Pred enim tednom, točneje 14. februarja, je bil praznik svetega Valentina. To je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo dodatno ljubezen. O tem, kaj je in kaj bi morala biti ljubezen, je veliko teorij in napisanih je veliko knjig. Mnogi celo življenje iščejo ljubezen, drugi jo najdejo vsako leto, le redki pa doživijo tisto ta pravo ljubezen. Srčno in zvesto do groba, ko si pripravljen umreti za ljubljeno osebo. Mnogi nas učijo, kaj je to ljubezen, mnogi trdijo, da imajo veliko izkušenj v ljubezni, mnogi dočakaj svojo srečno ljubezen, mnogi pa jo izgubijo in so do konca življenja nesrečni zaradi nje. Na srečo so bile nesrečne ljubezni skozi zgodovino človeštva neusahnjen vir navdiha mnogim umetnikom in znanstvenikom.
Dejstvo je, da ta dan ljubezni, valentinovo, vsako leto v državni proračun prispeva vedno več davka na dodano vrednost, posredno pa še dohodnino in davek od dohodkov pravnih oseb. Neverjetno, a resnično. Ljubezen, odkrita, skrita in še posebej nikoli vrnjena, zaradi nakupov raznih daril povečuje davčne prihodke. Rože, parfumi, obleke, mobilni telefoni, potovanja, pa tudi avtomobili, so le del daril, ki so posledica prej opisane ljubezni. Tisti, ki ljubijo dvojno, pa tudi kupujejo dvojno.
Zato ta ljubezenski del uvodnika lahko zaključujem z domnevo, da tisti, ki so pred mnogimi stoletji na ta dan pričeli pošiljanje ljubezenskih voščilnic, si niti slučajno niso predstavljali, da bodo v 21. stoletju s tem praznikom in posledično z nakupi dražjih voščilnic polnili državni proračun. Torej, v imenu proračuna hvala ljubezni in hvala tistim, ki to ljubezen vzdržujejo z darili.
Februar kot najkrajši mesec ni nič bolj umirjen kot ostali meseci. To še posebej občutijo računovodje, ki v tem času hitijo s pripravo letni poročil. Do izteka roka za oddajo letnih poročil je preostalo še enainštirideset dni in upam, da bo vsem uspelo pravočasno oddati vse bilance. Zavedam se dejstva, da je tudi letos covid vzel svoj davek in da bodo zaradi tega nekateri imeli težave s pravočasno oddajo letnih poročil. Zato bi bilo primerno in smiselno, da se tudi letos podaljša rok za oddajo letnih poročil, če pa do tega ne bo prišlo, bomo na Fursu aprila prijaznejši.
Čeprav zasedam visoki državni funkciji, nisem politik in se poskušam držati svojega pravila. Čim dalj od politike. Zakaj? Ker sem od politika zmeraj pričakoval, da bo zgled drugim, da ne bo prepirljiv in da bo znal prisluhniti ter nato trezno odločiti. Priznam, da kar nekaj politikov izpolnjuje te moje zahteve. Žal pa v zadnjem času opažam, da je med politiki vedno manj strpnih in vedno več prepirljivcev. Če jih analiziraš, ugotoviš, da so na nastopih, kjer ni kamer, veliko bolj umirjeni kot na nastopih pred kamerami. V javnih nastopih pred kamerami pa skupaj z voditelji teh oddaj drug drugim skačejo v besedo, kričijo, kar nekaj govorijo, včasih pa tudi lažejo. Najhuje od vsega pa je, da ljudstvo verjame tem lažem in da mediji širijo te laži. Tako so nekateri mediji postali prenašalci neresničnih informacij svojih naročnikov. Včasih, ko poznam zadeve, ne morem verjeti, kaj vse novinarji zapišejo. Kot da se ne zavedajo dejstva, da se nam vse vrne. Dobro z dobrim in slabo s slabim. Potem pa se sprašujejo, zakaj se jim je nekaj zgodilo.
Zato vam priporočam, da čim manj časa posvetite političnim temam in raje valentinovo, seveda brez daril, podaljšate na celo leto, uživate v vedno toplejših in daljših dnevih ter spremljajte prihod pomladi, ki nam bo vrnila nasmeh na naša lica in za nekaj časa pregnala bolezen, ki nas spremlja zadnji dve leti.
mag. Ivan Simič