Zadnja pot pomeni le eno. To je pot, s katere ni povratka. Je pot, na kateri je mnogo žalostnih obrazov, razen tistega, ki ga pospremljamo na to zadnjo pot. Dokler ne bomo na zadnji poti, ne bomo vedeli, kako se počuti tisti, ki je stopil nanjo. Kaj se dogaja v zadnjih sekundah življenja? Ali se nam res odvije celo naše življenje? Vsaj tako razmišljamo tisti, ki ostanemo na tej zemeljski obli. Zadnja pot je velika bolečina bližnjih, občutek, da brez odhajajočega ne bo možno preživeti, in to je čas tisoč vprašanj. Zakaj se je to zgodilo? Zakaj ravno zdaj? Kaj je treba postoriti? Kako bomo naprej? Ali smo komu kaj dolžni? Ali koga kaj terjamo? Zakaj nam ni vsega povedal? To je le del standardnih vprašanj. Bolečina je neizmerna, toda na srečo čas celi rane, nikoli pa ne do konca. Bolečina ostane za zmeraj.
Smrt je v zadnjih sedmih letih v naše podjetje posegla že velikokrat. Čeprav smo majhna družba, ravno tako doživljamo tovrstno žalost. Bolečina je neizmerna in ne da se primerjati z ničemer. Na to situacijo nas nihče ne pripravi in na njo nismo nikoli pripravljeni, čeprav mislimo, da smo. Enostavno se zgodi in moraš se znajti. To so trenutki, ko ni vprašanj, ali je vse narejeno, ali smo se držali rokov, ali so vsi računi plačani, ali so čevlji in obleka pravilno zloženi. To je čas, ko nemo zreš pred sebe in se sprašuješ, zakaj. Zakaj se je to zgodilo meni oziroma nam? Na srečo ima življenje poleg slabih tudi lepe stvari, tako smo v našem podjetju v zadnjih dveh in pol mesecih dočakali tudi tri novorojenčke. Ja, eno življenje se konča in novo se začne.
Pogreb, zadnja pot, je trenutek spoštovanja do umrlega. To je čas tišine in solz. Čas, ko se pozabi na vse slabo. Toda, zakaj se mora zgoditi nekaj hudega, da potem na svet gledamo z drugimi očmi. Zakaj ta drugačen pogled traja le nekaj časa in zakaj se že po nekaj mesecih vrnemo v stare tirnice, v službo, domov, v službo, domov, vse čimprej narediti, če ni narejeno, se razburjati. To je družinski in poslovni del. Še hujši je politični del življenja nekaterih, ki mislijo, da bodo z nenehnimi napadi in lažmi pridobili politične glasove in s tem moč. Toda, kaj je to – moč? A se ne zavedajo, ali se ne želijo zavedati, da vsaka moč ima svoj konec, da bolezen ali starost, tudi največje in najmočnejše spravi v položaj nebogljenega človeka. Ko nekoč najmočnejši ne morejo narediti niti enega koraka brez tuje pomoči, ko jih drugi hranijo in umivajo, ko telo končuje svojo življenjsko pot, um pa deluje kot v mladosti. To je največja tragedija. To je čas, ko so solze edina reakcija. Ni ti več pomembno, kaj je kdo rekel in kaj je kdo storil, pomembno je le, da dihaš in da ob sebi imaš najbližje.
Zato ne razumem tistih, ki o drugih širijo laži, da bi na ta način izpostavili svojo pomembnost. Ali ne vedo, da so v tej svoji želji po pomembnosti, v bistvu popolnoma nepomembni? Zakaj se nekateri ne zavedajo dejstva, da se dobro vrne z dobrim in slabo s slabim? Slej ali prej. To je zakon narave. Zakaj napadati posameznike, zakaj v svoji zaslepljenosti posneti govor, za katerega misliš, da je goreč in patriotski, v bistvu pa je odraz tvoje neinteligentnosti, ki jo opazijo skoraj vsi, le ti ne.
Sam sem včasih na te napade reagiral čustveno. Laži in podtikanja so me prizadela, vlagal sem tožbe in sem upal na pravičnost sodišča, toda tega ni. Zato sem sklepal poravnave, kar pa je izguba časa in denarja. Za koga in zakaj? Tisti, ki me poznajo, vedo, kakšen sem, tisti, ki me ne, pa me ne zanimajo in jih ne nameravam prepričevati. Danes, po vseh tragedijah, smrtih, na to gledam z drugimi očmi. Še pred kratkim sem pri tistih, ki so o meni pisali neresnice, namesto pomoči sodišča iskal napake v njihovem življenju in sem jih tudi našel ter objavil. Danes se s tem ne bom več ukvarjal. Ko dojameš, da med nami obstajajo tudi novinarji, ki so za nekaj evrov, bodisi neposredno vloženih v žep ali na bolj fin način po oglasih, pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko. Sploh, če veš, kaj vse si že doživel in da je zadnja pot vse bližje.
Tudi sam sem bil zelo blizu zadnje poti 7. aprila 1993, ko sem med dolgotrajno vožnjo iz Nemčije tik pred polnočjo zaspal za volanom in se na avtocesti v Avstriji z veliko hitrostjo zaletel v zadnji del tovornega vozila. Preživel sem, čeprav ne vem, kako. Po vseh pravilih bi moral umreti. Očitno me je rešila nevidna roka, splet okoliščin, dober avto, katerega fotografije si lahko ogledate na 32. strani revije, Stvarnik, ki me je zbudil, da sem tik pred trkom zaviral celih 22 metrov in seveda dejstvo, da je tovorno vozilo na zadnji strani imelo spuščeno kovinsko zaščito, da nisem končal z odrezano streho avtomobila. Nekdo je odločil, da še ni prišel moj čas, za kar sem mu večno hvaležen, kajti takrat bi ostala moja partnerka z dvema majhnima otrokoma in podjetje, ki je bilo na začetku svoje poti, bi propadlo.
Zato na življenje gledam na drugačen način, kot to počno mnogi, ne samo nekateri politiki in nekateri novinarji. Tudi posamezniki, ki družbena omrežja zlorabljajo za napade na druge, tudi tiste, ki jih sploh ne poznajo. Ali je to res potrebno? Ne razumem, kako so se nekateri sposobni spustiti tako nizko.
Zato vas vse, ki boste prebrali te vrstice, prosim in pozivam, da se za trenutek ustavite, začnete spoštovati druge, si medsebojno pomagate tudi v časih, ko ni naravnih nesreč, da začnete živeti od lastnega dela, ne pa od izčrpavanja državne blagajne. Posamezne politike in posamezne medije pa prosim, da nas naj ne zasipajo z lažnimi obljubami in lažnimi novicami, saj tisti, ki ne poznajo zadev, le-tem nasedajo in s tem se ustvarjajo novi konflikti, namesto da bi se ustvarjalo medsebojno spoštovanje in da bi živeli v sožitju.
Če se je moja prošnja dotaknila tudi peščice vas, bom vesel, kajti to pomeni, da gremo po pravi poti, saj nikoli ne vemo, kdaj smo na zadnji poti.