Poroka
je obred, s katerim moški in ženska postaneta pred družbo oziroma javnostjo priznana kot mož in žena. Postaneta skupnost. Je trenutek, ko se življenje odpre v novi dimenziji, ko je srečen nasmeh sestavni del življenja in ko nič več ni tako, kot je bilo. Polni zanosa se združita dve osebi, ki si obljubita večno ljubezen, zvestobo, spoštovanje in podporo na stara leta. Dokler vaju smrt ne loči, je znan stavek vsake poroke. Ko se poročiš, si mlad in si sploh ne predstavljaš, da bo starost prišla tako hitro. Še preden se zaveš, da je tvoja poroka zaključena, že stojiš na poroki svojih otrok, pridejo vnuki in tebi ostane le še gugalnik na terasi. Gugaš se naprej in nazaj, gledaš družino, ki si jo ustvaril, in potomce, ki prihajajo. Primerjaš jih med seboj in razmišljaš, kateri je tvoja kopija. Ali so to otroci ali vnuki? Če imaš srečo, pa o tem razmišljaš tudi, ko gledaš pravnuke, kar je vse redkeje, saj nam ritem življenja narekuje drugačen način življenja.
Čeprav gre za lepe in nepozabne občutke, je v njih tudi nekaj grenkobe. Koliko časa nam je še ostalo, pet, deset ali dvajset let, kaj bomo še videli ali doživeli, nam bo zdravje služilo, ali se bo to zgodilo na gugalniku, v krogu domačih, ali osamljeno na hodniku preobremenjene bolnišnice, kjer si le številka? To je razlika v generacijskem razmišljanju. Ko si mlad in nimaš še ničesar, ti je pomembno, da se osamosvojiš, da imaš stanovanje in službo, ko si star in imaš vse to, pa razmišljaš, kako je bilo odlično, ko si bil mlad. Žal, časa ne moremo zavrteti nazaj in kar je, je.
Podobno je v poslu. Ko smo mladi in podjetni, ustanovimo podjetje. Ker imamo občutek, da ne bomo zmogli sami, si poiščemo partnerja. Najprej enega, pa drugega, tretjega in četrtega. Tudi to je neke vrste poroka, toda poslovna. Sanjamo o velikem podjetju, ki ga začnemo graditi, in potem tako kot v zakonu, pride do nesoglasij. Eni bi napredovali hitreje, drugi počasneje, eni na ta način, drugi na drugega. Podobno kot v zakonu prihaja do prvih razpok in na koncu poči. To so eni težjih trenutkov v našem poslovnem življenju. Kako prekiniti skupno pot, ko že imamo zaposlene, ko nas je sprejel trg in ko smo uspešni? V takšnih trenutkih je treba biti odločen. Ne glede na vse, če je še tako boleče in finančno pogubno, se je veliko bolje ločiti, kot vztrajati. Sam sem to preživel v mojem poslovnem življenju in izplačalo se je. Ob tebi ostanejo le zvesti, tisti, ki ti verjamejo in zaupajo tvojim odločitvam.
In kako je v politiki? Tudi politika je poroka, le da se ji reče koalicija. Vladajoča ali opozicijska. Toda tudi koalicija potrebuje vodjo, kajti koalicija, v kateri vsi odločajo in jo vsi vodijo, slej ali prej propade. Razlika med politično poroko in pravo poroko je v tem, da se v politiki poročajo tudi tisti, ki se sovražijo, saj je sovraštvo do tretjega močnejše od medsebojnega sovraštva, poroka pa jim je edini način preživetja. Tako smo bili zadnje mesece priča poroki političnih strank, ki so v svoji poroki videle možnost prevzema oblasti, in to čeprav jim vladanje ne gre od rok. Enkrat so že vladale, pa se jim ni izšlo. Ker niso imeli vodje, saj nihče od njih ni upal prevzeti vodenja, so prvega vodjo našle zunaj politike. Žal se ta ni izkazal kot primeren in so poiskali novega. Našli so dolgoletnega politika, ki je obljubljal, da bo naredil tisto, česar ni naredil, ko bi lahko. Računali so na Valentina Rossija, na koncu pa za njih niso glasovali niti njihovi.
Zato naj bo poroka nekaj lepega. Cilj skupnega življenja naj bodo mir, sožitje in sreča ter bronasta, srebrna in zlata poroka, tako kot je naš cilj tisoča številka revije Denar.