V novo leto smo vstopili z določeno mero optimizma, saj nam vsi po vrsti obljubljajo, da naj bi bilo letos končno bolje. Toda ali to bolje pomeni, da nam bo bolje vsem ali le nekaterim, ali nam bo bolje zato, ker bomo mogoče zaslužili več in plačali več davka, ker bo gospodarska rast višja, ali pa zato, ker bomo mogoče res bolj svobodni v svojem poslovanju. Toda kaj je svoboda v poslovanju in kaj je svoboda nasploh.
Pod pojmom svoboda razumem neobremenjeno prebujanje, miren zajtrk z družino, spremljanje veselih otrok v vrtec ali šolo in zadovoljen odhod v službo. Žal pa ni vedno tako. Zaradi nekontrolirane porabe in zadolževanja države, oziroma politikov, ki so jo vodili ali jo vodijo, smo vedno bolj zadolženi. Zaradi tega je treba polniti prazno državno blagajno, in to včasih tudi na nezakonit način. Nekateri državni uradniki, v mislih imam predvsem nekatere finančne uradnike, zaradi tega uničujejo posameznike.
Večina državljanov res nima tovrstnih težav, toda tisti, ki jih imajo, vedno pogosteje razmišljajo o najhujšem. Davkoplačevalci, ki imajo oziroma imamo več hrabrosti, se borimo naprej, preostali pa v ozadju čakajo, kaj se bo zgodilo, saj se ne želijo izpostavljati. Še več, nekateri kolegi davčni svetovalci bi z veseljem predstavili svoje primere iz prakse, kako finančna uprava krši davčne predpise, toda tega si, predvsem po moji izkušnji, ne upajo. Njihov klasičen odgovor je: »Imam družino in sem še premlad, da bi me uničili.«
Zgodba vztrajne in hrabre Ive Kačič iz Kopra, ki je postala borka zoper birokratske nelogičnosti in aroganco državnih uradnikov, je ena od mnogih. Zaradi tega se upravičeno sprašujemo, kako je to sploh mogoče in zakaj se morajo/moramo državljani na takšen način boriti za svoje pravice. Dejstvo je, da finančni uradniki morajo ravnati v skladu z zakonom in v dvomu zmeraj odločati v korist davčnega zavezanca. To od njih zahteva tudi načelo sorazmernosti, saj je v 6. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) določeno, da pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek, veleva zakon.
Finančni uradniki bi pri svojem delu morali na zadeve gledati, seveda ob uporabi zakona in načela sorazmernosti, tudi s človeške plati oziroma bi morali razmisliti, kako bi odločili, če bi se oni znašli v identični situaciji. Državni uradniki so namreč v službi državljanov.
Ni prejela informativnega izračuna
Ivi informativni izračun dohodnine za leto 2012 ni bil izdelan niti poslan. Ker ga ni prejela do 15. junija 2013, bi morala 31. julija 2013 vložiti dohodninsko napoved, česar pa ni storila. Ko se je zavedala svoje napake, je takoj, to je 23. 10. 2013, vložila dohodninsko napoved – samoprijavo za leto 2012. Davčni organ ji je izdal dohodninsko odločbo, v kateri pa ji ni priznal dohodninske davčne olajšave za vzdrževana družinska člana (otroka).
Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da je enako kot za leto 2012 tudi za leto 2009 in 2010 oddala napoved za odmero dohodnine na podlagi samoprijave in ji je bila olajšava za vzdrževana družinska člana (otroka) v preteklosti priznana, pri odmeri dohodnine za leto 2012 pa ne. Do tega argumenta se drugostopenjski organ ni opredelil niti ni pojasnil razlogov za takšno razlikovanje, kar je nenavadno, saj bi drugostopenjski organ moral biti boljši razsodnik. Žal je drugostopenjski organ zavrnil njeno pritožbo z navedbo, da ji davčna olajšava za vzdrževana otroka utemeljeno ni bila priznana.
Drugostopenjski organ je v svoji odločbi navedel, da Iva med letom ni uveljavila davčne olajšave za vzdrževana otroka niti ni davčnemu organu v zvezi s tem posredovala posebne vloge do 5. februarja tekočega leta. Prav tako je navedel, da ji ni bil sestavljen niti odpremljen informativni izračun dohodnine za leto 2012. To pomeni, tako drugostopenjski organ, bi morala sama vložiti dohodninsko napoved do 31. julija 2013, če bi želela uspešno uveljaviti dohodninsko davčno olajšavo za vzdrževana otroka. Po mnenju drugostopenjskega organa bi le v takem primeru zadostila pogoju iz 271. člena ZDavP-2. Ker je dohodninsko napoved vložila šele 23. oktobra 2013, je glede uveljavljanja predmetne davčne olajšave prekludirana. Enostavno povedano: zamudila je vse roke, da bi lahko uveljavljala to davčno olajšavo. Ob tem se je drugostopenjski organ celo skliceval na sodbo Upravnega sodišča številka I U 1878/2012 in je trdil, da se napoved, vložena na podlagi samoprijave, ne šteje za pravočasno v smislu izenačitve s pravočasno vloženimi, ampak je namenjena le izogibu prekrškovnim posledicam zaradi nepravočasne oddaje napovedi.
Ob tem pa drugostopenjski organ potrdi in prizna, da ji ni bil sestavljen niti odpremljen informativni izračun dohodnine za leto 2012, toda te napake ne šteje za pomembno, čeprav je ta napaka, ki jo je storila država, razlog za vse njene težave, ki so sledile. Davčni organ je njeno napako, ker ni v roku vložila dohodninske napovedi, temveč je pozneje vložila samoprijavo, kar je seveda v skladu z zakonom, štel za takšno napako, da ji ne prizna davčne olajšave za vzdrževana otroka. Toda to početje davčnega organa in drugostopenjskega organa ni bilo pravilno, saj je bilo v nasprotju z jasno zakonsko določbo 271. člena ZDAvP-2:
»(1) Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine.
