Državni svetnik Drago Ščernjavič je 13. novembra 2017 predsedniku državnega sveta Republike Slovenije podal pobudo za sprejem predloga zakona o vračilu denarnih sredstev v Republiko Slovenijo iz posameznih davčnih oaz. Na podlagi te pobude je državni svet na svoji 57. seji, ki je bila 6. decembra 2017, določil besedilo predloga zakona in ga je poslal državnemu zboru v obravnavo in sprejem.
Zakaj so izpustili Delaware in druge?
Ob branju predloga zakona ugotovimo, da so državni svetniki s seznama davčnih oaza izpustili eno izmed najbolj znanih in najpomembnejši davčnih oaz oziroma davčnih središč na svetu, to je ameriško državo Delaware, o čemer si lahko več preberete na mnogih spletnih straneh, kot so na primer:
https://www.off-shore.net/english/delaware-usa-offshore-non-resident-llc-company-formation/
https://www.sfm-offshore.com/delawareoffshorecompany.html
Prav tako na navedenem seznamu ne zasledimo znanih otokov Man, Vanuatu, Saint Vincent in tudi Združene arabske emirate. Na seznamu prav tako ni Irske, ki ima enako stopnjo obdavčitve pravnih oseb kot Ciper. Vse to mi daje občutek, da gre bolj za preganjanje čarovnic kot pa za neko strokovno podlago za sprejem zakona. Poleg tega se je na seznamu državnega sveta znašlo pet držav, ki so članice Evropske unije, in to: Ciper, Danska, Luksemburg, Malta in Nizozemska.
Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali ima kdo od državnih svetnikov svoje podjetje v državah, ki se niso znašle na seznamu, pa bi se morale, ali pa državni svetniki ščitijo določene pomembneže, od katerih so odvisni. Tovrstno ščitenje smo že videli v primeru časopisa Delo, ki naj celotnega seznama oseb, ki so ali ki naj bi bile najdene v rajskih dokumentih, ni objavil. Je pa Delo objavil imena nepomembnih posameznikov. Ali so pomembneži za objavo resnično plačali 10.000,00 evrov ali 50.000,00 evrov, kot se govori, ne bomo izvedeli nikoli. Je pa dejstvo, da vse bolj postaja jasno, zakaj Slovenija na svetovni lestvici koruptivnosti zaseda visoko mesto.
Dokler ne bomo videli celotnega seznama oseb, ki so se znašle v rajskih dokumentih in pred časom tudi v panamskih dokumentih, lahko ugotovitve preiskovalnih novinarjev ocenjujemo kot neko vrsto korupcije, s katero naj bi bogateli določeni posamezniki. Tako sta Delo in novinarka Anuška Delić Zavrl objavila tudi moje ime, ki sploh nisem v rajskih dokumentih, istočasno pa sem 22. novembra 2017, to je več kot dva tedna po objavi mojega imena, dobil namig, naj se obrnem na njenega moža Francija Zavrla Delića, pa ne bom imel težav. Temu rečem izsiljevanje, toda o tem kaj več v eni od naslednjih revij DENAR.
Namen zakona
Namen predloga zakona je zagotoviti vračilo denarnih sredstev, ki so bila nakazana iz bančnih računov v davčne oaze. V zakonu nič ne piše, kaj je z denarnimi sredstvi, ki so bila pred nakazilom že obdavčena v Sloveniji, in kaj je z denarnimi sredstvi, ki so se kot dividende vrnila v Slovenijo in so bila nato še enkrat obdavčena v Sloveniji. To pomeni, da so vsa ta denarna sredstva bila obdavčena enako, kot če bi bila ves čas v Sloveniji. Zato upravičeno predvidevam, da državni svetniki očitno sploh ne poznajo ali ne razumejo postopke obdavčitev dohodkov oziroma prihodkov.
Zavezanci
Zavezanci za vračilo denarnih sredstev so fizične osebe, ki so bile imetniki računov pri bankah v Sloveniji, in vse pravne osebe, ki so registrirane in ustanovljene v Republiki Sloveniji, kot tudi tiste, ki so bile ustanovljene pred 25. junijem 1991 in so delovale po tem datumu ali pa še vedno delujejo in so bile imetnice računov pri bankah v Sloveniji od 25. junija 1991.
Ta zakon pa se ne uporablja za Republiko Slovenijo, za verske skupnosti in verske organizacije, za nakazila Banke Slovenije ter za banke in zavarovalnice, ki izvajajo nakazila v svojem imenu in za tuj račun, in to čeprav so nakazila izvajali v davčne oaze.
Višini vračila in kazni
Zavezanci morajo vrniti 20 odstotkov dejansko nakazanih denarnih sredstev, od uveljavitve zakona pa 22 odstotkov. Če je fizična oseba umrla, morajo to nakazilo izvesti dediči. Če je pravna oseba prenehala obstajati, potem nakazilo izvede pravni naslednik ali osebe, ki so bile odgovorne osebe ob prenehanju pravne osebe. Iz navedenih dveh odstotkov je razumeti, da je predlagatelj očitno imel v mislih DDV, ki je včasih znašal 20, danes pa znaša 22 odstotkov.
Če zavezanci ne bodo prostovoljno izpolnili svoje obveznosti, jih čaka kazen v višini 80 odstotkov dejansko nakazanih sredstev. V vseh primerih pritožba ne zadrži izvršitve.
Koliko bi plačala država
Na spletni strani Urada za preprečevanje pranja denarja sem preveril, kolikšen znesek so leta 2015 nakazale v Luksemburg, ki je na predvidenem seznamu davčnih oaz, tri družbe, ki so v večinski lasti države. Iz evidence nakazil izhaja, da je nakazal:
DARS: 60.741.136,00 evrov,
GEN-I: 33.915.761,00 evrov in
TELEKOM: 67.423.355,00 evrov,
kar skupaj znese v samo enem letu 162.080.252,00 evrov. Če ta podatek prenesemo na obdobje od leta 1991 pa do danes, je ta znesek lahko večji od štirih milijard. Torej, 20 odstotkov pomeni 800.000.000,00 evrov. To je znesek, ki bi ga morala Republika Slovenija nakazati samo za tri svoja podjetja. Glede na to, da je teh državnih podjetij še več, bi lahko za plačilo šla tudi polovica proračuna. Zato upam, da državni svet ve, kaj počne, ne glede na to, da bo šlo za prelivanje denarja iz levega v desni žep.
Zaključek
Po branju predloga zakona o vračilu denarnih sredstev v Republiko Slovenijo iz posameznih davčnih oaz, ki je po mojem videnju pripravljen nestrokovno, saj ne upošteva osnovnih davčnih principov, se sprašujem, kako sploh deluje državni svet Republike Slovenije. Iz samega naslova predloga zakona, ko zapišejo, da gre za vračilo denarja iz posameznih davčnih oaz, je jasno, da so določene davčne oaze (ne)namerno izpustili, in to državnemu svetu jemlje verodostojnost.
Poleg tega pa predlagatelj ne pozna osnov obdavčitve in ne razlikuje med nakazilom v Sloveniji že obdavčenega denarja in med nakazilom v Sloveniji neobdavčenega denarja.