Življenje teče z neverjetno naglico. Še včeraj smo se igrali v pesku, danes že pospremljamo znance na njihovi zadnji poti. Vmes smo se bojevali s takrat pomembnimi zadevami, ki so z današnjega zornega kota videti popolnoma nepomembne. Zakaj je tako, ne bom nikoli vedeli. Mogoče zato, ker smo želeli nekaj spremeniti, pozneje pa smo ugotovili, da si ljudje spremembe v bistvu ne želijo. Podobno je z našo podobo. Čeprav se staramo, še zmeraj objavljamo stare fotografije, saj na ta način poskušamo ustaviti čas. Toda to ni možno. Podobno je pri meni. Sedenje v pisarni, servisiranje strank, priprava revije, boj za davkoplačevalce, opozarjanje na napake države in vse druge obveznosti, ki sem si jih nakopal seveda prostovoljno, na meni puščajo določene posledice. Vsako jutro si rečem, danes se bom rekreiral, popoldne pa, samo še končam te zadeve. Stranka mi je najpomembnejša. Tako iz dneva v dan, iz leta v leto, do zadnje poti.
Včasih ne vem, kaj je bolje, ali biti vitek in plačati za zategovanje obraza, ali si privoščiti dobrote naše kulinarike ter opraviti samozategovanje obraza. Težava pri tem drugem je, da se samozategnejo tudi naša oblačila in potem čakamo leta in leta, da bi spet zlezli v njih.
Zadnjič sem bil v mestu in sem gledal ljudi, ki so hiteli oziroma hodili mimo mene. Koliko različnih misli je v njihovih glavah, koliko različnih zgodb, koliko različnih interesov, ciljev in želja. Eni želijo čim prej priti v vrtec ali šolo, drugi v službo ali trgovino. Mnogi si želijo imeti čim več, biti čim bolj uspešen, čim lepši, čim bolj neodvisen in čim močnejši. Nato sem se premaknil na lokacijo, na kateri imajo vsi le en cilj – biti zdrav. Ja, to je urgenca. Vsakemu od vas, ki si želite imeti čim več, predlagam, da se za uro ali dve usedete na enega od stolov na urgenci katere koli bolnišnice. Žalost, jok, upanje in želje. Vse je usmerjeno v en cilj, ozdraveti. Najbolj pa me prizadenejo prazni pogledi starejših, ki jih pripeljejo. Njihovi pogledi so uprti v strop. Ne vem, kakšne misli jim v tistem trenutku potujejo po njihovih možganih, toda prepričan sem, da so popolno nasprotje od tistih, ki so prej tekali po ulici. Življenje je zaključen krog in velikost tega kroga je velikokrat odvisna tudi od nas samih.
Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal s svojo stranko, uspešnim podjetnikom, ki mu je pred nekaj tedni zahrbtna bolezen vzela soprogo, s katero sta ustvarila vse, kar imata. Ko pride ta trenutek, je vse, kar imaš, brez pomena.
Zaradi tega ne razumem, zakaj so nekateri pripravljeni storiti vse, da bi bili glavni in da bi uresničili svoje cilje, ki so lahko tudi zlobni. V svoji zlobi gredo tako daleč, da uničujejo vse za seboj in pred seboj. Njihovo življenje je polno intrig, groženj, izsiljevanj, prikrivanj, toda kljub vsemu jih prilagodljivi mediji povzdigujejo v bogove, kar jim na koncu prinese še dobro plačane funkcije. Toda kljub vsemu menim, da se zloba ne izplača.
Ne glede na vse navedeno ne pozabite, da je prišla pomlad. Vsak dan bo topleje, naša telesa se bodo pričela polniti z energijo in vse bolj bomo optimistični. Zato srčno upam, da so se vas moje besede vsaj malo dotaknile in da boste ugotovili, da v življenju obstajajo tudi druge, pomembnejše stvari.