Pred dnevi sem zasledil pripombe Olimpijskega komiteja Slovenije, pod katere so se podpisali predstavniki 37 športnih zvez in klubov. Med njimi tudi take imajo proračune preko deset milijonov evrov. V sporočilu za javnost, ki je bilo objavljeno na: https://siol.net/sportal/olimpizem/vlada-je-spet-pozabila-na-sport-tole-predlagajo-v-oks-538620 so zapisali:
“Tudi najnovejši predlogi šestega svežnja ukrepov za ublažitev koronakrize ne govorijo namreč ničesar o ukrepih v športu in o dejavnostih, povezanih s športom. Tudi zato je olimpijski komite Slovenije poslal odprto pismo predsedniku vlade Republike Slovenije Janezu Janši. Vso podporo omenjenemu pismu so že podale nekatere nacionalne panožne športne zveze. Pisma podpore iz neposredne športne proizvodnje še prihajajo.”.
Kot prvo bi predstavnike vseh teh organizacij opozoril, da je država športu, športnim organizacijam in njihovim zaposlenim, v letošnjem letu namenila:
- nadomestilo za čakanje na delo,
- nadomestilo za višjo silo,
- povračilo socialnih prispevkov,
- povračilo prispevkov za PIZ za tiste, ki so delali v času epidemije,
- izplačilo kriznega dodatka za vse tiste, ki so delali,
- mesečni temeljni dohodek za vse poklicne športnike in zasebne športne delavce, ki so imeli padec prihodkov,
- plačilo bolniškega staleža od prvega dne bolniške in
- seveda sponzorska sredstva državnih podjetij.
- Zato ne vem, kaj je namen takšne kritike. A se športne organizacije zavedajo, da gre za epidemijo, ki je zajela ves svet, da je potrebno reševati podjetja in v njih zaposlene, da se za to namenjajo milijarde, da je mnogim onemogočeno poslovanje ali preživetje in da je potrebno predvsem pomagati njim. Ob tem pa ne morem mimo, sem pač starejši in sem že veliko doživel, kako so se nekatere nacionalne zveze obnašale do igralcev in zaposlenih v klubih, ki v prejšnjih letih niso prejeli plačila za igranje za klube ali za delo v klubih. Nekateri klubi so nato propadli, igralci in zaposleni pa so ostali brez dohodkov. Nihče se takrat ni spomnil, da jim nadoknadi izgubljene dohodke.
OKS in podpisane nacionalne panožne zveze so se med svojimi sedmimi točkami dotaknile tudi sponzorstva. Tako med drugim predlagajo ukrepe na davčnem področju, ki bi po njihovem mnenju in mnenju velikih sponzorjev slovenskega športa, vsaj začasno omogočili, da bi sponzorstva lahko obstala v večji meri. Ob tem ne navedejo imena teh sponzorjev, da bi lahko preverili, ali gre za sponzorje, ki so zasebna podjetja, ali gre za sponzorje, ki so državna podjetja, bodisi v večinski ali manjšinski lasti države. Ne navedejo koliko finančnih sredstev že sedaj prejmejo od teh državnih podjetij in koliko od zasebnih. Prav tako ne navedejo, ali so v teh časih od državnih podjetij prejeli manj sponzorskih sredstev kot prejšnja leta, ali identične zneske. Bojim se, da je država še zmeraj njihov največji sponzor.
