca o zaposlitvi vpliva več dejavnikov (pričakovan obseg poslovanja, potrebe delovnega procesa, ….), pri čemer davčne olajšave niso odločujoče, ter splošne napovedi gospodarske rasti, katerim tesno sledijo tudi napovedi trendov zaposlovanja, se ocenjuje, da je učinkoviteje z vidika zastavljenih ciljev davčno olajšavo za zaposlovanje oziroma potrošek iz navedenega naslova prestrukturirati oziroma v celoti preusmeriti v segment visoko strokovne in najproduktivnejše delovne sile.«
Leta 2010, ko je država uvedla to olajšavo, pa so v predlogu sprememb zakona zapisali:
»Podatki o brezposelnosti in povečevanje števila brezposelnih, zlasti določenih kategorij, ki se težje zaposlijo, upoštevaje tudi trenutno gospodarsko in finančno situacijo, kažejo potrebo po ukrepu davčne politike, ki je splošno in hitro uporabljiv ter predvidljiv in podpira druge politike na področju zaposlovanja. Spodbujanje zaposlovanja mlajših in starejših oseb, ki so dlje časa brezposelne, za nedoločen čas je krizni ukrep in ukrep, ki pripomore k razvoju in rasti. Poudariti je treba, da bo imela olajšava za zaposlovanje dokajšen učinek tudi na majhna podjetja.«
Vsak naj si sam ustvari svoje mnenje o prej zapisanem. Moj občutek je, da mi s takšnim početjem nekdo med vrsticami sporoča, da sem sklerozen, saj sem itak že pozabil, kaj so zapisali ob uvedbi te davčne olajšave. Zakaj so jo potem sploh uvedli? Verjetno je šlo za korenček gospodarstvu, da so jim vzeli nekje drugje.
Nenehno poslušam o visoko strokovni in najproduktivnejši delovni sili, pa mi nihče ne navede, kdo je sploh to in koliko znaša njihova mesečna bruto plača. Plače teh oseb bi morale biti visoke in če so visoke, se sprašujem, zakaj bi se potrošek preusmerjal v njihov segment.
Podobno je z nenehnim poudarjanjem politikov, da je potrebno razbremeniti srednji razred, ker najprej pomislijo, da je v tem razredu največ volivcev. Ko jih povprašaš po zneskovni definiciji srednjega razreda, pa ne dobiš odgovora. Kajti če bi rekli, da so srednji razred tisti, ki imajo bruto plačo okoli povprečne plače v Republiki Sloveniji, to je 1.500,00 evrov, kar je edino logično, potem bi hitro ugotovili, da je veliko volivcev, ki imajo nižjo plačo. Tako dobimo definicijo srednjega razreda, da so to tisti, ki se počutijo srednji razred.
Kakšna je potem definicija manj premožnih. Ali so manj premožni tisti, ki zaslužijo minimalno plačo, ali tisti, ki imajo minimalno premoženje. Po tej definiciji bi med manj premožne šteli tudi tiste, ki imajo 200 milijonov premoženja in 210 milijonov kreditov. Me zanima, kakšen bi bil odgovor politikov na to vprašanje.
Kaj bi še lahko obdavčili?
Tisto, kar nam v tem trenutku še manjka in bi država lahko obdavčila, kajti ni obljubila, da ne bo, so telefoni, računalniki, pisalne mize, stoli, parkirna mesta, kolesa, hišna vrata in okna. Če bi vsako od teh zadev obdavčila zgolj z enim evrom mesečno, bi prihodki proračuna lahko znašali najmanj deset milijonov evrov mesečno, to pa je celih 120 milijonov letno. Pa še banke, ki so v državni lasti, bi zaslužile s provizijo, kar bi pomenilo višji dobiček bank, katerega bi spet prejela država.
Nadalje bi lahko uvedli dodatno obdavčitev osebnih avtomobilov z zgolj deset evrov mesečno za vsak osebni avtomobil, saj si osebni avtomobil lahko privoščijo le tisti z višjimi dohodki, pa bi se spet nabralo nekaj milijonov.
Ena od rešitev je tudi možnost obdavčitve prehoda meje Republike Slovenije, saj bi vsak prehod lahko obdavčili s petimi evri, pa nakup dragih parfumov, pa nakup dragih oblek, pa nakup dragih čokolad, pa nakup dragih …