Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci. Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih obljub, in zmagovalci smo vsi ostali državljani, da bomo lahko končno zaživeli v miru. Toliko sovraštva, kot so nam ga posredovale zadnje državnozborske in to nedeljo končane lokalne volitve, nisem zasledil še nikoli. Toliko podtikanj, izmišljenih zgodb in uničevalnih besednih zvez je težko najti v normalni družbi. Ne vem, ali se vsi tisti, ki kandidirajo, sploh zavedajo, za kaj kandidirajo, in kaj bo njihovo poslanstvo. Dejstvo je, da ni dovolj, da te izvolijo, treba je tudi kaj narediti in to je največkrat najtežje.
Res je, da bomo v nekaterih občinah imeli še drugi krog volitev, toda po prvem krogu smo se rešili balasta. Najhuje je za nami in zdaj bomo gledali še posamezne dvoboje, kar je veliko lažje, kot vse to, kar smo doživljali zadnji mesec.
Ne vem, zakaj si vsi tako želijo te funkcije, ki dejansko pomenijo določene omejitve v življenju. Nič več ne bo tako, kot je bilo, kajti ko enkrat postaneš javna osebnost, je konec zasebnosti. Vrtanje medijev v vsako poro življenja posameznikov je že prav nagnusno, sploh če vemo, da mnogi mediji in novinarji imajo več masla na glavi kot politiki, ki jih obravnavajo.
Prejšnji teden smo izgubili prvega ministra, in to zaradi banalne zadeve. Povedal je nekaj, kar se dejansko dogaja. Ni treba, da gre za EU sredstva. Ozrimo se samo okoli sebe in poglejmo, koliko ljudi čaka na razna dovoljenja tudi po več let. Nihče me ne bo prepričal, da je vse zakonito. Velikokrat gre za osebne zadeve, osebna maščevanja, toda to je skrbno skrito za predpisi. To mnogi vedo, toda nihče o tem ne poroča. Tako lahko nekaterim grozijo celo s smrtjo in mediji se ne bodo premaknili, če pa novinarju pokažeš le prst, je vihar. Žal tako deluje naš medijski prostor, ki želi odločati, kdo bo prišel v politiko in kdo bo šel iz nje ter na kakšen način se ga bo ljudstvo spominjalo.
Najhuje od vsega pa je, da se mnogi ne zavedajo, da slej ali prej pride konec, ko naš zadnji dom postane pol kubičnega metra hladne zemlje. To je bistvo vsega. Zakaj potem ne moremo živeti v miru, sožitju in poštenosti, zakaj ne moremo spoštovati drug drugega, temveč se moramo nenehno obtoževati in si celo podtikati zadeve, ki niso resnične? Zakaj smo tako politično razdeljeni in zakaj je sovraštvo tako močno?
Na spletni strani sodišča evropske skupnosti s sodbo z dne 25.10.2018, v kateri je predstavljena napaka slovenske carine, ki je leta 2011 davčnemu zavezancu neutemeljeno pobrala več kot 280.000 evrov davka. Šele po sedmih letih je na evropskem sodišču uspel dokazati, da jo šlo za nezakonito postopanje. Če davčni zavezanec ne bi imeli dovolj življenjske volje za pravniški boj, če ne bi imel razumnega vrhovnega sodišča in strokovnega evropskega sodišča, bi pogorel. Nekateri si sploh ne predstavljajo, koliko je tovrstnih primerov, koliko davčnih zavezancev propade zaradi nezakonitih odločb državnih organov, ko nihče ne odgovarja. Kako se bojevati proti takšni državi in takšnim državnim uradnikom? Nikakor? Očitno najbolj pomaga vztrajanje, kakovosten davčni svetovalec, kakovosten odvetnik, strokovno evropsko sodišče in primerna starost. Kajti če ste prestari, se lahko zgodi, da ne boste dočakali odločitve zadnje instance. Zato državne organe in državne uradnike prosim, da so pri svojem delu strokovni in razumni. Veliko bolje je, če jim kakšen davčni zavezanec uide ali plača malo manj davka, kot pa, da je kakšen davčni zavezanec uničen po nepotrebnem, včasih tudi namerno, in to zaradi tega, ker želi nekdo kazati svojo moč.