Danes, ko je nesporno jasno, da so Furs in s tem finančni inšpektorji Fursa, v času od 1. januarja 2014 dalje na nezakonit in neustaven način vodili postopke in odmerjali davek po 68.a členu ZDavP-2, sem se odločil objaviti članek, katerega sem 20. maja 2016, to je pred skoraj petimi leti, objavil v reviji Denar.
V današnjih časih je nesporno, da ni dovolj, da imaš znanje in da veš kaj je pravilno. Izpolnjena morata biti še dva pogoja, to pa je, da si vztrajen in da si dovolj mlad, da dočakaš zakonito odločitev. Takrat sem zapisal:
»Poslanci državnega zbora so pred koncem leta 2014 na valovih poštenosti sprejeli spremembe zakona o davčnem postopku, s katerimi so finančnim inšpektorjem dali v roke orožje, s katerim davčne zavezance inšpicirajo in kaznujejo za nazaj. Kljub mojim nenehnim opozorilom, da gre za zlorabo brez primere, da gre za nezakonito postopanje, se ne zgodi nič. Name osebno sprememba nima vpliva, saj sem osebni davčni pregled že zaključil, toda bojim se, da se bo v prihodnosti zgodilo nekaj zelo hudega in takrat spet ne bo nihče kriv. O zlorabi te zakonodaje sem govoril z nekaterimi poslanci, politiki in strokovnjaki in nihče ne more verjeti, da se to dogaja. Zato v današnji reviji objavljam tri ločene članke in sami ocenite, ali je postopanje finančnih inšpektorjev zakonito, predvsem pa normalno. Na vse to opozarjam zaradi tega, ker človeško življenje ni vredno tega izživljanja.
Inšpektor ga pošilja na ustavno sodišče
V enem o osebnih davčnih pregledov je finančni inšpektor na navedbo davčnega zavezanca, da novo zakonsko določbo uporablja za nazaj, to pomeni retroaktivno, odgovoril, da je za presojo skladnosti zakonov z ustavo pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, kar pomeni, da četudi je vse to sporno, bo davčni organ obdavčeval te zadeve tudi za nazaj in tudi s 70-odstotno stopnjo. Ob tem finančni inšpektor oziroma davčni organ spregleda, namenoma ali ne namenoma, da je on tisti, ki bi kot državni organ lahko sprožil postopek pred ustavnim sodiščem glede ustavnosti spornih določb, na kar ga opozarja vedno več davčnih zavezancev.
70-odstotni davek za nazaj
Davčni organ je v davčnoinšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: DIN), odločanju v tem DIN in obdavčitvi davčnega zavezanca za dejanja v času od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2013 uporabil materialni predpis 68.a člena ZDavP-2, ki je začel veljati šele 1. januarja 2014 (novela ZDavP-2G). Poleg tega je dohodnino odmeril po 70-odstotni stopnji, ki je veljala šele od 1. januarja 2014 in to čeprav je v obdobju, ki je zajeto z DIN, najvišja davčna stopnja znašala 41 odstotkov (do 31. decembra 2012) oziroma 50 odstotkov (od 1. januarja 2013). Po mnenju davčnega zavezanca gre za retroaktivno uporabo predpisa, saj se postopek nanaša na obdobje pred uveljavitvijo 68.a člena ZDavP2, na katerem davčni organ temelji celoten DIN. To pomeni, da ta predpis oziroma določba 68.a člena ZDavP-2 v obdobju DIN še ni veljala.
Navedena določba 68.a člena ZDavP-2 ureja odmero davka od nenapovedanih dohodkov in je nadomestila prej veljavno določbo 5. odstavka 68. člena ZDavP-2. Pred novelo ZDavP-2G, ki je začela veljati 1. januarja 2014, je odmero davka od nenapovedanih dohodkov zakon urejal v 5. odstavku 68. člena ZDavP-2, pri čemer je določal naslednje:
»Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.«
Kot je razvidno iz prej veljavne (do 31. decembra 2013) določbe 5. odstavka 68. člena ZDavP-2, je do 31. decembra 2013 veljal materialni predpis, ki je določal, da se davek plača po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, šele s 1. januarjem 2014 pa je novela ZDavP-2G glede odmere davka od nenapovedanih dohodkov prinesla povišanje davčne stopnje na 70 odstotkov.
