Od kar ne spremljam več dnevnoinformativnih oddaj na slovenskih televizijah, je moje življenje malo boljše. Je manj stresa, manj jeze, manj sovraštva in življenje je vsak dan bolj umirjeno in lepše. Zaradi tega sem šele pred tremi dnevi, to je s šestdnevno zamudo, izvedel, da je nekdo poskušal zažgati reportažni avto Proplusa. Zdaj berem zgražanje nekaterih nad tem dejanjem. Ne razumem zakaj? Kdo pravi, da gre za napad na medije? Šlo je za napad na reportažni avto zasebne televizije, za katero mimogrede sploh ne vemo, kdo je njen lastnik. Zadnji dosegljivi lastnik naj bi bil na karibskem off shore otočku Curasao. Torej, šlo je za napad na stvar, ki je bila verjetno ustrezno zavarovana pri zavarovalnici. Torej, škodo bo imela le zavarovalnica.
Kaj pa v primerih, ko so ali ko novinarji Proplusa o posameznikih objavljajo neresnice, jih v svojih oddajah prikazujejo kot pokvarjence, nemoralneže in podobno? Kdo bo njim povrnil škodo, ko bodo ali ko dokažejo, da je šlo za objavo neresnic? Zelo dobro poznamo primer, ko je nekdo storil samomor, ker so nekateri mediji izgubili občutek za moralnost. Koliko jih je o samomorih razmišljalo, koliko je primerov uničenih družin, nepotrebnih razprtij med družinskimi člani, nepotrebnega prepiranja med družinskimi člani, ločitev, uničenih otroštev, prepiranja s sodelavci in poslovnimi partnerji, ki sta jih povzročila jeza in prizadetost posameznika, o katerem so bile objavljene neresnice. Ali se gospodje novinarji zavedajo, kakšen je občutek, ko se ne smeš pojaviti na ulici, ko si ne upaš iti v trgovsko središče, saj se zaradi objavljenih laži vsi obračajo za teboj in nekaj šušljajo. Kako je videti, ko ti poslovni partnerji obrnejo hrbet, ko ti v tvojem podjetju začnejo padati prihodki, ko zaradi tega začneš prvič doživljati blokade bančnega računa, najprej davčne, nato pa še poslovnih partnerjev. Na koncu lahko tudi propadeš. Kje so potem meje ogroženosti?
Proplus oziroma njegova televizija Kanal A je v mojem primeru šla tako daleč, da so njeni novinarji, snemalci ali montažerji v želji, da bi me v javnosti prikazali čim bolj pokvarjenega, dne 24. novembra 2014 pripravili in objavili montažo posnetka in mi s tem pripisali dejanja, ki jih nisem storil. Šlo je za novinarja Karmen Lugarič in Vitomirja Petroviča ter odgovornega urednika Gregorja Trebušaka in seveda tistega, ki je dal nalog, da se izvrši montaža posnetka, Čeprav sem jim dokazoval, da je navedeno laž, da sem pisno zahteval objavo popravka, so vse moje zahteve »tipično« novinarsko ignorirali. Šele ko sem čez šestnajst dni na NPU vložil kazensko ovadbo in je potem ta kazenska ovadba bila sedemnajsti dan objavljena na spletnem portalu pozarerport.si, so na Kanalu A šele osemnajsti dan izustili, da se mi opravičujejo, saj so se zmotili in ni šlo zame, temveč za nekoga drugega. Ob tem ne gre prezreti, da je neresnica o meni bila objavljena v sedmi minuti najbolj gledane oddaje Svet na Kanalu A, to je v najbolj gledanem delu te oddaje, da je trajala štiri minute in je po statistiki dosegla 650.000 gledalcev. Objava opravičila je bila objavljena šele čez osemnajst dni, in to v 26. minuti oddaje Svet na Kanalu A, trajala je manj kot eno minuto in je po statistiki dosegla le 132.000 gledalcev. To je petkrat manj. Toliko o resničnih in poštenih medijih in seveda novinarjih.
Če bi zoper imenovane in PROPLUS vložil civilno tožbo, bi imel veliko obravnav, ki bi trajale več let, nekaj tisoč, mogoče tudi deset tisoč evrov odvetniških in sodnih stroškov in veliko izgubljenega časa, da bi na koncu dobil odškodnino v višini dva ali štiri tisoč evrov. In to je naslednja beda Slovenije. V ZDA bi za objavo takšnih neresnic in montažo posnetka dobil več sto tisoč ali milijonov ameriških dolarjev odškodnine, odgovorni pa bi si prislužili zaporno kazen. To pomeni, da je v Sloveniji človeško življenje stokrat ali tisočkrat manj vredno kot v ZDA in vse to zaradi nekih moralnih ovir v glavah posameznikov, ki o tem odločajo. Tako naj bi obstajalo neko stališče ustavnega sodišča, da tovrstne odškodnine ne morejo ali ne smejo biti visoke. Potem se pa sprašujemo, zakaj se je nekdo spravil na reportažni avto.
Dejstvo je, da če ne bi vložil kazenske ovadbe na NPU in če le-ta ne bi bila objavljena na spletnem portalu pozareprot.si, potem se mi ne bi nikoli opravičili. Ne glede na opravičilo so posledice kljub temu ostale in 528.000 gledalcev, ki niso slišali za opravičilo ter vsi tisti, katerim so ti sporočili neresnico, menijo, da sem storil tisto, česar nisem storil.
Ob tem ne gre prezreti, da sem novico o vloženi kazenski ovadbi posredoval tudi STA in nisem opazil, da bi jo objavili. Najverjetneje je šlo za novinarsko solidarnost. To pomeni, da tisti, o katerih mediji objavljajo neresnice, nimamo orožja, da se bojujemo zoper to. Oni pa se razburjajo zaradi napada na stvar.
Zaradi tega menim, da se mora enkrat za vselej končati tovrstno maltretiranje nekaterih novinarjev in njihovih naročnikov. Dejstvo je, da je velika večina novinarjev dobrih oziroma odličnih, poročajo resnično in prikazujejo tudi nasprotna dejstva. Nekateri novinarji pa so sramota temu poklicu in zaradi tega bi bilo veliko bolje, če bi se stanovsko združenje novinarjev ukvarjalo z njimi in bi jih izločili iz svojih vrst.
Živim za dan, ko bodo mediji in njihovi novinarji prenehali z objavami neresnic in bodo za objavo popravka oziroma nasprotnih dejstev porabili identičen čas in identično zagnanost, kot ob objavi neresnic. Poleg tega pa bodo za objavo neresnic odgovarjali tako kazensko kot materialno.
Glede na to, da so mi mediji z večletnimi objavami laži, namerno nisem uporabil izraz neresnic, ker je preblag izraz, zelo negativno zaznamovali moje življenje in negativno vplivali tudi na moje poslovno življenje, si dovoljujem zapisati do zdaj navedeno. Mnogi, ki so doživeli podobno medijsko maltretiranje mi povedo, da si ne upajo podati svoje mnenje, saj se bojijo maščevanja novinarjev. Zaradi tega meni, da razlogov za nejevoljo pri novinarjih ne sme biti in naj objavljajo le zgodbe, za katere imajo nesporne dokaze, da so resnične.