Vstopili smo v novo leto in s tem prečrtali staro. Toda očitno bodo prečrtane tudi nekatere stare, tradicionalne dobrodelne aktivnosti. Ena od njih so tako imenovani šolski bazarji. Sin me je opozoril na prispevek na spletni strani www.24ur.com z naslovom Inšpektorji nad šolske bazarje. Prebral sem prispevek in še sedaj se z eno roko držim za glavo, z drugo pa pišem ta blog. Žalostno je, ob vseh nepotrebno izgubljenih milijardah proračunskih sredstev (dokapitalizacije bank, vračila davkov in zamudnih obrestih v izgubljenih davčnih postopkih ali zaradi neustavnih davčnih zakonov, plačanih obresti od nepotrebnih kreditov in še in še ….), s čim se ukvarjajo nekateri.
V prispevku je navedeno, da se je Finančna uprava Republike Slovenije obregnila ob tradicije na šolah. Gre za tako imenovane šolske bazarje, katere šole pripravljajo ob koncu leta in na njih prodajajo izdelke, ki so jih naredili otroci sami ali skupaj s straši. Zbrana sredstva šole porabijo za šolski sklad, to je za nakup učbenikov za tiste, ki si jih ne morejo sami kupiti oziroma za otroke iz socialno ogroženih družin. Torej, gre za čisto dobrodelnost in šolski bazar je eden od najboljših načinov za razvijanje dobrodelnosti pri otrocih, kajti mnogi od njih bodo to dobrodelnost gojili tudi, ko odrastejo.
Kot so navedli na spletni strani www.24ur.com, naj bi inšpektorji šole opozorili, da pri prodaji na šolskih bazarjih gre za pridobitniško dejavnost in bi morali zato ravnati po pravilih, ki veljajo v tem primeru.
Z navedenim stališčem inšpektorjev se ne strinjam in trdim, da je napačno. Enkrat letno izvedeno dobrodelno prodajanje v šoli, doma narejenih izdelkov za pomoč socialno ogroženim, ni dejavnost, kaj šele pridobitna dejavnost. O opravljanju dejavnosti lahko govorimo v primer, če se dejavnost opravlja pogosto, to je večkrat na teden ali mesec. Nikakor pa ne, če se to počne enkrat letno. O opravljanju pridobitne dejavnosti pa lahko govorimo, če je namen oziroma končni cilj opravljanja neke dejavnosti – dobiček. Pri šolskih bazarjih pa tega ni.
Zato ravnateljem predlagam, da se še naprej borijo in od svojega ministrstva zahtevajo rešitev tega nepotrebnega zapleta. Odgovornim za ta zaplet pa predlagam, da naj predvsem vklopijo razum.