Medijski in davčni linč, ki ga nad mano izvaja novinarka Dela Anuška Delić (ne vem ali se piše tudi Zavrl, saj se njen mož Franci Zavrl menda piše tudi Delić, tako izhaja iz sodnega registra), dokazuje, da kljub temu, da smo v 21. stoletju, še zmeraj ljudje postopajo tako, kot so postopali v srednjem veku. Novico, da so me našli med Rajskimi dokumenti, kar je laž in je to potrdila tudi Anuška Delić, so kot resnično zagrabili praktično vsi, dijaki, študenti, zaposleni, nezaposleni in upokojenci. Od 6. novembra 2017 sem tema negativnih komentarjev mnogih in se moram boriti proti neresničnim navedbam novinarke ter vsakemu posebej dokazovati, da to kar ona trdi ni res. Zaradi mene imajo težave celo moji prijatelji in znanci, ki me zagovarjajo in ki vedo kaj je res.
Še dobro, da živimo v času, ko lahko nasprotno trditev lahko širim po elektronskih poteh in nisem odvisen samo od ustnega ali pisnega posredovanja informacij. Zato imam kljub temu srečo, da živim v 21. stoletju, kajti če bi živel v srednjem veku bi bil že linčan in mrtev in to kljub temu, da plačujem več davkov, kot ga plačujejo tisti, ki bi me linčali.
O družini Zavrl, njihovem delovanju, njihovi medijski hobotnici (Pristop d.o.o., Skupina pristop d.o.o., Frontal d.o.o., Stratkom d.o.o. pa še kaj o Luksemburgu bom poiskal) ter milijonih evrov, ki so jih ta podjetja Francija Zavrla, preko opravljanja tako imenovanih storitev, prejela iz slovenskega proračuna, bom še pisal. Zgodbe so neverjetne. Sedaj bom le zapisal nasvet, katerega mi je pred dnevi podelil eden o urednikov slovenskega medija: »Pokliči Francija Zavrla, plačaj mu, pa boš imel mir.« Moj odgovor je bil, da ne delujem na ta način in se raje sam borim s pisanjem odgovorov in člankov o tistih, ki me napadajo, kot da bi plačeval za mir. Ve se, kdo zahteva denar za mir.
Če samo pogledamo Delovo anketo, v kateri so bralce spraševali ali je potrebno ukiniti davčne oaze, je izid glasovanja v duhu objave člankov. Po navedbah Dela je izid glasovanja, v katerem je sodelovalo 584 anketirancev naslednji:
1. Za prepoved davčnih oaz je glasovalo 495 anketirancev oziroma 84,76 %, od tega jih 406 oziroma 82,02 % meni, da zato, ker bi moral vsak davke plačevati v svoji državi, 89 oziroma 17,98 % pa zato, ker so skrivališče kriminalcev.
2. Da ima vsak možnost optimizirati svoje davčne dohodke jih meni 71 oziroma 12,16 %.
3. Da poslujejo v davčnih oazah pa jih je priznalo 18 oziroma 3,08 %.
Nihče pa ne pojasni, kako se posluje v davčnih oazah, nihče ne pove, da je nemogoče prenesti denar iz Slovenije, da to ne vidijo slovenski nadzorni organi. Ne, to je že preveč za nekatere politike, ki nam krojijo življenje, kaj šele za ostale državljane. V Sloveniji mediji in politika ščitijo begunca, z neresničnimi novicami pa napadajo mene, ki plačujem v povprečju nenormalno visoke zneske davka v slovenski proračun.
Zakaj? A le zato, ker ne želim plačati, da bi imel mir in ker tistim, ki ne poslujejo oziroma ne delujejo v skladu s pravnimi in moralnimi načeli ter s svojimi dejanji in odločitvami finančno uničujejo določeno ustanovo povem, kar jim gre.
V nadaljevanju vam posreduje del razgovora, katerega je, ne boste verjeli, v Sobotni prilogi 11. novembra 2017, v članku Mihe Jenka, objavil časopis Delo. Citiram:
»Pogovor s Paulom Smithom, predsednikom inštituta CFA in enim najvplivnejših globalnih finančnikov.
Gospod Smith, britanska Guardian in BBC pa New York Times in drugi svetovni mediji, tudi Delo, so ta teden dvignili veliko prahu z objavo t. i. Paradise Papers, »rajskih dokumentov«, ki razkrivajo, kako so največje svetovne korporacije, voditelji držav in svetovno znane osebnosti iz politike, zabavne industrije in športa pospravili svoje bogastvo v tajne davčne oaze. Kako vi kot finančnik in profesionalec vidite to zgodbo?
Tu sta dva vidika, ki pa sta v tem primeru pomešana. Prva stvar je izogibanje davkom – česar seveda ne smete početi. Druga stvar pa je dostopanje do naložb, ki so ustanovljene v davčnih oazah (offshore world), kar je pogosto najbolj smiselno z vidika koristi in dobička. Hedge skladi, skladi zasebnega kapitala in podobne družbe so ustanovljeni v davčnih oazah, da bi ljudje z vsega sveta imeli dostop do naložbenih priložnosti. To je dobra stvar. Vendar pa, če investirate v sklade v davčnih oazah, morate prijaviti dobiček tudi svoji domači vladi. To pa je že druga stvar. In kaj počnejo vlade? Pogosto pravijo, da zelo težko skrbijo za red pri naložbah v davčno ugodnejših krajih, zato so v bistvu proti njim, in pravijo, da tega ne bi smeli početi. To pa je slabo in v osnovi škodi svetovnemu gospodarstvu. Zato bi morali biti previdni, ker gre za dve ločeni stvari.
Investiranje v krajih z davčnimi ugodnostmi ponuja širok prostor naložbenih priložnosti. Če pa svoji vladi to zatajite in ne plačate davkov, je to seveda slabo. Dejstvo je tudi, da vlade ne zaupajo državljanom, in morale bi se zamisliti, zakaj je tako. Gre pa tudi za politično vprašanje, saj veliko državljanov meni, da vlade njihovega denarja ne porabljajo prav razumno. A mediji tu postavljajo v ospredje predvsem eno stran zgodbe. Sem Anglež, prebivam v Hongkongu, veliko časa preživim v Ameriki in uporabljam sklade v davčnih oazah, saj je to za moj način življenja absolutno najbolj smiselno – vendar pa hkrati tudi plačujem davke iz dobička v Ameriki in v Hongkongu.
Torej pri investiranju v davčnih oazah ne vidite nobenih etičnih vprašanj?
Seveda, nobenih, edino etično vprašanje je izogibanje plačilu davkov in ti dve stvari pač nista sinonim. Ne vidim etičnih problemov pri investiranju v davčno ugodnejših območjih. In to, kar sprašujete, je odlično, saj prav na tak način mediji gradijo svoje zgodbe, recimo tudi o »ubogem« njenem veličanstvu, ki se ne izogiba plačilu davkov, a jo obtožujejo, da počne nekaj, kar ni etično – ko investira v davčno ugodnejših območjih. To enostavno ne drži.«
Jaz pa vse davke plačujem v Sloveniji. Tako sem v zadnjih petih letih plačal več kot 190.000,00 evrov dohodnine.