Ob vseh težavah, ki jih imamo v Sloveniji, se mi dogodki v zvezi s šolskimi bazarji zdijo prav mizerni. Sploh pa, ko sem videl, da je na skupni seji parlamentarnega odbora za finance in šolstvo več kot trideset oseb razpravljajo o (ne)obdavčitvi šolskih bazarjev, ki nimajo davčnih posledic. Pogovarjali so se o tem, kar ne obstaja. Dejstvo je, da bi odgovorni problematiko šolskih bazarjev lahko zaključili v dveh minutah, saj so zakoni jasni.
Na drugi strani imamo vsako leto več milijonov vračil nezakonito odmerjenih davkov in pripadajočih zamudnih obresti davčnim zavezancem. Imamo obračunavanje nekaterih davčnih inšpektorjev s posamezniki na tak način, da zoper njih vlagajo bodisi krivo ovadbo ali izdajajo nezakonite davčne odločbe. Tudi osebni davčni pregledi so v nekaterih primerih postali poligon osebnega obračunavanja s posamezniki. Obdavčevanje izgub pri prodaji osebnih avtomobilov, odlivov z bančnega računa, denarnih daril staršev, denarnih daril ob porokah, denarnih zapuščin staršev in podobno s 70-odstotno davčno stopnjo ter obrazložitve teh postopkov presegajo vse meje razuma. Da ne omenjam zahteve po dokazovanju o prejemu denarja za deset let in več. K temu dodajmo še retroaktivno uporabo davčnih zakonov, kar je že potrdilo ustavno sodišče in bo to storilo tudi v novejših primerih retroaktivnosti. Vse to so dosti večje težave, ki bi jih moral obravnavati parlamentarni odbor za finance, ne pa problematiko šolskih bazarjev. Verjamem, da je to zahtevnejša tema, kot so šolski bazarji, in da bi tovrstno sejo odbora gledalo manj volivcev, toda odbor državnega zbora bi moral skrbeti za zakonitost.
Prav tako ne morem mimo težav finančnega ministra. Priznam, da finančni minister zna skrbeti za proračun, da je imel tudi dobre poteze oziroma odločitve, toda težave z dodatki za pripravljenost mu zbijajo verodostojnost. Minister za finance pravi, da so za izplačilo teh dodatkov imeli ustrezno podlago, drugi trdijo, da te podlage ni bilo. Istočasno ministrstvo za finance ob spremembah davčnih zakonov uvaja vedno višje kazni tudi za mizerne prekrške davčnih zavezancev. Davčna uprava, ki spada pod ministra za finance, tudi za en neizdan račun izreka kazni po več tisoč evrov. Če napako stori minister, je odgovor, da je z ukrepi potrebno počakati, dokler se ne ugotovi, kdo je odgovoren. Ko napako stori davčni zavezanec, se odgovor glasi – najprej plačaj, potem se pritoži. Ne vem, zakaj dvojna merila in kam to vodi.
Torej, država ne zna ali ne želi kaznovati odgovornih. Podobno situacijo imamo tudi pri napačnih odločitvah glede nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke, pri izplačilu odškodnine Hrvaški zaradi nuklearke, več milijard evrov visokih dokapitalizacij državnih bank, neracionalnih porab v državni upravi, več milijonov evrov vrnjenih davkov in zamudnih obresti zaradi sprejema neustavnih zakonov in še vrsto drugih. Vse to skupaj znese več milijard evrov po nepotrebnem izgubljenega davkoplačevalskega denarja. Nihče pa ne odgovarja. Zato menim, da je prišel čas, da vsi, ki so odgovorni za te izgube, odgovarjajo s svojim premoženjem, ne pa da to plačujemo davkoplačevalci.