Čas dopustov in vroče poletje se počasi poslavljata in prihaja še bolj vroča volilna jesen, ko bo na dopust odšla pamet. Da, prav ste me razumeli. V prihodnjih dveh mesecih bomo imeli en referendum in predsedniške volitve. To je čas, ko ne bo potrebna pamet, temveč veliko besed kot močno orožje za obrambo lastnih interesov. Politiki vseh starosti nas bodo prepričevali, kako so oni najpametnejši, najlepši oziroma najboljši. Drugi tir je že izpeta zgodba in izid referenduma bo odvisen od mobilizacije volilcev tiste baze, ki želi na referendumu uspeti.
Popolnoma drugo so predsedniške volitve. To bo pa cirkus nad cirkusi. Žal mi je, da moram to reči, toda drugega izraza ta trenutek ne najdem. Da je tako, smo krivi sami. Začelo se je takrat, ko smo za predsednika države izvolili osebo, ki je bila pred tem predsednik vlade, če me spomin ne vara, z do takrat najnižjo podporo. Mnogi se sprašujejo, kako je to mogoče. Enostavno. Dovolj časa pred volitvami polagaš asfalt, šivaš nogavice v tovarni, pobiraš pasje kakce, odvažaš komunalne odpadke in ljudstvo ugotovi, da je to pravi ljudski predsednik. In ravno to je pripeljalo do cirkusa, ki se nam obeta letos. Kandidati za predsednika, ki se pojavljajo in želijo premagati sedanjega predsednika, so v glavnem tako imenovani kulturniki. Dva pevca, en igralec in en humorist. Še sreča, da sta se prijavila diplomat in predsednica stranke.
V teh vročih dneh in času kislih kumaric je ena glavnih novic postala vohunska vojna med levico in desnico. Ne morem verjeti, da je glavna novica postal trajekt in prostor med stegni.
Ker se bližajo tudi parlamentarne volitve, je osnovno pravilo, da moraš pravočasno uničiti tistega, ki bi lahko kandidiral in ima možnost za uspeh. To se je pokazalo v primeru objave določenih kazenskih ovadb. Ne razumem, kako lahko tožilstvo dovoli javno objavo kazenskih ovadb, če jaz v primeru, ko je bila zoper mene vložena izmišljena kazenska ovadba, te nisem mogel pregledati do pravnomočnosti sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Danes pa se kazenske ovadbe objavijo kar na internetu. Prebral sem jih in tiste, ki se nanašajo na davke, so burleska brez primere. Če tega ne bi prebral, ne bi mogel verjeti, da je to lahko kaznivo dejanje. Kot da smo v času inkvizicije. Izbereš tarčo, spišeš izmišljeno zadevo, jo spremeniš v kazensko ovadbo in dovoliš medijem, da to objavijo. Ob tem pa se ne oziraš na to, ali boš s tem uničil še koga drugega. Očitno ena smrt, ki so jo pred kratkim že povzročili mediji, ni bila dovolj. Želijo še več, želijo še več krvi, in ni pomembno, kdo trpi, ni pomembno, ali bodo zaradi tega trpeli tudi nedolžni otroci, ki lahko poslušajo ali berejo te novice. Kakšni ljudje so novinarji, ki o tem pišejo?
Zaradi tega ne razumem vseh teh pokvarjenih in povzpetniških ljudi, ki so pripravljeni uničiti vse, samo da bi dosegli svoj prav. Ali mogoče mislijo, da bodo živeli večno in da se njihovo življenje ne bo nikoli končalo. Do zdaj so še zmeraj vsi umrli, nihče ni preživel. Zakaj torej vse to?
Pred dnevi sem bil ponovno na urgenci in gledal sem ljudi, ki so prihajali tja. Njihov cilj niso predsedniške ali politične volitve, njih ne zanima drugi tir in prostor med stegni, njihov cilj je, da bi bili zdravi. Ali si sploh predstavljate, kako je to videti? V času, ki sem ga preživel na urgenci, mi je najbolj ostal v spominu starejši zakonski par. Mož jih je imel čez sedemdeset, žena, ki ga je spremljala, nekaj manj. Ležal je na postelji, ona pa ob njem. Osebi, ki sta verjetno skupaj preživeli več kot štirideset let, sta na razpotju. Moža odpeljejo na ultrazvok in ženi predlagajo, naj ga počaka na urgenci. Ne, šla bom z njim, je bil njen odgovor. Verjetno je on vse, kar še ima, in zaradi tega ga ni želela pustiti samega, pa tudi ona ni želela biti sama. Da, takšno je življenje, naši politiki pa nam zaradi napihovanja svojega lastnega ega prodajajo izmišljene zgodbe, nas kregajo med sabo in nekatere spremenijo v krvoločneže, ki še na dopustu ne dajo miru.
Zato politikom predlagam, da vsake toliko časa obiščejo urgenco, sedejo na klop in samo gledajo, kaj se dogaja. Potem naj se vprašajo, ali je vso to sejanje sovraštva res potrebno.