Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je 10.05.2016 javno objavila 100 odločb, s katerimi so bile odmerjene najvišje dodatne davčne obveznosti pri zavezancih, ki so poslovali s subjekti, povezanimi z davčno ugodnejšimi območji. Namen te objave je bil, kot so navedli na svoji spletni strani, lažje razumevanje te tematike in želja po transparentnosti delovanja FURS, kot tudi preventivno delovanje in opozarjanje na sheme agresivnega davčnega načrtovanja, ki z vidika davčne zakonodaje niso dopuste.
Z njihovo odločitvijo, za katero menim, da ni zakonita, se načeloma strinjam, saj na drugi strani tako davčni zavezanci, kot tudi nekateri davčni svetovalci menimo, da tudi nekateri davčni inšpektorji, po navodilih ali samostojno, zlorabljajo svoj položaj in s svojim agresivnim inšpiciranjem uničujejo nekatere davčne zavezance.
Strinjam se s FURS, da nekateri davčni zavezanci ne poslujejo v skladu z veljavno davčno zakonodajo, toda to ne daje pravico nekaterim finančnim inšpektorjem, da potem tudi oni postopajo izven okvirja svojih pooblastil ali v nasprotju z veljavno davčno zakonodajo. Tudi med 100 javno objavljenimi odločbami obstojijo tovrstni primeri.
Tako smo tudi v osebnih davčnih pregledih priča vedno bolj neverjetnim obrazložitvam, pojasnilom in odločitvam nekaterih finančnih inšpektorjev, ki so žal pri svojem delu preveč samostojni in na njihove odločitve ne more vplivati nihče. Niti direktorji finančnih uradov.
Preberite si naslednje obrazložitve in nam na info@revijadenar.si sporočite vaše mnenje. Zavedajte se, da se to jutri lahko zgodi tudi vam.
1. PRIMER: Obdavčitev izguba pri prodaji avta
Davčni zavezanec je v preteklih letih kupil in prodal več osebnih avtomobilov. Šlo je za osebne avtomobile, ki jih je uporabljal sam. Finančni inšpektor se je v osebnem davčnem pregledu odločil, da seštevek izgub pri prodaji osebnih avtomobilov, katere je ustvaril davčni zavezanec, predstavljajo povečanje davčne osnove za odmero 70-odstotnega davka po 68.a členu.
Davčni zavezanec je v pripombah na zapisnik izjavil, da se ne strinja z navedbo finančnega inšpektorja, da izgube, ustvarjene ob prodaji rabljenih osebnih avtomobilov, v skupnem znesku 37.250,35 evra, povečujejo davčno osnovo za odmero 70-odstotnega davka, saj to ne more predstavljati davčne osnove. Zato je davčni zavezanec zapisal, da ne razume razlage finančnega inšpektorja, ki glasi:
»V zvezi z ustvarjenimi izgubami iz naslova prodaje vozil, davčni organ davčnemu zavezancu pojasnjuje, da zaradi večjih vplačil oz. ker je zavezanec potreboval več finančnih sredstev za nakup vozil, kot jih je prejel ob prodaji, razlika med nabavno in prodajno vrednostjo – torej ustvarjena izguba zato zvišuje davčno osnovo, medtem ko dobički, ustvarjeni pri prodaji davčno osnovo znižujejo, saj je bilo za vplačila potrebnih manj sredstev, kot so znašala izplačila, oz. zaradi preseganja izplačil nad vplačili je imel zavezanec na razpolago dodaten vir za financiranje svojega premoženja in potrošnje.«
Finančni inšpektor je na pripombo davčnega zavezanca odgovoril:
»V zvezi s pripombo zavezanca, da izgube, ustvarjene ob prodaji motornih vozil v skupnem znesku 37.250,35 evra, ne povečujejo davčne osnove oz. pravi, da ne razume razlage davčnega organa, davčni organ poudarja, da je zavezanec za nakup vozil porabil več sredstev, kot jih je pri prodaji prejel, zato znesek ugotovljenih izgub oz. razlike med nabavno in prodajno vrednostjo šteje kot trošenje sredstev, katerih vir ni izkazan.