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi, primeroma v odločbi št. U-I-285/10 z dne 7. junija 2012, že večkrat pojasnilo, da zakon povratno učinkuje tedaj, kadar kot trenutek začetka uporabe določa trenutek pred uveljavitvijo zakona oziroma kadar posega v pravne situacije ali pravna dejstva, ki so bila zaključena v času veljavnosti prejšnje norme. Podobno je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-158/11 z dne 28. novembra 2013 navedlo, da ima v skladu z ustaljeno presojo ustavnega sodišča predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.
Povedano drugače, retroaktivnost pomeni poseganje zakona v preteklost – nova pravna norma se uporabi za neki dokončni dejanski stan iz preteklosti, ni pa pri tem odločilno, ali je za začetek uporabe predpisa določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo.
Institut odmere davka od nenapovedanih dohodkov je ZDavP-2 resda vseboval že pred uveljavitvijo novele ZDavP-2G, ki je stopila v veljavo 1. januarja 2014, in sicer v tedaj veljavnem 5. odstavku 68. člena ZDavP-2. Vendar pa sprememba navedenega instituta, ki je bila sprejeta z novelo ZDavP-2G, ni zgolj sistematična ali stilistična. Pravni položaj pravnih subjektov se z novo določbo 68.a člena ZDavP-2 spreminja, to pa predvsem iz naslednjega razloga, ker davčna stopnja davka od nenapovedanih dohodkov znaša 70 odstotkov, pred uveljavitvijo novele ZDavP-2G pa se je v vsakem posamičnem primeru izračunala s pomočjo (stopničasto) progresivne dohodninske lestvice zadnjega davčnega obdobja (leta), ki je bilo predmet inšpekcijskega postopka. Mejna davčna stopnja je torej pred novelo ZDavP-2G lahko znašala največ 41 odstotkov (do 31. decembra 2012) oziroma 50 odstotkov (od 1. januarja 2013).
Zaradi takšnih (vsebinskih) sprememb, ki jih je pri odmeri davka od nenapovedanih dohodkov prinesla novela ZDavP-2G, gre v konkretnem primeru, ko davčni organ pri davčnem zavezancu opravlja postopek DIN po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2013 in davčno osnovo obdavčuje z davčno stopnjo 70 odstotkov, za retroaktivno uporabo navedene zakonske določbe.
V predhodnih odstavkih je že bilo pojasnjeno, da v skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo o retroaktivnosti ni mogoče govoriti le tedaj, kadar zakon kot trenutek začetka uporabe določa trenutek pred uveljavitvijo zakona, temveč tudi tedaj, kadar zakon posega v pravne situacije ali pravna dejstva, ki so bila zaključena v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Davčni zavezanec je sicer že pred uveljavitvijo novele ZDavP-2G mogel računati z možnostjo odmere davka od nenapovedanih dohodkov, saj je bil ta institut urejen v 5. odstavku 68. člena ZDavP-2, vendar pa nikakor ne na način in v obsegu, ki ga je prinesel novi 68.a člen ZDavP-2.
Za presojo, ali gre v konkretni zadevi za retroaktivno uporabo zakona oziroma retroaktivno učinkovanje zadevne določbe, tako ne more biti odločilno, ali je zakon že pred uveljavitvijo novega ZDavP-2G poznal institut odmere davka od nenapovedanih dohodkov, temveč okoliščina, ali so davčni zavezanci s takšnimi pravnimi posledicami, kot jih prinaša določba 68.a člena ZDavP-2, mogli računati že pred uveljavitvijo novele ZDavP-2G, torej pri pridobivanju dohodkov pred 1. januarjem 2014.
Ker se pravni položaj davčnih zavezancev v tem smislu z novelo ZDavP-2G bistveno spreminja (uvedena je 70-odstotna davčna stopnja), je potrebno zaključiti, da določba 68.a člena ZDavP-2 učinkuje retroaktivno oziroma povedano drugače, da gre pri uporabi instituta iz 68.a člena ZDavP-2 za obdobje pred 1. januarjem 2014 za retroaktivno uporabo zadevne zakonske določbe.
