Glede na to, da nekateri trdijo, da imajo Slovenci v tujini več kot 50 milijard evrov, kar je zame pretiravanje, saj v tovrstnih primerih za Slovence štejem samo tiste, ki so slovenski davčni rezidenti, ocenjujem, da imajo slovenski davčni rezidenti v tujini dosti manj denarja, mogoče 20 milijard, kar pa ni težko izračunati, saj je Furs do zdaj že prejel podatke o slovenskih davčnih rezidentih, ki imajo odprte bančne račune v tujini. Prav tako je prejel stanja na njihovih računih. Glede na to, da Fursu te podatke posreduje več kot sto držav iz celega sveta, tudi banke iz tako imenovanih davčno ugodnih držav, se to lahko dokaj točno izračuna. Poleg tega ima kar nekaj slovenskih davčnih rezidentov doma ali v tujini tudi gotovino, ki je lahko zakonitega ali nezakonitega izvora. Vsi vemo, da so postopki dokazovanja obstoja nezakonito pridobljene gotovine dolgotrajni in bremenijo proračun, v velikem številu primerov pa je že nastopilo zastaranje. Glede na to, da bo slej ali prej prišlo do brezgotovinskega poslovanja v plačilnem prometu, bo ta gotovina postala neuporabna. Zaradi tega predlagam amnestijo, ki jo imenujem kapitalska davčna amnestija. Potekala bi na naslednji način:
– vsak slovenski davčni rezident, ki bi se odločil za to kapitalsko davčno amnestijo, bi na svoj bančni račun v Sloveniji nakazal ali položil gotovino, katero bi žele legalizirati,
– od tega zneska bi najprej plačal 15-odstotni davek za kapitalsko davčno amnestijo,
– 50 odstotkov zneska bi moral vplačati v osnovni kapital novoustanovljene državne gospodarske družbe, za
kar bi prejel njene delnice, katere ne bi smel odtujiti najmanj pet let,
– 35 odstotkov denarja pa bi lahko zadržal za svojo osebno porabo.
Če bi se za tovrstno kapitalsko davčno amnestije odločilo le 10 odstotkov tistih, ki imajo neprijavljen denar doma ali v tujini, bi to pomenilo:
– da bi priliv na slovenske bančne račune bi znašal dve milijardi evrov,
– iz naslova 15-odstotnega davka bi davčni prihodki državnega proračuna znašali 300 milijonov evrov,
– eno milijardo bi znašal osnovni kapital državne gospodarske družbe in
– slovenskim davčnim rezidentom bi ostalo za takojšnjo porabo 700 milijonov evrov, kar bi se lahko odrazilo v
višji porabi in prihodkih iz naslova DDV, DDPO ali dohodnine.
Torej, ne bi imeli težav s financiranjem drugega tira, predora Karavanke ali nakupa drugih gospodarskih družb, ki so pomembne za naše državljane. Edina težava, ki jo vidim v tem mojem predlogu, ki bi lahko preprečila izvedbo te logične kapitalske davčne amnestije, sploh v današnji situaciji, ko je zaradi epidemije blokirano poslovanje, je politična klima v Sloveniji. Takoj bi se našli politiki, ki bi moralizirali, nasprotovali bi temu ukrepu, politična razprava bi razburila še slovensko javnost in zadeva bi bila zaključena. Zato bi se v tem primeru politika morala odločiti, da enkrat ne bo všečna, temveč racionalna, in da je glavni cilj zvišanje davčnih prihodkov.
Mogoče je moje razmišljanje napačno, mogoče nimam prav, toda moje poznavanje davčnih zavezancev in moje izkušnje mi pravijo, da bi ta zadeva lahko uspela. Vprašanje je le, kaj želimo in kaj si upamo.