Davčni organ izhaja iz dejstev, da so bila za nakup vozil, pri katerih je pri prodaji nastala izguba, uporabljena zavezančeva denarna sredstva, kar je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin moč opredeliti kot razpolaganje oz. porabo sredstev za zavezančeve privatne namene, ki je kot tako pravno relevantno pri izračunu davčne osnove po 68. čl.a ZDavP-2.«
Davčni zavezanec je nato v pritožbi zapisal, da še zmeraj ne razume te razlage, saj je nelogična. Sploh pa ob dejstvu, da se danes praktično vsi rabljeni osebni avtomobili prodajo po nižji ceni, kot so bili kupljeni, potem bi morali biti vsi državljani Republike Slovenije, ki prodajajo rabljene osebne avtomobile, obdavčeni s 70-odstotnim davkom in ne le tisti, ki imajo osebne davčne preglede. V nasprotnem primeru gre za neenakopravno obravnavo davčnih zavezancev v identičnih zadevah. Torej, zakaj bi obdavčitev doletela le tiste, ki imajo osebni davčni pregled oziroma inšpiciranje po 68.a členu ZDavP-2.
Ob tem je potrebno poudariti, da v Sloveniji ne obstaja davčni predpis, ki bi obdavčil dobiček pri prodaji osebnega avtomobila, kaj šele izgubo. Torej, gre za samovoljo nekaterih davčnih inšpektorjev, ki jo zlorabljajo pri osebnih davčnih pregledih, saj v Sloveniji velja splošno prepričanje, katerega pa je po našem mnenju ustvarila politika, da je potrebno preganjati in če je le mogoče uničiti premožnejše in tiste, ki so celo življenje varčevali in denar hranili v gotovini. Glede na to, da so osebne davčne preglede imeli tudi nekateri nekdanji politiki, ali pa njihovi družinski člani, se zdajšnji politiki lahko pozanimajo pri njih in ugotovijo, koliko veljajo in se spoštujejo davčni predpisi v teh osebnih davčnih pregledih.
Dejstvo je, da je davčni zavezanec kupil osebni avtomobil iz svojega obdavčenega denarja, ki je imel svoj vir, čemur davčni organ ni oporekal. Prav tako finančni inšpektor ne navede, ali je celotna kupnina za osebni avtomobil bila iz neprijavljenega vira, ali ne, oziroma je bil nakup osebnega avtomobila opravljen v obdobju, ki je že predmet zastaranja. To ni in ne more biti predmet obdavčenja.
To je ravno tako, kot če bi finančni inšpektor pred desetimi leti kupil osebni avtomobil s pomočjo kredita za 25.000,00 evrov in bi ga danes prodal za 5.000,00 evrov. S tem bi ustvaril izgubo v višini 20.000,00 evrov. To pomeni, da bi mu njegov kolega moral to izgubo obdavčiti s 70-odstotnim davkov. Menimo, da bi v tem primeru isti finančni inšpektor menil, da je to nezakonito. Torej, zakaj takšno početje. Kateri predpis, uradniški, postopkovni ali materialni to dovoljuje finančnemu inšpektorju?
2. PRIMER: Obdavčeno sinovo nakazilo za očetov avto
Isti oče kot v predhodni točki je pred leti kupil osebni avtomobil in mu je zmanjkalo 15.000,00 evrov. Zato je prosil sina, da mu jih posodi. Sin je to storil in to na ta način, da je s svojega bančnega računa nakazal na račun prodajalca osebnega avtomobila 15.000,00 evrov kot delno ali dokončno plačilo kupnine za očetov osebni avtomobil. Po tem nakazilu sta tako oče in sin imela osebni davčni pregled tudi za leto, v katerem je bilo izvršeno to nakazilo, in davčni organ je v odločbi, katero je izdal sinu, zapisal:
»Sredstva, ki jih je nakazal zavezanec (sin – opomba avtorja) za delni nakup očetovega avtomobila dne 11. 1. 2012 v višini 15.000,00 EUR, pa predstavlja osebno porabo zavezanca, ker gre za porabo sredstev za namene, ki za posledico ni imela povečanja drugih vrst sredstev oziroma premoženja, zato je znesek upravičeno upoštevan kot osebna poraba in je pripomba zavezanca neutemeljena.«
Priznamo, da tega zapisa ne razumemo. Zakaj bi nakazila z našega bančnega računa morala imeti za posledico povečanje drugih vrst sredstev oziroma premoženja, če je s prilivi vse v redu. Toda davčni organ je teh 15.000,00 evrov obdavčil s 70-odstotnim davkom. Menimo, da dodaten komentar ni potreben.