Če smo pa že pri sponzorstvu, bom v nadaljevanju omenil primer, kako izgleda, ko si predsednik državnega podjetja, ki je sponzor kluba, v katerem kot direktor glavnega sponzorja postaneš še predsednik tega kluba. Takrat te vsi častijo in te hvalijo, ker pa v takšni funkciji komu tudi stopiš na žulj, te ta kazensko ovadi, da si s sponzorstvom oškodoval državno podjetje, ki je bilo sponzor. Zoper tega direktorja državnega podjetja, ki je bil takrat tudi predsednik kluba, je bila vložena kazenska ovadba in sedaj je v kazenski preiskavi. Na podlagi prvega odstavka 240. člena kazenskega zakonika mu grozi do pet let zapora. Navedeni prvi odstavek 240. člena kazenskega zakonika glasi:
»(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.«
Zadevo sem pred kratkim to zadevo odstopil Olimpijskemu komiteju Slovenije in sem naivno pričakoval, da se bodo zavzeli za njega, da mu bodo z javnim pozivom, tako kot danes pozivajo državo k pomoči, pozvali slovenska sodišča, da naj sponzorstva ne obravnavajo kot oškodovanje sponzorjev in s tem kot kriminal, saj se ta denar namenja športu. Toda, razočarano sem ugotovil, da ko si bivši, si bivši in se boš moral znajti sam. Ko nisi več tisti, ki lahko deli sponzorska sredstva, ko nisi več visoki funkcionar športne zveze ali kluba, se te vsi izogibajo in ti ne pomagajo.
Menim, da bi morali Olimpijski komite Slovenije, nacionalne športne zveze in njihovi funkcionarji v to zadevo usmeriti več energije, zaščititi nekdanje športne funkcionarje in tudi nekdanje športnike, saj se lahko jutri sami znajdejo v takšni situaciji.
Potrebno je vedeti, da se pri sponzorstvu ugotavlja, ali je sponzor zaradi tega sponzorstva imel višje prihodke. Enostavno povedano, ali se mu je sponzorstvo izplačalo. Če tega ni, potem po mnenju tožilstva gre za zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti in za pridobitev protipravne premoženjske koristi drugemu, to je klubu. Sam poskušam pomagati tudi temu nekdanjemu predsedniku kluba, toda tisti, ki bi mu lahko še bolj pomagali, se ne oglasijo in v tem vidim vso bedo slovenske športne politike.
Nihče, oziroma redki se upajo javno izpostaviti, saj se vsi bojijo nekih posledic. Mislim, da se najbolj bojijo, da bodo izgubili svojo športno funkcijo in možnost, da bodo z letalom poleteli na tekme in sedeli na VIP tribuni. S svojim obnašanjem ustvarjajo videz srečne športne družine, v kateri pa je veliko nekdanjih športnikov in športnih funkcionarjev, ki živijo na robu preživetja. Ne znajo športnike pripraviti na življenje po zaključku športne kariere. Mnoge prepustijo njihovi usodi in njih se spomnijo, ko hudo zbolijo ali umrejo. To situacijo najbolje odraža izjava Gorana Juraka, ki je bila danes objavljena na eni od spletnih strani. V zvezi s prezgodaj umrlim Miletom Lisico je povedal:
“Pretresen sem in užaloščen, ob tem pa me najbolj moti, da se mu danes vsi klanjamo in ga hvalimo, pravega prostora zanj pa po igralski upokojitvi ni bilo. Ne v srbski in ne v slovenski košarki.”.
To je krutost športnega življenja.
Torej, ko prevzamete funkcijo v športu, ko poskušate pridobivati finančna sredstva športni organizaciji, katero vodite, ko vas vsi hvalijo, vas vabijo na pomembne tekme, večerje in podobno, se zavedajte, da boste jutri, ko boste ostali brez funkcije sami, da vam nihče ne bo pomagal, da boste lahko kazensko preganjani zato, ker je podjetje, katerega ste vodili, bilo sponzor kluba, v katerem ste bili predsednik. Preganjali vas bodo zato, ker ste klubu želeli najboljše in ste ga ohranjali pri življenju.
Škoda je le, da se tega zavedamo šele v poznih letih, ko ne moremo več ničesar popraviti. Takrat ugotovimo, da bi bilo bolje, če bi ves čas, katerega smo porabili za šport in pomoč drugim, namenili družini, svojim prijateljem in predvsem sebi.