Vse, kar opažam zadnje čase, razen lepega vremena, me navdaja s pesimizmom. Menim, da človeške vrednote še nikoli niso bile na tako nizkem nivoju. Mnogi so postali in ostajajo sužnji prirejenih dnevnih informacij, ki nam jih posredujejo mediji. O osebah, ki so omenjene v medijih, si ustvarjamo mnenje, ki nam ga servirajo ti mediji, nato pa se po nekajletnih dokazovanjih ugotovi, da sporočeno ni resnično. Opravičilo ne sledi skoraj nikoli, kaj šele popolna rehabilitacija.
K temu razmišljanju me je spodbudilo tudi pričanje avstrijskega izvedenca v zadevi Radan. Ko samo pomislim, kako so nam skoraj vsi mediji vsiljevali njihovo resnico o tem primeru in zdravnika že vnaprej obsodili za smrt šestih oseb. Po pričanju avstrijskega izvedenca se celotna zadeva prikaže v drugi luči. Toda kaj to pomaga Radanu, kajti on je že obsojen in uničen. Za njega ni več prihodnosti ne v Sloveniji in ne v bližji okolici. Da ne omenjam škode, ki je s tem povzročena zdravniški stroki, ki je ena redkih, ki nam lahko pomaga, ko nas doleti huda bolezen. Razen duhovnika na koncu, seveda.
Nikoli ne bom pozabil poročanja o upokojencih v Črnem lesu, ki naj bi jim oskrbnica prevzemala premoženje. Mediji so jo raztrgali, dobesedno uničil. Vsak dan smo lahko spremljali poročanja o tem. Tudi njo je javnost obsodila vnaprej. Ko je bilo čez nekaj časa ugotovljeno, da je vse laž, nisem zasledil takšnega zagona pri poročanju, kaj šele besede oprosti na naslovnici.
Krvoločnost medijev se je v vsej svoji popolnosti izkazala v primeru poročanja o ravnatelju ene od srednjih šol v Mariboru. V tem primeru so moralne vrednote novinarjev in odgovornih urednikov dosegle dno in šele smrt jih je ustavila.
Ali je človeško življenje res vredno tako malo? Ali je popularnost novinarja ali odgovornega urednika res vredna uničevanja življenj in sejanja sovražnosti med ljudmi? Prosim vas, ustavite se in pred kapitalom dajte prednost moralnim vrednotam. Verjamem, da se proda več reklam, če se poroča krvoločno, toda zakaj to početi, če potem denar, zaslužen s krvoločnim poročanjem, lahko konča tudi na bančnem računu lastnika medija v davčni oazi. Kje je morala v tem primeru in zakaj mediji ne poročajo o tem?
Podobno je z afero Panamski dokumenti. V tej aferi vidim bolj promocijo medijev in novinarjev, ki se praviloma ne spoznajo na davke in delovanje podjetij v davčnih oazah, kot pa neko željo po posredovanju resničnih podatkov. Med dozdajšnjimi odkritji v zvezi s slovenskimi davčnimi rezidenti nisem zasledil še ničesar nezakonitega, razen da niso prijavili ustanovitve podjetja. Znanje novinarjev o poslovanju podjetij iz davčnih oaz je na zelo nizkem nivoju, na kar jih opozarjam že nekaj let. Ko sem pred leti objavil oglas za vse slovenske novinarje, s katerim sem jih povabil na brezplačni seminar o poslovanju z off shore podjetji, sta se prijavili samo dve novinarki. Ostal sem brez besed. Saj res, zakaj bi se oni učili, če javnost verjame vse, kar zapišejo?
Ne vem zakaj, toda vedno bolj postajamo družba, v kateri mediji z neresničnim poročanjem sejejo nejevoljo med ljudstvo, saj ljudstvo verjame medijem. Zato je potrebno v primeru dokazanih objav neresnic uvesti temu ustrezno kaznovanje novinarjev, odgovornih urednikov in medije. Upam, da bomo dočakali ta dan.