(2) Davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona, lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine.«
V 6. odstavku 267. člena ZDavP-2 pa je določeno:
»(6) Če davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, mora do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine, s čimer izpodbija domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena tega zakona.«
Kot lahko ugotovimo, v navedenem besedilu zakona ni nikjer določeno to, kar sta storila in kar sta trdila finančna uprava in drugostopenjski organ.
Odločitev upravnega sodišča
Iva se ni strinjala z odločitvijo drugostopenjskega organa in je na začetku avgusta 2014 vložila tožbo na upravno sodišče, ki je v njenem primeru odločilo v manj kot štirih mesecih. Upravno sodišče je v svoji sodbi številka III U 233/2014 ugotovilo, da je njena tožba utemeljena. Zato je odpravilo odločbo drugostopenjskega organa in zadevo vrnilo v ponovni postopek.
V svoji obrazložitvi je upravno sodišče navedlo, da v konkretnem primeru ni sporno, da je bila Iva v letu 2012 zavezanka za plačilo dohodnine. Prav tako ni sporno, da informativni izračun za odmero dohodnine za leto 2012 ni bil sestavljen oziroma odpremljen. Zaradi tega tudi ni podana domneva o vročitvi informativnega izračuna dohodnine. Nadalje ni sporno, da je Iva 23. oktobra 2013 sama vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2012, v kateri je med drugim uveljavljala tudi olajšavo za vzdrževana družinska člana (otroka).
Kar je še posebej zanimivo v konkretnem primeru, je dejstvo, da drugostopenjski organ, po pozivu upravnega sodišča sploh ni odgovoril na tožbo Ive, kar pa v drugih postopkih v glavnem zmeraj stori.
Upravno sodišče je navedlo, da kljub temu, da je Iva prepozno vložila dohodninsko napoved oziroma jo je vložila na podlagi samoprijave, ne vidi razlogov, da davčni organ ne bi upošteval vseh podatkov, ki so bili navedeni v tej napovedi. To pomeni tudi uveljavljeno dohodninsko davčno olajšavo za vzdrževana družinska člana (otroka). To naj bi še posebej veljalo v primerih, kot je tudi obravnavani, ko je do neodmere davka prišlo iz razlogov na strani davčnega organa (države), ki ni sestavila in ni odpremila informativnega izračuna dohodnine.
Nadalje upravno sodišče navaja, da iz zakona ne izhaja, da se prepozno uveljavljane dohodninske davčne olajšave za vzdrževane družinske člane ne upoštevajo. Celo nasprotno, ZDavP-2 v drugem odstavku 271. člena, ki ureja uveljavljanje posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, za zavezance, ki vlagajo napoved za odmero dohodnine, ker jim informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, celo izrecno določa, da lahko uveljavljajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo zoper odmerno odločbo.
Nobenega razumnega razloga pa ni, tako upravno sodišče, za različno obravnavanje zavezancev, ki so napoved, v kateri uveljavljajo olajšavo za vzdrževane družinske člane, vložili prepozno, vendar pred izdajo odmerne odločbe, od zavezancev, ki so napoved sicer vložili pravočasno, pa v njej olajšave za vzdrževane družinske člane niso uveljavljali, uveljavljali pa so jo v pritožbi zoper odmerno odločbo. V obeh primerih so zavezanci uveljavljali olajšavo za vzdrževane družinske člane po poteku roka, ki ga zakon določa za vložitev napovedi, to je 31. julij.
Tisto, kar je v konkretnem primeru najhuje, je dejstvo, da je upravno sodišče pritrdilo Ivi Kačič, da se v njenem primeru ne more uporabiti sodba upravnega sodišča številka I U 1878/2012, na katero se je skliceval drugostopenjski organ. V primeru, ki je predmet navedene sodbe, je bil informativni izračun sestavljen in odpremljen in zaradi tega je tudi nastopila domneva o vročitvi. V primeru Ive pa informativni izračun dohodnine ni bil ne sestavljen in ne odpremljen.
Zaradi tega se lahko utemeljeno sprašujemo, kako se je drugostopenjski organ sploh lahko skliceval na sodbo I U 1878/2012. Ali je to počel zaradi tega, da bi njegova napačna odločitev bila bolj verodostojna, in je mislil, da Iva ne bo preverjala vsebine te sodbe, ali pa drugostopenjski organ oziroma oseba, ki je odločala v tem primer, tudi sama ni videla razlike med tema dvema primeroma? To pa je že večji problem.
Zaključek
Tako je bila Ivi v ponovnem postopku končno priznana dohodninska olajšava za vzdrževane družinske člane. Čez kaj je vse šla ve le ona in mi, ki smo ji pri tem pomagali.
Najhuje od vsega je dejstvo, da je besedilo zakona ves čas isto, le da sta ga prva dva organa, to sta davčni in drugostopenjski organ, uporabila napačno, kar pa je skrb vzbujajoče. Dejstvo je, da se državni uradniki morajo zavedati, da so v službi državljanov in da takšne nezakonite odločbe davčnim zavezancem jemljejo nepotrebno energijo, čas ter denar, na koncu pa vplivajo še na njihovo zdravje. Vse to pa se na koncu, poleg sovražnosti do države, odraža tudi v povečani porabi sredstev za zdravstvo in seveda tudi na področju sive ekonomije.