Velikost državnega organa je v tem, da zna ločevati pomembno od nepomembnega.
V prednovoletnem času se je razvila velika in po mojem nepotrebna razprava o prodaji doma ali v šoli narejenih izdelkov na tako imenovanih šolskih bazarjih. Nikoli si ne bi predstavljal, da je možno tako banalno zadevo povzdigniti na nivo splošne državne razprave. Namesto da bi država zamahnila z roko in rekla, odlično, da naši otroci naredijo neke izdelke in jih nato v šoli prodajo, se je zaradi človeške zlobe, v mislih imam tistega, tisto ali tiste, ki so na tržno inšpekcijo poslali prijavo, iz tega razvila razprava, kot da gre za ne vem kakšno davčno utajo. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem videl, da je več kot trideset oseb razpravljalo o šolskih bazarjih na skupni seji parlamentarnega odbora za finance in šolstvo. In to v zadevi, ki je rešljiva v dveh minutah.
Pojasnila
V zadevi šolskih bazarjev sta pojasnili izdala Tržni inšpektorat Republike Slovenije (Tirs) in Finančna uprava Republike Slovenije (Furs).
Tirs je 4. januarja 2016 izdal naslednje pojasnilo:
»Tržni inšpektorat RS nikakor ne želi omejevati tovrstnih dogodkov, vendar morajo organizatorji upoštevati predpise, ki urejajo navedeno področje. …… Podjetje po ZVPot je pravna ali fizična oseba, ki opravljapridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost. ……. Po DDV-zakonodaji, katere nadzor je v pristojnosti Furs, šoli ni treba izdati računa za prejete prostovoljne prispevke. Če šola izdelkov ne zaračunava, tudi cena izdelkov ni določena, zato ji za prejete prostovoljne prispevke po DDV-zakonodaji ni treba izdati računa.«
Istega dne, to je 4. januarja 2016, je tudi Furs izdal sporočilo za javnost, v katerem je navedel:
»Furs v zvezi z organizacijo šolskih bazarjev, kjer se zbira denar za šolski sklad s prodajo izdelkov otrok, skladno s področno zakonodajo priporoča zbiranje prostovoljnih prispevkov.
Za prodajo izdelkov na otroškem bazarju po ZDDV-1 velja obveznost izdaje računa in mora biti ta po Zakonu o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR) davčno potrjen. …….. V nasprotnem primeru, če se za izdelke določi cena, je potrebno izdati račun in izbrati eno od rešitev za davčno potrjevanje računov (davčna blagajna – lahko tudi brezplačna mini davčna blagajna ali pa vezana knjiga računov).«
Dva dni pozneje, to je 6. januarja 2016, je Furs izdal novo pojasnilo, ki ga je posredoval ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. V tem pojasnilu je navedel.
»V zvezi z vprašanji izdajanja računov pri prodaji izdelkov na šolskih bazarjih oziroma zbiranju prostovoljnih prispevkov pojasnjujemo:
V skladu s 1. točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet DDV dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Na podlagi 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Obveznost izdajanja računov določa 81. člen ZDDV-1, po katerem mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je za dobavo, opravljeno za plačilo, izdan račun. …….. Glede obveznosti izdaje računov pri prodaji izdelkov na šolskih bazarjih, ki jih organizirajo šole, in davčnem potrjevanju tako izdanih računov je treba ločiti dve situaciji, in sicer:
1. Dobava blaga za plačilo
Za prodajo izdelkov na otroškem bazarju (ko je na primer za izdelek določena cena) velja obveznost izdaje računa po ZDDV-1 in mora biti ta po ZDavPR davčno potrjen (če gre za plačilo v gotovini). Pri tem ni pomembno, ali je dobava obdavčena ali oproščena plačila DDV.
Če je šola identificirana za DDV, lahko izda poenostavljeni račun s podatki po 83. členu ZDDV-1, če pa je mali davčni zavezanec, izda račun po 141. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV.
V prehodnem obdobju lahko šola račune izdaja z uporabo vezane knjige računov, ki jih mora poslati v potrditev v roku 10 dni od izdaje. Furs omogoča tudi potrjevanje računov s pomočjo aplikacije na portalu e-davki.
2. Prostovoljni prispevki
Prostovoljni prispevki, ki niso plačilo za opravljeno dobavo blaga in storitev, niso predmet DDV in zato zanje ni treba izstaviti računa v skladu z DDV-predpisi.
