Enostavno je neverjetno, kaj je našim smučarskim skakalcem in smučarskim skakalkam uspelo prejšnji konec tedna. Fantje ekipno svetovni prvaki, punce na prvih treh mestih, obenem zmagovalke v pokalu narodov in na drugem in tretjem mestu posamezno v skupnem seštevku svetovnega pokala. Iskrene čestitke vsem.
Naslednji teden je še zaključek v Planici, ki mi bo za vedno ostala v neverjetnem spominu. Vsa tista leta med 2001 in 2006, ko sem skrbel za Robija Kranjca, so mi zvoki Golice ob Robijevih skokih čez 200 metrov orosili oči. Res je, takrat sem živel za smučarske skoke in Robija. Leta 2002 je osvojil skupinsko bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, reklamni napis Simič & partnerji (fotografija iz Planice 2002) pa je na Robijevih smučkah marca 2002 v Lahtiju dočakal tretje mesto in prvič zmagovalne stopničke.
Pozneje mi je šport ob uvrstitvi na svetovno nogometno prvenstvo leta 2010 pokazal tudi senčno stran, zaradi česar se v šport nisem več nikoli vrnil s takšno zagnanostjo, kot sem to počel od leta 1989, ko sem začel skrbeti za mojega takratnega prvega športnika Matijo Šestaka. Dejstvo je, da ti šport veliko da, a ti tudi veliko vzame. Zaradi tega moraš v športnih uspehih uživati tisti trenutek, ko jih imaš, in tisti trenutek moraš vzeti vse, kar ti gre. Na to te dni opozarjam tudi eno od naših vrhunskih športnic. Čez nekaj časa si le še bled spomin. Žal.
Podobno je v podjetništvu. Lahko veliko vlagaš, cele dneve garaš, toda ni pozitivnega rezultata. Na drugi strani imajo nekateri podjetniki srečo, hitro uspejo, obogatijo in so neverjetno priljubljeni v svoji okolici. Vsi se jim klanjajo, se družijo z njimi in uživajo v njihovi dobroti. Žal le redki uspeh zadržijo in ga prenesejo v starost. Zato mnogi na tej poti uspešnosti tudi propadejo in na koncu ostanejo brez bogastva, ki so ga imeli, in ostanejo tudi brez prijateljev, ki so uživali v tem njihovem bogastvu. Na koncu nekoč uspešni podjetniki ostanejo sami, tudi brez družine. Vsi tisti, ki so jih občudovali, se jim klanjali in uživali z njihovim denarjem, jih na koncu zapustijo. Čez nekaj časa si le bled spomin. Žal.
Ta primerjava med uspešnimi športniki in uspešnimi podjetniki naj vam bo opozorilo, da nič ni večno, da ste danes lahko na vrhu, jutri pa že na dnu. Zato zmeraj bodite zmerni, zatirajte pretirano evforijo in v času največjih uspehov ne pridobivajte novih prijateljev, temveč ostanite s tistimi, ki so vam zvesti iz mladosti. Ti so pravi prijatelji.
Tudi sam imam prijatelja iz mladosti, s katerim sva kot mladeniča brez denarja sanjala o velikem uspehu. Izdelala sva računovodski program, ga v starem avtomobilu nekaj časa prodajala, nato so se najine poti razšle. Čeprav sva živela v istem delu Slovenije, se nisva srečala več kot dvajset let. On je šel svojo pot, postal je uspešen in iznajdljiv podjetnik z množico podjetij. Je obogatel, to bogastvo še povečuje in ga zna deliti. Sam sem šel po drugi poti. Z veliko garanja in odpovedovanja sem bogatel na drug način. Tisto, kar želim povedati, pa je, da je najino prijateljstvo ostalo, saj je srečanje po dvajsetih letih bilo videti, kot da se nikoli nisva razšla. Ne glede na to, da sva nekoliko na različnih straneh, sva še zmeraj velika prijatelja in to je tisto, kar moramo ceniti. Ne uničujmo pravega prijateljstva zaradi denarja, zaradi bogastva ali drugačnega pogleda na svet. Pravo prijateljstvo je le eno in za njega ne potrebuješ denarja, potrebuješ le iskren odnos, zaupanje in spoštovanje, ne glede na vse.
mag. Ivan Simič