Prosim vas, ne uničite me
Objavljam zapis davčnega zavezanca, ki je bil deležen osebnega davčnega pregleda:
Najbolj me je groza, ko se spomnim, da si pošten celo življenje, sebe in druge tudi za kaj prikrajšaš, varčuješ za prihodnost otrok, nikomer ne dolguješ niti centa, z nikomer nimaš posla, potem pa ti grozijo z odvzemom stanovanja …
V času postopkov davčne kontrole sem spoznal, da se da živeti brez denarja, če imaš ob sebi dobre ljudi, ki te poskušajo podpreti z optimizmom. Zaradi take krivice in pod stresom pa se lahko samo životari, dokler ne pride prezgoden kraj. Še huje, mene, malega človeka, ki slepo verjame v pravico in poštenje, oglobijo, kriminalca pa ne morejo, ker je pametnejši, ker si v rekordno kratkem času pridobi bogastvo, se na to administrativno pripravi, zase pa po možnosti razglasi še osebni stečaj. Žal s takim delom kriminalce ustvarjate, namesto da bi jih uničevali. Vsi tega nismo sposobni, kljub vsemu pri nekaterih obstaja še ponos, dostojanstvo, pripadnost, boj za vsakdanji kruhek … Samo prvi se imenujejo direktor, svetovalec, član upravnega organa, član nadzornega organa, drugi pa tesar, zidar, pek, trgovec, gradbinec, voznik …
Na svoje otroke sem mislil, ko sem celo življenje varčeval, skoparil in pomagal drugim, samo da bi jim pomagal in jih zadržal doma. Ne bom prikrajšan jaz, jaz bom že kako, prikrajšani bodo moji otroci, ki se šolajo, ne bodo pa imeli zaposlitve, stanovanja, posledično tudi spodobnega življenja. Zato bodo morali hvaliti tujino in si tam iskati svojo prihodnost. Domovino, v kateri so se rodili, šolali, imeli svoje sorodnike in prijatelje pa bodo morali kar hitro pozabiti, njihovi otroci pa bodo tako imeli že drugo državljanstvo. Niti drugačnih nasvetov jim ne bom mogel dajati, saj je tudi mene ta ista domovina zelo razočarala, ko me je vrgla še nižje kot kriminalce.
Zakaj tako, me bodo vprašali? Zato dragi otroci, ker je vaš dedi, ati, delal in živel v eni drugi državi, drugem sistemu, ko so mu dali zaposlitev, ugodne kredite, počitniške kapacitete … ko so malemu človeku želeli pomagati, vaš ati pa je diplomiral iz bančništva in financ, vendar zdaj je vse to postavljeno na glavo. Zdaj pa vsi skupaj živimo v državi, katere cilj je oropati malega človeka, če so velike ribe, ki so oropale celotno državo, nedosegljive.
Povejte mi, prosim, kako naj bom ponosen na svojo državo, ko na drugi strani vsak dan poslušaš, kako kradejo, pa se nikomur nič ne zgodi? Pa ne, da bi komu želel slabo, želim samo pravico za vse ljudi, enakost pred zakonom. Žal otrokom tako ne bom mogel pomagati, pomagal pa sem državi, ki jim vsega tega ni mogla zagotoviti. Glede na vse se mi poraja vprašanje, ali se za pravico še sploh splača bojevati, glede na to, da lahko na tej poti od pritiskov zboliš, finančno propadeš ali umreš. Biti uničen za nekaj, za kar bi se morali bojevati drugi, ki so za to zadolženi in plačani, sami pa smo jih postavili na ta mesta. Niti ne zavedajo se, kakšno škodo delajo običajnim ljudem, pa ne mislim samo finančno, čustvene posledice za oškodovanca, njegove bližnje in njegovo okolico so dolgotrajne, lahko tudi večne.
Denar za kazen si bom sposodil in zopet bom lahko ponoči gledal v zrak in premišljeval, kje bom privarčeval, da bom lahko vrnil. Vendar ko bom vse poplačal, bom pa delal za to, da vse čim prej pozabim. Že sam občutek, da nisem nikomur nič dolžen in da mi nihče ne grozi z izvršbo, mi bo pri tem izdatno pomagal. Pa naj pozabi, kdor lahko!
Spoštovani odgovorni, verjamem, da gre samo za napako, ki jo boste v kratkem popravili, čeprav sem zaradi tega že ogromno pretrpel in še trpim. Zelo si želim, da ponovno dobim zaupanje v svojo domovino, ki sem jo neizmerno ljubil in ponosno stal ob igranju njene himne, kot športnik sem to večkrat občutil. V tem trenutku vsega tega žal ni več.
V neprespanih nočeh, v dnevih iskanja samote se samo sprašujem, je v tej državi še komu mar za poštene in vestne ljudi, ali kdo še sploh uporablja zdrav razum? Pridite si pogledat, kaj ste v kratkem času naredili iz družabnega, veselega, športnega in odgovornega človeka!
Za iskanje pravice v tem primeru, se bom bojeval, dokler bom dihal, če bo potrebno do zadnje ustanove, ki obstaja! Glede na vse, mi drugo niti ne preostane.
Obupani državljan in davčni zavezanec