Danes je 20. maj. Revija praznuje 25. in jaz 57. rojstni dan. Čas teče z neverjetno naglico, mi pa vsak dan poslušamo, da bo bolje. Toda kdaj? Ali res moramo čez Karavanke, da nam bo bolje?
Pred dnevi sem prejel elektronsko pošto, v kateri naša nekdanja slovenska davkoplačevalka piše, da je leta 2012 zaradi slabih gospodarskih razmer zaprla svojo krojaško delavnico v Sloveniji in se preselila v Celovec. Tam je ob jezeru odprla lokal in že po dveh letih ji je uspelo kupiti lastnega. Čestitam. Mi, ki smo ostali, pa si bomo kupili slušni aparat, da preverimo, ali res dobro slišimo, da bo bolje. Dragi moji politiki, kdaj?
Najhuje od vsega je, da ne veš, komu verjeti. Leta in leta poslušamo zgodbe o najbogatejših Slovencih, potem pa izvemo, da so njihovo bogastvo najeti krediti. Ne vem, kakšna merila uporabljajo tisti, ki sestavljajo lestvico najbogatejših, toda pri tem bi morali upoštevati neto premoženje, ne pa premoženje brez dolgov.
Berem, da predsednik državnega zbora ni določil roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevam za razpis referendumov, ki jih je vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije. Tako se je menda odločil, da bi zavaroval pravico do zakonodajnega referenduma in v skladu z načelom pravne države preprečil njene morebitne zlorabe. V njegovi odločitvi so ga podprli tudi eminentni slovenski pravniki.
Torej, če prav razumem, ni pomembno, zakaj je prišlo do te zlorabe, temveč gre za preprečitev zlorabe. Ni pomembno, da je država tako nesposobna, da ne zna rešiti dokaj enostavne zadeve z delavci migranti in ko imajo le-ti dovolj zaletavanja v zid, se pač odločijo za nepokorščino. Zdaj so pa oni tisti, ki zlorabljajo sistem. Neverjetno.
Poslancem in ostalim politikom predlagam, da pozorno preberejo majsko številko revije DENAR, saj so v njej predstavljeni primeri, kako nekateri državni uradniki zlorabljajo svoj položaj in s pozicije moči maltretirajo davkoplačevalce in to s pomočjo zakonske določbe, ki so jo sprejeli poslanci. Davkoplačevalci nimajo možnosti, da se jim zoperstavijo. Lahko vlagajo pritožbe in tožbe, toda za to bodo potrebovali pet, šest ali več let.
V zgodovini ni malo primerov, ko so državni uradniki in seveda tudi najvišji politiki, če ne prej pa po izteku mandata, zaradi zlorab položaja končali na sodišču in tudi v zaporu. Še veliko huje je, če državni uradnik vzame pravico v svoje roke in te kaznuje, čeprav ni dokazov, da je bilo kar koli narobe. Kaznovan si enostavno zato, ker jih motiš. Te krivice ne prenašam in zaradi tega zelo težko gledam filme, v katerih je prikazana korupcija državnih uradnikov ali zloraba položaja državnih uradnikov. Tako sem si pred časom ogledal film o Kennyu Watersu, ki je po nedolžnem prebil v zaporu 18 let. Vsi državni uradniki, ki so bili odgovorni za to, so se izvlekli. In tako je zmeraj. Državni uradnik se izvleče, davkoplačevalec pa nosi posledice.
Očitno država zmeraj računa na izčrpavanje svojih državljanov in upa, da bodo prej ali pozneje obupali. Toda, ali je to prava pot? Zakaj država oziroma politiki ne delajo v korist svojih državljanov? Med državljani opažam vedno večje nezadovoljstvo in bojim se trenutka, ko se bo našel nekdo, ki nima več kaj izgubiti. Ali se iz svetovnih poročil nismo ničesar naučili? Ko državljani ugotovijo, da pravo velja le za privilegirane oziroma za tiste z zvezami v politiki, se lahko zgodi marsikaj. Na to že nekaj časa, res da zelo previdno, opozarjam odgovorne.
Prosim vas, postanite bolj človeški. Zavedajte se, da delate v interesu davkoplačevalcev, to je v interesu nas vseh, ne pa v interesu vas ali vaših prijateljev.