Še več, ko smo v pripombah na zapisnik zapisali, da davčni zavezanec lahko s svojim denarjem, ki ga ima na bančnem računu, počne, kar želi, to pomeni tudi podarja, deli po ljubljanskih ulicah mimoidočim, je finančni inšpektor v odločbi zapisal:
»Tudi v primeru, da bi zavezanec sredstva podaril hčerkama oziroma sinu oz. bi dvignjeno gotovino, ker bi bil pač dobrodelen, delil po ljubljanskih ulicah mimoidočim, bi mu davčni organ te zneske upravičeno štel kot osebno porabo, saj tudi ta sredstva ne bi imela za posledico povečanje drugih sredstev oziroma premoženja ali zmanjšanja obveznosti. Dana darila oz. brezplačno dana sredstva se prav tako upoštevajo v okviru popravkov vrednosti, ki povečuje davčno osnovo. Ker zavezanec očitno ne razume izračuna neto vrednosti premoženja, davčni organ še dodatno pojasnjuje, da sredstva, ki bi jih zavezanec dvignil s transakcijskega računa, ter jih nato brezplačno odtujil (podaril), bi bila uporabljena zavezančeva denarna sredstva, kar je moč opredeliti kot razpolaganje oz. porabo sredstev za zavezančeve privatne namene, ki je kot tako pravno relevantno pri izračunu davčne osnove po drugem odstavku 68.a čl. ZDavP-2.«
Menimo, da dodaten komentar ni potreben in srčno upamo, da se bo v pritožbenih instancah našel nekdo, ki bo temu naredil konec. Dejstvo je, da so nekateri finančni inšpektorji v času preganjanja premožnejših (čarovnic), gre za neko obliko inkvizicije, dobili takšno moč, da se počutijo nepremagljive. Še več, pohvalijo se z dejstvom, da so jim do zdaj vse višje instance, to je druga stopnja, upravno sodišče in vrhovno sodišče, pritrdili njihovim odločitvam. Priznamo, da nam ni jasno, kako je to mogoče v tako jasnih primerih.
3. PRIMER: Poraba z bančnega računa
Zadeve gredo že tako daleč, da se obdavčujejo skoraj vsi odlivi z bančnih računov, o čemer bo več govora v nadaljevanju. Najprej povzemamo določbe nekaterih načel davčnega postopka.
Načelo zakonitosti v davčnih zadevah je opredeljeno v prvem in drugem odstavku 4. člena ZDavP-2, ki glasi:
»(1) Davčni organ odloča v davčnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, zakonov in splošnih aktov po tem zakonu, zakonu, ki ureja finančno upravo ali zakonu o obdavčenju.
(2) Davčni organ pri obravnavi zavezancev za davek postopa nepristransko.«
Načelo materialne resnice je opredeljeno v prvem odstavku 5. člena ZDavP-2, ki glasi:
»(1) Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju.«
Na podlagi navedenega menimo, da finančni inšpektor v primerih, ki smo jih do zdaj predstavili, ni postopal v skladu z navedenima načeloma in je zaradi tega odločal v škodo davčnega zavezanca. Tako je finančni inšpektor v odgovoru na pripombe, zakaj obdavčuje odlive z bančnega računa, sploh ob dejstvu, da je davčni zavezanec imel ta sredstva na svojem bančnem računu, navedel:
»Davčni organ je pri izračunu davčne osnove (z uporabo metode neto vrednosti premoženja) ugotovil, da je zavezanec za davek na dan 1. 1. 2008 razpolagal s premoženjem, katerega zmanjšanje glede na začetno stanje je znašalo -672.291,48 EUR in se je res, tako trdi zavezanec v pripombah, na dan 31. 12. 2013 zmanjšalo za znesek 672.291,48 EUR, vendar to ne pomeni, da zavezanec v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013 ni razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, ki znatno presegajo napovedane dohodke, ki jih je zavezanec napovedal v preteklih davčnih obdobjih, tako kot zmotno razlaga zavezanec. Zavezanec je torej v inšpiciranem obdobju trošil sredstva, za katera ni dokazal izvora.«
Ob tem je potrebno poudariti, da se je premoženje zmanjšalo zaradi tega, ker je davčni zavezanec na začetku obdobja imel nepremičnine, ki jih na koncu ni imel, saj jih je medtem prodal. Zato pa je imel denar. Pa še kredite je najel.
