Zadnjič sem si ogledal oddajo, v kateri je bilo govora o tem, da je danes vsakdo lahko računovodja, da ni potrebna nobena izobrazba, da so cene storitev vedno nižje in podobno. Temu naj bi bilo krivo tudi dejstvo, da ta poklic ni zakonsko urejen. Ali je zakonska ureditev rešitev? Menim, da ne. Pred kratkim sta bila v reviji DENAR objavljena dva daljša članka o zelo nizkih cenah v revizorskem poklicu, ki je zakonsko urejen že več kot dvajset let. To je lep dokaz, da zakonska ureditev ni rešitev. Rešitev je, da vsem tistim, ki se ukvarjajo z računovodstvom ali se želijo z njim ukvarjati, daš podporo in jih združiš v organizacijo računovodij. Ni pomembno ali eno ali več. Pomembno je, da imajo občutek, da nekdo skrbi za njih, da imajo svojega varuha. Predvsem se je potrebno do vseh stanovskih kolegov obnašati spoštljivo, kajti vsak od nas se v računovodstvu bojuje na svoj način.
Zaradi tega je bil zame klic, s katerim sta novinarka in član vodstva slovenskih računovodij klicala enega od računovodij, višek pokvarjenosti. To je naš kolega, ki se tako kot mi vsi, bojuje za svoj kos kruha. Zakaj ga izpostavljati vsesplošnemu poslušanju, ko vemo, da bi vsak od nas postopal tako, kot je on. Zame je bilo njuno početje predvsem nespoštljivo.
Tudi sam sem pred skoraj tridesetimi leti strankam vodil poslovne knjige po zelo nizkih cenah in moje znanje je bilo takrat na nivoju mnogih, ki danes začenjajo svojo računovodsko pot. Nisem imel računovodske izobrazbe, stranke sem obiskoval s kolesom, toda v računovodstvu sem videl izziv in način preživetja. Zato me moti vsesplošno obtoževanje tistih, ki se šele podajajo na pot računovodij.
Veliko lahko na področju razvoja računovodske stroke stori tudi finančna uprava. Ko bodo stranke po davčni kontroli ugotovile, da je njihov računovodja slab, pa ne zato, ker bi on to želel, temveč zato, ker ima določene limite, bodo zadeve počasi šle v pravi smeri. Poleg tega bi finančna uprava lahko vzpostavila nadzor na tem, kdo oddaja davčne izkaze. To danes, ko se davčni izkazi oddajajo elektronsko, ni nobena velika umetnost. Tako bi finančna uprava lahko hitro izločila primere, ko so davčne izkaze oddali sami direktorji ali nosilci dejavnosti. V teh primerih že obstaja indic, da oni niso sestavil davčnega izkaza.
Organizacije računovodij se zato morajo ukvarjati s pridobitvijo čim več članov in morajo skrbeti za nenehno izobraževanje svojih članov. Ljudje smo si različni in vsakomur je potrebno dati možnost, ga sprejeti medse, mu svetovati in pomagati, ne pa ga šteti za svojo nepotrebno konkurenco in ga obsojati, da nima dovolj znanja. Nihče od nas ne ve vsega. Tudi mnogi med nami smo na začetku vedeli bolj malo in smo se učili od stranke do stranke.
Menim, da bi bila zakonska ureditev računovodskega poklica bolj potuha vodstvu organizacije, ki bi bila določena kot nosilna in bi člane pridobivala predvsem na podlagi zakona, ne pa na podlagi svojega dela. Za vodenje takšnih organizacij moraš biti rojen, v to moraš verjeti, moraš dihati s svojimi člani, moraš imeti dobro ekipo, moraš prenašati znanje na znanje željne in moraš biti pravi vodja. Zgolj občasni blišč ni dovolj. In to manjka računovodjem. Če ni duše, ni rezultata. Tisti, ki smo leta 1993 ustanovili sekcijo računovodij pri gospodarski zbornici in prvič združili računovodje, prav gotovo nismo pričakovali takšnega razvoja.
Menim, da je še zmeraj čas za boljše rešitve, toda v sebi je potrebno uničiti negativizem in kolege računovodje sprejeti takšne, kot so. Nikoli ne vemo, kdo od njih, ki je danes izgubljeni začetnik, bo čez dvajset ali več let vodilni na tem področju. Dajmo jim možnost.