Konec leta je vse bliže in prihaja čas letnega obračuna. Nekateri ne bodo imeli težav s tem obračunom, saj niso naredili skoraj nič. Ko samo pomislim, kakšne obljube smo poslušali lani. Napovedanih je bilo veliko reform in največ sem pričakoval od davčne reforme. Žal se ni zgodilo nič, razen odprave dobrih davčnih rešitev prejšnje vlade. Sedanja ekipa očitno ni bila sposobna v enem letu in pol pripraviti nobenega dobrega predloga davčne reforme, ki bi za davčne zavezance pomenila olajšanje v poslovanju, za tuje vlagatelje pa poziv, da vlagajo tudi v Slovenijo. Dogaja se ravno nasprotno. Tuji vlagatelji se v glavnem izogibajo Slovenije, nekateri domači davčni zavezanci pa se odločajo za preselitev v tujino. S tem postanejo tuji davčni rezidenti in od njih naša država nima nič.
Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa čez nekaj časa ta solidarnostni davek ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj. Želijo si stabilno davčno okolje z nizkimi obremenitvami.
Velikokrat mi kdo reče, naj ukrepam in predlagam spremembe. V trenutni situaciji se najprej vprašaš, komu sploh predlagati spremembe, nato se vprašaš, ali je vredno izgubljati čas, saj če oni ne uspejo uresničiti lastnih predlogov, kako bodo potem uresničili predloge drugih.
Gotovo je, da bodo naslednje leto morali pripraviti nov zakon o davčnem postopku, saj je ustavno sodišče oktobra letos odločilo, da sedanji zakon o davčnem postopku ni v skladu z ustavo in da državni zbor mora to neskladje odpraviti v roku enega leta. Gre za veliki projekt, do katerega ne bi nikoli prišlo, če bi v finančni upravi uporabljali zdravo kmečko pamet. Ne poznam davčnega zakona v Sloveniji, ki bi določal, da se lahko isti dohodek obdavči dvakrat. Če pa se že lotiš obdavčitve že obdavčenega dohodka, potem v tem primeru moraš vrniti prvotno plačani davek. Vse te možnosti so predvidene z našo davčno zakonodajo. Toda če je želja po dvojni obdavčitvi močnejša od poštene enkratne obdavčitve, se zgodi to, kar se je zgodilo zdaj. Finančna uprava mu je dvakrat odmerila davek od istega dohodka. Davčni zavezanec je šel do konca in na ustavnem sodišču uspel. Če ne bi šel do konca, bi bil zakon o davčnem postopku še zmeraj v skladu z ustavo.
Navedba odgovornih v finančni upravi, da določba zakona glede dvojne obdavčitve istega dohodka ni bila jasna in da je zaradi tega prišlo do dvojne obdavčitve, je sprenevedanje. Jasno je, in o tem je že odločalo vrhovno sodišče, da finančna uprava mora odločati z najvišjo stopnjo gotovosti, to pomeni z najvišjo stopnjo prepričanja, da je njena odločitev pravilna. Tisti trenutek, ko finančni inšpektor izda odločbo in jo podpiše, ne dvomi. Takrat je on prepričan, da je njegova odločitev pravilna. Zato ni možno trditi, da nekaj ni bilo jasno, saj če davčni zavezanec ne bi šel do konca in ne bi imeli odločitve ustavnega sodišča, bi bilo finančni upravi očitno vse jasno. Če pa finančni upravi oziroma finančnemu inšpektorju ni bilo jasno oziroma je dvomil, bi lahko brez težav odločil v korist davčnega zavezanca, ki je bil že enkrat obdavčen. Tako je določeno v zakonu o davčnem postopku.
Smo pa te dni doživeli zmago nevoščljivosti oziroma fovšije pri obveznem zdravstvenem prispevku. Ne bom se spuščal v nelogičnost prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja iz prostovoljnega v obveznega, temveč v prvotno ureditev, da bo ta prispevek zniževal davčno osnovo za dohodnino. Kot veste, imamo v Sloveniji progresivno dohodninsko lestvico in tisti, ki več zaslužijo, plačajo dohodnino po višji stopnji. Na primer nekateri plačajo dohodnino v letnem povprečju po stopnji 16 odstotkov, drugi pa po stopnji 40 odstotkov. To pomeni, da pri prispevku, ki znaša 35 evrov in predstavlja zmanjšanje davčne osnove, bi tisti, ki plačuje dohodnino po stopnji 16 odstotkov, privarčeval 5,6 evra, tisti, ki plačuje dohodnino po stopnji 40 odstotkov, pa 14 evrov. Zaradi tega je prišlo do razburjanja tistih z nižjo obdavčitvijo in zdaj se je vlada odločila, da ta prispevek ne bo zniževal davčne osnove za dohodnino. Ja, tako je videti, ko nekomu zavidaš, da bi zaradi visoke obdavčitve svojih dohodkov po olajšavi prejel več in na koncu še sam ostaneš brez davčne olajšave. Tudi tukaj se konča zdrava kmečka pamet.
Ne glede na vse nelogičnosti vam predlagam, da v vas prevlada optimizem, saj za dežjem zmeraj posije sonce in za nelogičnimi odločitvami mora enkrat priti do logičnih odločitev. Le dovolj stari moramo biti, da bomo to dočakali.
Mag. Ivan Simič