Davčni zavezanec je trdil, kar izhaja tudi iz njegove dokumentacije, da je trošil samo tista sredstva, katera je imel na voljo oziroma jih je imel na svojem transakcijskem računu. Finančni inšpektor v celotnem davčnem pregledu ni ugotovil in tudi ni navedel, da bi davčni zavezanec sredstva, ki jih je imel na voljo, pridobil na nezakonit način. Že dejstvo, da se je premoženje zmanjšalo za 672.291,48 evra pomeni, da se je premoženje, ki se je zmanjšalo, moralo odraziti v večjem znesku razpoložljivih sredstev – denarju na bančnem računu, kar pomeni, da je davčni zavezanec lahko več trošil. Potem pa se je finančni inšpektor odločil, da bo obdavčil potrošnjo in v svoji obrazložitvi med drugim zapiše:
»Ker zavezanec očitno ne razume izračuna neto vrednosti premoženja, davčni organ še dodatno pojasnjuje, da sredstva, ki bi jih zavezanec dvignil s transakcijskega računa, ter jih nato brezplačno odtujil (podaril), bi bila uporabljena zavezančeva denarna sredstva, kar je moč opredeliti kot razpolaganje oz. porabo sredstev za zavezančeve privatne namene, ki je kot tako pravno relevantno pri izračunu davčne osnove po drugem odstavku 68.a čl. ZDavP-2.«
Še bolj šokantna je navedba finančnega inšpektorja v odločbi, ko navede:
»Iz posredovanih izpisov prometa na bančnih računih zavezanca in iz opisov transakcij v breme teh računov je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013 porabljal sredstva iz računov tudi za privatno potrošnjo – to je za kritje svojih življenjskih stroškov, saj jih je porabljal za plačilo blaga in storitev za osebno potrošnjo, plačilo provizij, obresti, bančnih stroškov, investicije v nepremičnine, dvige gotovine, na kar zavezanec podaja pripombe, da to ne predstavlja osebne potrošnje ter da mu je davčni organ vse odlive štel kot osebno potrošnjo.
Davčni organ zavezancu pojasnjuje, da je med osebno porabo štel le tisto porabo sredstev, ki za posledico ni imela povečanja drugih vrst sredstev oziroma premoženja ali zmanjšanja obveznosti.«
Če to prevedemo v bolj razumljiv jezik, to pomeni, da je finančni inšpektor za osebno porabo štel vse tisto, kar ni pomenilo nakup dobrin, ki povečujejo njegovo premoženje. Kot smo videli že prej, podaritev otrokom ali neznancem na ljubljanskih ulicah se šteje za osebno porabo in se obdavčuje s 70-odstotnim davkom. Potem podobno velja tudi za nakupe hrane, saj hrana ne povečuje premoženje davčnega zavezanca, sploh ob dejstvu, da večji del hrane čez nekaj ur zapusti telo davčnega zavezanca.
Po tej logiki bi se lahko tudi vsi odlivi s transakcijskega računa finančnega inšpektorja lahko štelo za osebno porabo, ki povečuje davčno osnovo. To pomeni, da bi se od njegove desetletne plače oziroma desetletnih odlivov obračunal 70-odstotni davek, ker poraba teh sredstev ni imela za posledico povečanja drugih vrst sredstev oziroma premoženja ali zmanjšanja obveznosti. To pa bi lahko pomenilo, ob mesečni neto plači 1.700,00 evrov, 204.000,00 evrov (1.700,00 x 120 mesecev) osebne porabe, ki se obdavči s 70-odstotno davčno stopnjo, kar znese 142.800,00 evrov.
Zanima nas, kako bi se finančni inšpektor počutil, če bi mu njegov kolega odmeril ta znesek in ali bi se s tem strinjal.
4. PRIMER: 70-odstotni davek od življenjskih stroškov
Nekateri finančni inšpektorji v svojih idejah oziroma novostih, kaj bi še lahko obdavčili od poslancev podarjeno 70-odstotno davčno stopnjo, gredo še dalje.
Tako smo imeli primer inšpiciranja davčnega zavezanca z območja, za katero je znano, da se večina ukvarja s kmetijstvom in živinorejo. To pomeni, da ne potrebujejo toliko finančnih sredstev za življenje kot tisti, ki živijo v mestu. Tudi v samem postopku je šlo za dokaj nizek znesek, toda finančni inšpektor je želel obdavčiti davčnega zavezanca, ker je menil, da to tako mora biti.