V tem primeru šola tudi ni zavezanec za davčno potrjevanje računov po ZDavPR.«
V vseh treh pojasnilih sem v okrepljeni pisavi podčrtal dele pojasnil, ki so za mene najpomembnejši in zaradi katerih menim, da v primerih šolskih bazarjev:
- ne gre za opravljanje ekonomske dejavnosti,
- ne obstaja obveznost izdajanja računov in
- da plačilo prostovoljnih prispevkov ni rešitev.
Zakaj menim, da stališče Fursa ni pravilno?
Na podlagi poznavanja davčnih predpisov, na podlagi izkušenj in na podlagi informacij, ki sem jih prejel ali pridobil v zvezi z izvajanjem šolskih bazarjev, menim, da v primeru šolskih bazarjev ne gre za opravljanje dejavnosti, kar je osnovni pogoj za obveznost izdajanja računov po zakonu o davku na dodano vrednost ali zakonu o davčnem potrjevanju računov.
V ZDDV-1 je določeno, kdo je davčni zavezanec za DDV. Tako je v 1. točki prvega odstavka 3. člena (predmet obdavčitve) navedenega zakona določeno, da so predmet DDV:
»1. dobave blaga, ki jih davčni zavezanec oziroma zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;«
Kaj se šteje za opravljanje ekonomske dejavnosti, je zapisano v 5. členu ZDDV-1. Tako je v prvem odstavku 5. člena ZDDV-1 določeno:
»(1) »Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.«
V drugem odstavku 5. člena ZDDV-1 pa je določeno:
»(2) »Ekonomska dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.«
Menim, da v primeru, ko učenci skupaj z učitelji v šoli enkrat letno pripravijo oziroma izdelajo izdelke, ki jih nato prodajajo na šolskem bazarju, ne gre za neodvisno opravljanje ekonomske dejavnosti, saj gre v njihovem primeru za izvajanje vzgojnega procesa. Prav tako ne gre za trajno opravljanje dejavnosti, kajti dejavnost je lahko nekaj, kar se opravlja konstantno, ne pa enkrat letno.
Prav tako se ne strinjam s trditvijo Fursa, naj se za plačilo izdelkov na šolskih bazarjih uvedejo prostovoljni prispevki. Če Furs meni, da gre pri pripravi izdelkov, ki se prodajajo na šolskih bazarjih, za opravljanje ekonomske dejavnosti, potem plačilo za te izdelke ne morejo biti prostovoljni prispevki.
Zgodbo o prostovoljnih prispevkih smo obdelali že pred približno dvema desetletjema, ko so razna društva imela svoje gostinske objekte. V želji, da bi se izognila opravljanju dejavnosti oziroma pridobitne dejavnosti, so za vstop v lokal in plačilo pijače v tem lokalu pobirala članarino oziroma prostovoljne prispevke. Starejši dobro vemo, kako se je to končalo ob obisku davčnih inšpektorjev. Zaradi tega me je izjava Fursa presenetila. Verjamem, da je Furs tisti, ki odloča, toda na drugi strani so mi znani primeri, ko so bili davčni zavezanci kaznovani zaradi formalnih napak.
Pravilna rešitev je, da Furs ugotovi, da v primeru prodaje na šolskih bazarjih ne gre za opravljanje dejavnosti, kaj šele opravljanje pridobitne dejavnosti. Ko se to ugotovi, kar je edino pravilno, odpadejo vse ostale težave.
Zaključek
Vse navedeno sem zapisal zaradi tega, ker se ne strinjam s stališčem, da tisti, ki opravlja dejavnost in prejme prostovoljni prispevek kot nadomestilo (plačilo) za opravljeno storitev ali proizvedeno blago, ni zavezan plačevanju davkov. Kaj če se bodo nekateri zdaj odločili in bodo za prodajo svojih storitev ali proizvodov uvedli prostovoljne prispevke? V čem je potem razlika med podjetnikom in šolskim bazarjem?
Veliko bolje bi bilo, če bi Furs v svojem pojasnilu, katerega bi pripravil skupaj z ministrstvo za finance in ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, zapisal, da v primerih, ko v okviru obveznega šolskega programa gre za enkrat letno izvedbo šolskih bazarjev, ne gre za opravljanje ekonomske dejavnosti, kar pomeni, da ni obveznosti izdajanja računov ne po zakonu o davku na dodano vrednost in ne po zakonu o davčnem potrjevanju računov.
To bi bilo dovolj in s tem se ne bi odprle možnosti manipulacij na drugih področjih, kaj šele, da je to postala prva novica v medijih.
Mag. Ivan Simič
P.S. Več o tem lahko preberete v reviji DENAR, ki je izšla danes, 20.01.2016.