Prepoved retroaktivnosti oziroma prepoved povratne veljave pravnih aktov je določena v 1. odstavku 155. člena Ustave. V 2. odstavku 155. člena Ustave je nadalje določeno, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
Glede prvega pogoja iz 2. odstavka 155. člena Ustave ustavno sodišče v svoji ustaljeni sodni praksi poudarja, da za izkazovanje zahtevane javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj, ni mogoče brez pridržka uporabiti argumentov, ki utemeljujejo ureditev v delu, ki velja za naprej. Drugačno stališče bi razvodenelo pomen ustavne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Povratno učinkovanje lahko torej upraviči le posebna, prav povratno učinkovanje predpisa utemeljujoča javna korist, brez katere ne bi bilo mogoče doseči zasledovalnega cilja ureditve. Taka javna korist pa mora biti glede na to, da se z njo utemeljuje izjema od ustavne prepovedi povratnega učinkovanja predpisa – izjeme pa je treba razlagati restriktivno – v zakonodajnem postopku posebej ugotovljena. Zakonodajalec mora torej povratno učinkovanje pravne norme utemeljiti že v samem zakonodajnem gradivu. Te utemeljitve ne morejo nadomestiti morebitna kasnejša (po zaključnem zakonodajnem postopku prvič podana) utemeljevanja ciljev zakona, ki iz zakonodajnega gradiva niso razvidna.
Prav v zvezi s prepovedjo retroaktivne veljave davčnih predpisov je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-158/11 pojasnilo naslednje:
»Prepoved povratne veljave zakonov mora zakonodajalec še posebej spoštovati na davčnem področju. Ne le zaradi zgoščenosti in intenzivnosti pravnih razmerij med državo (davčno upravo) in davčnim zavezancem, ampak tudi zaradi asimetričnosti davčnopravnega razmerja, ki pomeni poseg države v premoženjsko sfero davčnega zavezanca brez njenega neposrednega povračila, kot tudi zaradi splošnega občutka pravičnosti. Država z davčno politiko pomembno vpliva na premoženjsko sfero posameznikov. Zato ti svoja ravnanja razumljivo načrtujejo in uresničujejo tudi glede na predvidene davčnopravne posledice teh svojih ravnanj. Kljub temu da davčni zavezanci vedo oziroma bi morali vedeti, da se veljavna davčna zakonodaja, upoštevna za njihove odločitve, lahko spremeni in da se tudi spreminja, upravičeno pričakujejo, da se bo ta spreminjala tako, da bodo spremembe pri svojih odločitvah lahko upoštevali, kar predpostavlja, da so z njimi seznanjeni (prvi odstavek 154. člena Ustave). Zakonodajalec mora zato v primeru sprejetja davčnopravne ureditve s povratnimi učinki v zakonodajnem gradivu izkazati obstoj posebej pomembnega, prav za povratno učinkovanje upravičenega javnega interesa. Tega pa zakonodajalec niti finančni organ nista storila.«
Za povratno učinkovanje zadevne določbe 68.a člena ZDavP-2 tako niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 155. člena Ustave, zaradi česar je ta določba v neskladju z ustavo, v neskladju z ustavo pa je tudi ravnanje davčnega organa v predmetnem postopku DIN, ki se vodi zoper davčnega zavezanca.
Vodenje postopka DIN v konkretni zadevi predstavlja tudi kršitev pravic davčnega zavezanca, ki so zagotovljene s Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju konvencija), kar je zavezanec pojasnil že z argumenti iz prejšnje točke te pobude.
Davčni organ je davčnemu zavezancu odmeril davek po stopnji 70 odstotkov za domnevno nenapovedane dohodke za obdobje od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2013, s čimer mu je nezakonito izrekel kazensko sankcijo, ki v zakonodaji ni bila določena v obdobju, na katerega se nanaša odmera davkov (2008–2013).
Tako 7. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) in obsežna praksa sodišča (gre za več sto odločitev ESČP), kot tudi 28. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) sta glede tega jasna – načelo zakonitost zahteva, da sta v trenutku storitve dejanja v zakonu določena tako:
(i) protipravnost ravnanja, kot tudi
(ii) sankcija.
Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.
7. člen (ni kazni brez zakona) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic glasi:
»Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.«
28. člen (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) Ustave Republike Slovenije glasi:
»Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.«
V konkretnem primeru je nesporno, da je bila neprijava dohodkov protipravna že v obdobju, ki je predmet davčnega postopka, ki ga je vodil davčni organ (v letih 2008–2013), vendar v navedenem obdobju za nenapoved dohodkov ni bila določena sankcija – 70-odstotni davek, ki jo je določila šele novela ZDavP-2G (ki velja od 1. januarja 2014). Povedano drugače, v obdobju od 2008 do 2013 je bila nenapoved dohodkov določena kot protipravno ravnanje, ni pa bila predpisana sankcija – 70-odstotni davek. Posledično za obdobje od 2008 do 2013 nista kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki jih določa načelo zakonitosti iz 7. člena EKČP in 28. člena USRS.
