Časnik Finance je 29. junija 2017 objavil članek z naslovom »Bomo zaradi zakonskega skrpucala prehitrih inšpekcij utajevalcem plačevali pošteni davkoplačevalci«, v katerem je bilo govora o sodbi upravnega sodišča I U 1754/2016-18 z dne 14. junija 2017. V tem primeru je uspešno vlogo odigral Jernej Podlipnik, davčni svetovalec družbe BDO iz Ljubljane, kateremu je uspelo, to moje osebno mnenje, predvsem zaradi tega, ker je o tej zadevi odločal 3. sodni oddelek – Oddelek za varstvo ustavnih pravic in ne 1. sodni oddelek – Oddelek za javne finance.
Na podlagi mojih do sedanjih izkušenj predvidevam, da država oziroma tisti, ki so si zadali cilj pobrati davke določenim posameznikom, čeprav retroaktivno in nezakonito, že iščejo rešitev, kako bi to sodbo 3. sodnega oddelka razglasili za napako, ali pa vsaj, da ta sodba velja samo v primerih, ko nekdo želi opraviti vpogled v spis preiskave ne pa za odmere davka v osebnih davčnih pregledih. Predolgo se že ukvarjam z davki, doživel sem marsikaj, da ne bi poznal njihovega razmišljanja.
Podobno zadevo smo imeli pri uveljavljanju olajšav in stroškov v primeru vložitve dohodninske napovedi po izteku roka za vložitev dohodninske napovedi in to kot samoprijave. Tudi v tistem primeru je Upravno sodišče, zunanji oddelek upravnega sodišča v Novi Gorici odločil, da davčni zavezanki pripadajo vse olajšave, saj je prvič vložila dohodninsko napoved in da zakon tega ne prepoveduje. O tem smo pisali v reviji DENAR v članku Iva premagala Furs. Ko so na upravnem sodišču ugotovili, da jim je ena sodba ušla, so to sodbo razglasili za napako in nato so izdali več sodb, s katerimi so uveljavljanje olajšav zavrnili in to je sedaj sodna praksa.
Prav tako se moramo zavedati možnosti, da lahko Furs vloži pritožbo zoper navedeno sodbo upravnega sodišča, kar me ne bi presenetilo, saj ne bi bilo prvič. Podobno sem doživel v letih 1999 do 2005. Najprej je davčni urad dne 09.08.1999 izdal odločbo, da pravna oseba zaradi pripojitve, katero je davčni organ štel za odtujitev, mora vrniti investicijsko olajšavo za vlaganje v osnova sredstev. Šlo je za več kot 500.000,00 evrov davka. Na drugo stopnji je državna uradnica, ki je danes sodnica v 1. sodnem oddelku upravnega sodišča, dne 28.12.2000 odločila, da se pritožba pravne osebe zavrne. Po vloženi tožbi na upravno sodišče je le-to s svojo sodbo številka U 1945/2000-21 z dne 08.11.2001 tožbi ugodilo in odločilo, da gre za univerzalno pravno nasledstvo, kar pomeni, da se davčne olajšave ne izgubijo. Namesto, da bi Durs spoštoval sodbo upravnega sodišča, je vložil pritožbo in vrhovno sodišče je s svojo sodbo številka I Up 48/2002-3 z dne 08.11.2005 razsodilo, da se pritožba Dursa zavrne. Nato je stekel postopek v nasprotni smeri in na koncu so pravni osebi vrnili 500.000,00 evrov davka in cca 450.000,00 evrov zamudnih obresti. Toda te zamudne obresti je plačal proračun, namesto, da bi jih plačali davčna inšpektorica, ki je odločila na prvi stopnji in uradnica, ki je odločila na drugi stopnji, kar bi bilo edino pravilno, saj sem jim celo s skicami dokazoval, da napačno razmišljajo.
Podobno velja tudi primeru retroaktivnosti. Dejstvo je, da sta Furs in MF v konkretnem primeru zavestno šla v nezakonito postopanje, saj imam pisni dokaz o tem. To je bila njuna usklajena odločitev. Leta 2014, po uveljavitvi 68.a člena ZDavP-2 sem se kar nekaj časa dopisoval s Fursom in sem jih opozarjal na nezakonito postopanje, toda odgovorili so mi, da zadev ne razumem. Še več, na koncu so mi celo predlagali, ker sem bil pač tečen, da se lahko obrnem na upravno inšpekcijo. Tako bom v naslednji številki revije DENAR objavil to naše dopisovanje.
Zato mi v današnjem, 04.07.2017, prispevku kolegov Jerneja Podlipnika in Mitje Černeta z naslovom So vam odmerili 70-odstotni davek? Za vas obstaja novo upanje!, manjka izjava, da naj te davke oziroma zamudne obresti vrnejo tisti, ki so nezakonito odločali, saj težko verjamem, da povprečno izobraženi pravnik ne bi vedel kaj je retroaktivnost in kdaj do nje pride. Še posebej, ker smo se takrat sklicevali tudi na mnenje nekdanjega ustavnega sodnika dr. Janeza Čebulja. V reviji DENAR sem na to temo objavil kar nekaj člankov, imel sem kar nekaj razgovorov z odgovornimi, toda vsi čakajo kaj bo na koncu reklo ustavno sodišče. Do te odločitve pa bo veliko zavezancev propadlo. Zato bom v naslednji reviji DENAR objavil ime, po mojem mnenju najbolj odgovornega za to polomijo.
Kolegoma iz BDO čestitam na iznajdljivosti, da sta obšla 1. sodni oddelek in zadevo pripeljala na 3. sodni oddelek upravnega sodišča, kjer je določanje bilo hitrejše in v skladu z ustavo. Dejstvo je, da bi tudi na 1. sodnem oddelku lahko že odločili podobno, toda očitno jim to ni šlo od roke.
Pri kolegama iz BDO pa v zaključku pogrešam predlog, da naj vse zamudne obresti, ki se bodo morale vračati, vse odškodnine, do katerih bo morebiti prišlo, saj so v določenih primerih zavezanci morali zaradi retroaktivnih odločitev prodati tudi svoje nepremičnine ali pa so končali v osebnem stečaju, plačajo tisti, ki so nezakonito odločali. To bi bilo edino pravilno.