Davčni zavezanci moramo pravočasno izpolnjevati naše davčne obveznosti. K temu nas zavezuje vrsta davčnih predpisov. Ob tem se je potrebno zavedati še dejstva, da je Slovenija članica Evropske unije in da države v Evropski uniji avtomatično izmenjujejo informacije, povezane z davčnimi obveznostmi posameznikov. Do tega je prišlo, ker davčne utaje postajajo resen problem za vse države. Zaradi tega me je te dni neprijetno presenetila novica, naj bi Peter Prevc in Jurij Tepeš imela težave z davčno upravo.
V športnem dnevniku Ekipa SN in na spletnem portalu Žurnal24.si sem zasledil izjavi Jelka Grosa, direktorja Zavoda za šport Planica, ki je dejal, da sta imela Peter Prevc in Jurij Tepeš po koncu novoletne skakalne turneje kar nekaj nepotrebnih težav s slovenskimi davčnimi organi. Njegova izjava v športnem dnevniku Ekipa SN se je glasila:
Njegova izjava na Žurnal24.si pa se je glasila:
»Tekmovalci so dobili ob nepravem trenutku odločbe za plačilo davka, med novoletno turnejo. Po njej so imeli čas za urejanje zadev le v torek, ker so v ponedeljek v domovino šele prišli, v sredo pa že odpotovali na Kulm.
Če imam pravilne informacije, so športniki za prejete denarne nagrade enkrat obdavčeni na prizorišču tekme, nato od bruto zneska še enkrat odbijejo davek doma, potem pa gre nagrada še v dohodninsko napoved. To pomeni, da bi bil športnik trikrat obdavčen, in to z več kot polovico dobljenega zneska, to je po najvišji davčni stopnji. Tako imajo le gospodarske družbe, vendar pri tem le za davek na dobiček. Tu gre za nejasnosti, ki pa bi jih lahko uradniki urejali aprila, po koncu sezone.«
Priznam, da sem neprijetno presenečen nad navedenim.
Kot prvo, če sta oba smučarska skakalca prejela odločbe konec decembra, to lahko pomeni, da gre najverjetneje za odločbe, ki bi morale biti izdane že maja ali najpozneje septembra, saj v teh dneh prejemamo tovrstne odločbe.
Kot drugo, ne morem verjeti, da smučarska zveza oziroma kdor koli skrbi za Petra Prevca, Jurija Tepeša in ostale smučarske skakalce, ni poskrbela tudi za davčne zadeve. Prav tako bi od Jelka Grosa pričakoval, da ve, da ne gre za trikratno plačilo istega davka, temveč za plačilo enega zneska dohodnine v največ treh delih. Res je:
- da ob prejemu nagrade v tujini najprej organizator odvede akontacijo dohodnine,
- nato mora športnik prejem te nagrade prijaviti slovenski davčni upravi in po prejemu odločbe plača morebitno razliko akontacije dohodnine, saj se mu že plačana akontacija v tujini odšteje od izračunane akontacije v
- Sloveniji (lahko se zgodi, da doplačila ni, ker je akontacija plačana v tujini višja ali enaka akontaciji v Sloveniji),
- po izteku leta se ta dohodek in že plačani akontaciji upoštevata pri informativnem izračunu dohodnine.
Druga možnost je, da športnik odpre status poklicnega športnika ali status samostojnega podjetnika, če ocenjuje, da bodo njegovi dohodki znašali manj kot 100.000,00 evrov v koledarskem letu, lahko izbere možnost normiranega ugotavljanja stroškov. V tem primeru je obdavčitev zgolj 4 odstotke, kar je ta trenutek najverjetneje najnižja možna obdavčitev dohodka do 100.000,00 evrov v Evropi. Kot sem lahko zasledil v medijih naj bi bila Peter Prevc in Jurij zaposlena v policiji, istočasno pa naj bi imela popoldanski s.p.
Prijava in plačevanje davkov sta osnovni obveznosti vsakega davčnega zavezanca, to pomeni tudi športnika. Sploh pa vrhunskega športnika. Največjo težavo vidim v slovenski športni mentaliteti. V modernem športnem svetu imajo vrhunski športniki svoje menedžerje in svoje davčne svetovalce, kar pomeni, da se športniki ukvarjajo samo s tekmovanjem. V teh primerih sploh ni potrebe, da športniki vedo, da je prišla kakršna koli odločba. Žal pri nas ni zaželeno, da bi športnik imel svojega menedžerja, ker se dojemajo kot nekaj negativnega, in to čeprav bi športnik lahko s športnim menedžerjem zaslužil v določenih primerih tudi 50 odstotkov več. Prav tako ni zaželeno, da bi imel davčnega svetovalca in bi mu plačal nekaj sto evrov mesečno. V obeh primerih bi imel mir in mediji ne bi nikoli izvedeli za davčne težave. Žal pri nas še nismo dozoreli na tem področju.
S takšnim razmišljanjem se na koncu zgodi, da nekatere vrhunske športnike doleti davčni postopek in plačevanje davkov ob zaključku njihove kariere. Takrat gre za dosti višje zneske in seveda šok. Tovrstnih primerov je bilo do zdaj kar nekaj.
Kljub temu ne morem verjeti, da je to lahko problem leta 2016, saj so to zadeve znane že več desetletij. Do leta 2006, ko sem postal direktor Dursa, sem bil davčni svetovalec mnogim slovenskim športnikom (atletika, nogomet, kolesarstvo, alpsko smučanje, smučarski skoki, trenerji, selektorji …) in nikoli nismo imeli težav. Športniki sploh niso občutili niti vedeli, da obstaja davčna uprava. Žal športniki tega ne znajo ceniti, saj se ne zavedajo pomembnosti tega. Za njih je to nepotrebna in nepomembna zadeva. Sploh pa še, če jih na to ne opozorijo odgovorni v njihovih športnih zvezah, oziroma če jih ne vzgajajo v tem duhu.
Ravno zaradi te svoje neosveščenosti, neznanja ali malomarnosti je že kar nekaj slovenskih športnikov imelo težave, bodisi s slovensko ali tujo davčno upravo. Bilo je kar nekaj primerov, ko so slovenski športniki, predvsem v ekipnih športih, prestopili v tuji klub. Tam so živeli s svojo družino, toda pozabili so urediti svoj davčni status v Sloveniji. Tako se jim je zgodilo, da sta jih obe državi šteli za davčnega rezidenta in sta obe želeli oziroma obdavčili njihove dohodke. Poudaril bi, da v teh primerih ni težav, če je športnik odšel v državo, ki ima višje davke kot Slovenija, saj se mu v Sloveniji upoštevajo že plačani davki v tujini. Težave nastopijo, če so v državi, v katero je odšel, davki nižji. V tem primeru mora razliko davka plačati v Sloveniji. Še posebej hudo je v primeru, če gre za obdavčitev za več let.
Zaradi tega vsem športnikom, njihovim staršem in športnim funkcionarjem zvez, pod katere ti športniki spadajo, predlagam, da svoje davčne obveznosti obravnavajo na podoben način kot obravnavajo svoje športne obveznosti, saj na koncu zmeraj pride obračun.