Zato odmera davka po 68.a členu ZDavP-2 in v višini 70 odstotkov nista dopustna. S tem, ko je davčni organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi prej navedenega zakonskega določila in po prej navedeni davčni stopnji (70 odstotkov), tako da jih je uporabil za obdobje pred določitvijo sankcije v zakonu (torej za nazaj uporabil sankcijo), je kršil načelo zakonitosti iz 7. člena EKČP in 28. člena URS.
V zvezi z navedenim zavezanec izpostavlja dejstvo, da 70-odstotni davek in postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 izpolnjuje vse kriterije za kazensko zadevo v smislu 28. in 29. člena URS. V zvezi z opredelitvijo (kot kazenske zadeve) v domači zakonodaji zavezanec izpostavlja pojasnila k noveli ZDavP-2G, ki so podana v Predlogu ZDavP-2G (objavljena v Poročevalcu DZ dne 26. septembra 2013). V predlogu novele tako predlagatelj novele pojasnjuje, da ni primerno in sprejemljivo, da bi bili davčni zavezanci, ki prijavijo dohodke in »… spoštujejo…« pravni red, obdavčeni z enako davčno stopnjo kot tisti davčni zavezanci, ki pravnega reda ne spoštujejo. Navedena argumentacija jasno potrjuje stališče, da je 70-odstotni davek v »domačem« pravnem redu določen kot sankcija, da gre za sankcioniranje tistih davčnih zavezancev, ki ne prijavijo dohodkov. Podobna argumentacija je uporabljena tudi na 27. strani Predloga ZDavP-2G, tudi tam je pojasnjeno, da je potrebno za tiste davčne zavezance, ki ne prijavijo dohodkov, določiti višji davek – jih sankcionirati.
Nadalje je namen določitve nove kazenske sankcije za tiste davčne zavezance, ki dohodkov ne prijavijo, razviden tudi iz točke 5. Predloga ZDavP-2G (strani 10–16) v poglavju Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije. Tako predlagatelj novele na strani 11 s prikazom ureditve v Združenem kraljestvu izrecno navede, da se zavezancu naložijo kazni v višini 100 odstotkov utajenega davka, podobno tudi pri prikazu ureditve v Španiji na strani 14 predloga novele, kjer predlagatelj pojasnjuje, da se v Španiji izrečejo kazni v razponu od 50 do 150 odstotkov od premalo obračunanega davka. Zakonodajalec je tako ustreznosti in potrebnost uvedbe 70-odstotne davčne stopnje jasno utemeljil s potrebo po sankcioniranju davčnih zavezancev, ki ne prijavijo dohodkov (stran 4 in 27 predloga novele) ter s primerjalno metodo (Združeno kraljestvo in Španija) s pojasnilom, da tudi druge države nenapovedane dohodke sankcionirajo z odmero kazenskega davka, ki je višji od običajnega davka. Pri tem je predlagatelj izrecno navajal, da gre za kazni, globe, itd.
Tudi iz prepisa seje Odbora za finance in monetarno politiko z dne 4. decembra 2013 je razvidno, da je bila na navedeni seji s strani poslancev med drugim izpostavljena tudi problematika kaznovalne narave 70-odstotne davčne stopnje. Na navedeni seji je sekretarka na ministrstvu za finance mag. Mateja Vraničar (na izrecno vprašanje poslanca, ali gre za kaznovalni davek), pojasnila: »… s tega zornega kota bi lahko rekli, da ima ta višina stopnje tudi določen kaznovalni učinek, poleg v bistvu tega, kar je pač določeno po kazenskem pravu …«
Iz zgornjih navedb je jasno razvidno, da že »domači« pravni red četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 (70-odstotni davek) določa kot kazen za nenapoved dohodkov (navedeno potrjujejo tako dokumenti iz zakonodajnega postopka oziroma iz Predloga ZDavP-2G).
