Pred dnevi sem bil deležen po mnenju mnogih nespodobnega uredniškega komentarja Simone Toplak, za katero na spletni strani www.finance.si piše, da je odgovorna urednica časnika Finance in portala Finance.si. Ni kaj, to je druga najvišja funkcija v časniku Finance. Gre torej za osebo, ki ima ustrezno znanje, izkušnje, položaj in predvsem moč. Moč, da lahko uničuje ali poskuša uničiti drugače misleče.
Njen prvi napad sem doživel pred leti, ko sem predlagal in zagovarjal dvig DDV z 20 na 22 odstotkov, saj sem menil, da je to najhitrejša in najboljša rešitev za povečanje davčnih prihodkov. Navedeno se je takrat pokazalo kot pravilna rešitev.
Drugi napad me je doletel te dni zaradi mojega mnenja o zakonitosti ustanavljanja off shore podjetij in to v njenem uredniškem komentarju v Financah 7. aprila 2016.
V uvodu uredniškega komentarja je najprej čestitala kolegom z Dela, ki so dobili panamske dokumente, imajo panamske dokumente in profesionalno obdelujejo panamske dokumente, ki izprašajo vse strani in objavijo vse strani. Za njen okus se sicer premalo opredelijo, kdo po njihovem mnenju laže in kdo ne, kdo je lopov in kdo ne, ter premalo preprosto povedo, zakaj je lopov. Nato pa navede, da če jo to moti, bi pa sama dobila dokumente in naredila po svoje. Pa jih ni in je Delo v tem primeru boljše.
Istočasno ne navede, da že več kot eno leto ve, da je bil novembra 2014 eden od največjih slovenskih medijev, in najverjetneje je še danes, v 100-odstotni lasti nizozemskega holdinga. Nizozemski holding pa je bil v 100-odstotni lasti off shore podjetja, ki ima sedež na otočku Curacao, na Nizozemskih Antilih. Navedeno pomeni, da je ta medij praktično v 100-odstotni lasti off shore podjetja, kar si boste lahko ogledali v naslednji reviji DENAR, ki izide 20. aprila 2016.
Če k temu še dodamo informacijo, da v tem mediju najverjetneje oglašujejo tudi podjetja, ki so v delni državni lasti, lahko zaključimo, da obstaja velika verjetnost, da denar teh podjetij konča na računu off shore podjetja. Ko ji je bila posredovana navedena informacija, je odgovorila le: »Pa, kaj?« Zato je ne razumem. Ne zanima je, da je lastnik enega izmed večjih medijev v Sloveniji off shore podjetje, zgraža pa se, če off shore podjetje ustanovi neka fizična oseba iz Slovenije. Ne vem, mogoče se temu reče novinarska solidarnost, prav gotovo pa to ni raziskovalno novinarstvo, po katerem tako hrepeni. Kar je najhuje, ni edina novinarka oziroma novinar, ki ve za off shore lastniško strukturo omenjenega slovenskega medija. Zato zgražanje slovenskih novinarjev nad odkritji v dokumentih iz Paname jemljem z veliko rezervo. Verjetno gre bolj za igro in zaigrano zgražanje, kajti če se nad tem zgražaš, potem se nad tem zgražaš v vsakem primeru.
Tako lahko zaključimo, da si veliki, mogočni, močni in vplivni lahko privoščijo skoraj vse. Lahko imajo lastniške strukture, kakršne si želijo, lahko se na ta način izognejo ali obidejo plačilo tudi več milijonov davkov, občani pa tega ne smejo početi. In to ne vsi občani, temveč samo tisti občani, za katere novinarji menijo, da ne smejo.
Na podobnem nivoju so tudi njeni zapisi v uredniškem komentarju, ko se spušča v moje razmišljanje. Upam si trditi, da o davkih in davčnih zadevah vem veliko več kot ona. Davčne zadeve delim na tiste, ki so zakonite, in tiste, ki so nezakonite. Zakonitost pa določajo zakoni. Zakoni pa so predpisi, ki močnim in vplivnim onemogočajo, da bi počeli, kar bi želeli. Toda očitno se urednica ne strinja z zakoni, saj verjetno omejujejo njeno moč in zato najverjetneje želi uveljaviti svoja merila zakonitosti ali nezakonitosti oziroma svoja moralna načela. Očitno so zanjo nemoralni tisti, ki niso po njenih merilih.
Nadalje v svojem uredniškem komentarju navede, »da je logično, kako se odzivajo laiki, da pa je bizarno, kako Panamaleaks iz dneva v dan relativizirajo strokovnjaki. Denimo Ivan Simič na nacionalnem radiu, kako z oazami ni nič narobe, … Ivan Simič, nekdanji šef Dursa, … torej človeka, ki bi lahko iz Slovenije po funkciji, vplivu in po znanju naredila pametno davčno podjetniško okolje – zdaj razlagata, da davčna optimizacija ne sodi med nezakonite prakse.«
Kot prvo, na radiu nisem povedal, da z davčnimi oazami ni nič narobe, temveč sem povedal, da ustanovitev podjetja v davčni oazi ni prepovedana in da sama ustanovitev še ne pomeni nič nezakonitega, saj imeti podjetje v davčni oazi ne pomeni, da se takoj utaji davek. Mimogrede, podobnega mnenja je tudi finančna uprava. Dejstvo je, da so davčne obveznosti zapisane v davčnih zakonih in so znane. Upam, da so znane tudi odgovorni urednici Financ, saj drugače ne bi zasedala tako visokega položaja in ne bi pisala o davčnih temah. Zaradi tega ji predlagam, da še enkrat posluša moje izjave na nacionalnem radiu.
O tem, kaj sem storil za Slovenijo na davčnem področju, naj sodijo drugi, ki niso tako zaslepljeni s sovraštvom, kot ona. Moj predlog davčne reforme sem spisal že leta 2011 in sem prepričan, da bi ta davčna reforma, če bi bila izvedena pravočasno, na koncu povečala davčne prihodke in privabila nove vlagatelje.
Višek bizarnosti odgovorne urednice pa je zapis »… ki pa je sploh prva težava vlad in politike posamezne države, ki sta jo usmerjala tudi Simič in … Če pa je nista, kaj pa sta potem počela – hodila v službo in optimizirala, kajne?«
Zame se točno ve, kaj sem počel, ko sem bil direktor Dursa, katere spremembe in optimizacije smo uvedli v tistem času. Prav tako se ve, da po mojem odhodu ni bilo nobene pomembnejše pozitivne spremembe, katero ne bi zastavili že v času, ko sem vodil Durs. Velike spremembe in optimizacije sem uvedel tudi v delovanju srbske davčne uprave. Torej sem deloval v dveh davčnih upravah, v dveh različnih državah in v obeh se me davčni zavezanci spomnijo po pozitivnih spremembah oziroma optimizacijah. Zaradi tega ne dovolim nikomur, še najmanj pa novinarki, pa če tudi je odgovorna urednica, da sodi o teh zadevah. Sploh pa ne s tako negativnim prizvokom.