Tako je finančni inšpektor v zapisniku in pozneje še v odločbi zapisal:
»Finančna uprava je med izdani denar zajela tudi življenjske stroške zavezanca za davek, vendar ne po podatkih transakcijskih računov, ker odlivi iz transakcijskih računov za obdobje od 2005 do 2013 v skupnem znesku 4.867,05 evra niso zadoščali za pokrivanje osnovnih stroškov zavezanca za davek.«
Zato se je finančni inšpektor odločil, da bo davčnemu zavezancu povečal davčno osnovo za znesek življenjskih stroškov po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. Seštevek teh življenjskih stroškov je za obdobje od 2005 do 2013 znašal 68.917,00 evrov. Ob tem je potrebno poudariti, o tem smo že govorili v predhodnem članku, da leta 2005 do 2008 ne morejo biti predmet davčnega pregleda, saj je za ta leta že nastopilo zastaranje. To pomeni, da bi že zaradi zastaranja moral biti prej navedeni znesek nižji za 28.775,00 evrov. Toda ker finančni inšpektorji zastaranje razumejo na svoj način oziroma trdijo, da zastaranje ni nastopilo, je ta znesek bil predmet obdavčitve s 70-odstotnim davkom.
Da bi bila zadeva še bolj šokantna, je finančni inšpektor zapisal:
»Iz predloženih dokazov zavezanca izhaja, da je žena zavezanca za davek v obdobju 2005 do 2013 iz svojega TRR poravnala 113.775,70 evra življenjskih stroškov. Družina ima 4 družinske člane. Življenjski stroški na enega člana tako znašajo 28.443,93 evra (113.775,70 : 4). Finančna uprava je izračunala življenjske stroške zavezanca za davek kot razliko med življenjskimi stroški Statističnega urada Republike Slovenije in plačilom življenjskih stroškov žene zavezanca za davek, to je 68.917,00 – 28.443,93 = 40.473,07 evra in ta znesek je finančna uprava zajela med izdani denar zavezanca za davek.«
To pomeni, da je finančni inšpektor davčnemu zavezancu od tega zneska obračunal 70-odstotni davek, kar znese 28.331,15 evra. Tako mora davčni zavezanec plačati davek od statističnega podatka.
Dejstvo je, da je statističen podatek v Sloveniji lahko izračunan le kot srednja vrednost različnih podatkov iz različnih območij v Sloveniji. To pomeni, da morajo biti v konkretnem primeru zajeta območja, kjer so ti stroški višji in kjer so ti stroški nižji. Prav gotovo ne morejo biti življenjski stroški na družinskega člana v Ljubljani identični stroškom v kmetijskih območjih v Sloveniji, kjer si državljani veliko večino hrane pridelajo sami.
Navedeni primer je lep dokaz, kaj pomeni, ko poslanci na valovih navdušenja in navidezne poštenosti sprejmejo tako visoko obdavčitev in potem finančnim inšpektorjem omogočijo, da davčne zavezance obdavčujejo na svoj način.
V reviji DENAR smo ocenili, da je prišel čas, da se slovenska javnost in seveda poslanci, ki so sprejeli to zakonodajo, seznanijo s početjem finančnih inšpektorjev na področju inšpiciranja po 68.a členu ZDavP-2. Upamo le, da bodo odgovorni čim prej in seveda ustrezno ukrepali.
Zaključek
Na podlagi predstavljenega si lahko vsak od vas ustvari svoje mnenje, kaj je prav in kaj ni. Ob vsem tem ne prezrite, da davčni organ mora postopati v skladu z veljavnimi davčnimi predpisi.
Menimo, da bi opisano postopanje moralo biti deležno najmanj obravnave na odboru za finance in monetarno politiko, ki je dal zeleno luč za sprejem takšne davčne zakonodaje, seveda, če je to imel v mislih. Mogoče pa bi bilo potrebno ustanoviti posebno komisijo državnega zbora, ki bi se ukvarjala s tovrstnimi primeri, saj zaradi tovrstnih davčnih postopkov izgubljamo prihodnje davčne prilive. Mnogi, ki prejmejo tovrstne odločbe in če gre za višje zneske, končajo v osebnem stečaju. Torej proračun nima nič on njih za prejšnja leta in tudi v prihodnje ne bo imel ničesar, saj mnogi od njih zapustijo Slovenijo ali pa nimajo več nobenih prihodkov v Sloveniji.