Ustavno sodišče je tako v odločbi Up-120/97 z dne 18. marca 1999 odločilo, da je potrebno prekrške z vidika 28. in 29. člena USRS obravnavati kot kazniva dejanja, saj
(i) gre sankcioniranje ravnanj in tudi
(ii) teža sankcije je primerljiva.
Na podlagi navedenega je ustavno sodišče odločilo, da je potrebno v prekrškovnih zadevah zagotoviti kazenskopravna jamstva (28. in 29. člen USRS). Glede na kriterije za kazensko zadevo, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-120/97 je mogoče ugotoviti, da tudi 68.a člen ZDavP-2 izpolnjuje vse navedene kriterije za kazensko zadevo v smislu 28. in 29. člena USRS.
Pri 68.a členu ZDavP-2 gre za sankcioniranje protipravnega ravnanja – kršitve davčne zakonodaje (konkretno ZDoh-2), in sicer ravnanja, ko davčni zavezanec ne prijavi dohodkov in s tem ne pride do odmere davka. Funkcioniranje davčnega sistema je bistveno za uresničevanje nalog države in lokalnih skupnosti, gre za postavko delovanja države (tako Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-297/95 z dne 28. oktobra 1998). 68.a člen ZDavP-2 ščiti temeljno dobrino in sankcionira ravnanja, ki posegajo v navedeno temeljno dobrino (delovanje davčnega sistema). S tem je primerljiv s prekrški in kaznivimi dejanji (glej prej).
Tudi sankcija, ki jo predpisuje četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 je primerljiva s sankcijami, ki so predpisane za prekrške. Prej navedeni predpis določa kot sankcijo odmero višjega davka, torej denarno kazen. Načeloma je ta po višini celo neomejena. Tudi višina in način določanja kazni je primerljiv z določanjem glob za prekrške (primerjava z 398. členom ZDavP-2). Upoštevaje zgoraj navedeno, 68.a člen ZDavP-2 izpolnjuje tudi vse kriterije za kazensko zadevo v smislu 28. in 29. člena USRS.
Zaključek
V skladu z 28. členom Ustave RS bi morala biti sankcija za nezakonito ravnanje določena vnaprej, kar pa v zadevnem primeru ni bilo, saj je bila davčna stopnja 70 odstotkov določena šele s 1. januarjem 2014, medtem ko se odmera davčne obveznosti nanaša na transakcije za obdobje od leta 2008 do 2013.
Toda to davčnim zavezancem ne pomaga popolnoma nič, saj finančni inšpektorji še naprej na nezakonit in neustaven način obdavčujejo izbrane davčne zavezance in nihče jim ne more popolnoma nič, saj so pri svojem delu samostojni. To pomeni, da sami izberejo tarčo, sami jo pregledujejo, sami odločajo o pripombah davčnega zavezanca in sami podpišejo odločbo. Niti direktor finančnega urada, niti generalna direktorica ne morejo vplivati na njihove odločitve, oziroma jim ne morejo preprečiti neustavno in nezakonito postopanje.
Ko pa oziroma če bo ta zadeva pozneje padla na ustavnem sodišču ali še prej na vrhovnem sodišču, bo zamudne obresti in morebitne stroške pokril proračun in ne tisti finančni inšpektor, ki je samovoljno odločil napačno. To je največja gniloba obstoječega sistema. Ena oseba lahko uniči cele družine in za dokazano škodo nikoli ne odgovarja. Menim, da to ne more biti namen zakonodaje. Poleg tega se kazen praviloma določa glede na težo prekrška, glede na okoliščine vsakega primera in podobno, v primeru 70-odstotne davčne stopnje pa tega ni. Še več, ko finančni inšpektor dvomi, se praviloma odloči za 70-odstotno kazen/davek, saj meni, da bodo že višje inštance to zadevo uredile tako, kot je potrebno.
Menim, da bo to trajalo toliko časa, dokler se ne bo našel nekdo, aktivni sodnik, aktivni vrhovni sodnik ali aktivni ustavni sodnik, ki si bo vzel čas in v miru analiziral postopanje finančnih inšpektorjev. Namerno sem uporabil izraz aktivni, saj se je nekdanji ustavni sodnik dr. Janez Čebulj že poglobil v to zadevo in iz njegovega mnenja je razumeti, da gre za retroaktivno postopanje davčnega organa.
Zato se upravičeno sprašujem, do kdaj bo tako in do kdaj bodo nekateri davčni zavezanci talci posameznikov.«