Megleno jutro sedim pred računalnikom in razmišljam o ljudeh. Jutra so zmeraj takšna, da se vprašaš, zakaj si sploh na tem svetu, zakaj moraš narediti to in to, zakaj te okolica ne razume. Kje sta moja svoboda in neodvisnost? Tako razmišljam o prijaznih, ljubečih, nasmejanih in srečnih ljudeh, ki živijo v idili, in si želijo čim lepše preživeti čas, ki jim je odrejen na tej zemeljski obli. Razmišljam tudi o zlobnih, pokvarjenih, sovražnih in hinavskih ljudeh, ki so bili na to zemeljsko oblo poslani, da uničujejo idilo prvih. Lepo je, ko veš, da ta trenutek nekje nekdo uživa na peščeni plaži, da se dva zaljubljena objemata, da bo plod njune ljubezni novo človeško bitje, ki bo prišlo na to oblo nedolžno in z veliko željo, da živi in preživi. Za njegov razvoj bodo skrbeli starši in stari starši, če bo tem spodletelo, bodo na vrsto prišli vzgojitelji, če pa še tem spodleti, pa so na vrsti organi pregona. Tako nedolžen otrok postane težava te družbe in s svojim obnašanje uničuje srečo uvodoma navedenih prijaznih in ljubečih ljudi.
Sprašujem se, zakaj ne obstajajo samo solze sreče? Zakaj moramo gledati jok otrok in jok starejših, ki je včasih hujši od joka otrok? Ne glede na to, ali so starejši preživeli lepo ali težko življenje, vsi pridejo do bridkega konca, do trenutka, ko vse to prekrije mrzla zemlja. Zato ne razumem, zakaj je potrebno sovraštvo, zakaj so potrebna podtikanja in zakaj so potrebne vojne. Očitno samo zato, da eni izkažejo svojo nadoblast nad drugimi, da jih ustrahujejo in si jih podredijo.
Zato se na tej razvojni poti, od rojstva do bridkega konca, pričnejo pojavljati tisti, ki želijo veliko zaslužiti in jim ni mar kako. Služijo tudi z vojnami in prodajo orožja. Po svetu sejejo umetno sovraštvo, da ustvarijo umetne konflikte, ki pripeljejo do umetnih vojn, v katerih preizkušajo resnično orožje in umirajo resnični ljudje.
20. maja je minilo 59 let, od kar sem ob 20. uri prišel na ta svet. Imel sem srečo, da sem se rodil v mali prekmurski vasi Grad, kjer so me obkrožali ljubeči starši ter dobrosrčni in prijazni ljudje. Kjer je tudi megleno jutro bilo lepo jutro, kjer je dež pomenil nove gobe, kjer je sonce prineslo slastne češnje, kjer so stare mame pekle neverjetno pecivo in kjer smo se bali učiteljev. V vsej tej naši naivnosti smo se igrali otroške igre in nismo poznali sovraštva.
Potem smo odrasli in odšli smo v mesto. V kraj, kjer sosed ne pozna soseda. V našo deželo je še prišla demokracija, ki je prinesla možnost, da ljudstvo odloča samo o sebi. Toda, ko ljudstvo začne odločati samo o sebi, takrat se prične prodaja megle. Nekateri bi storili vse, da bi se povzpeli na oblast. Lažejo, kradejo, izsiljujejo, grozijo in predvsem obljubljajo tisto, kar se ljudstvu zdi lepo, oni pa vedo, da tega ne bodo mogli izpolniti, ker tega ne morejo ali niso sposobni. Potem si nekdo izmisli, da se to vzpenjanje na oblast mora ponavljati vsaka štiri leta, če pa izgubiš volitve in imaš srečo, da je tisti, ki je na oblasti nesposoben, potem se lahko povzpneš na oblast tudi prej. Hudič je le v tem, da so volivci naivni, da hitro pozabijo, da je nekdo izgubil oblast, ker je bil nesposoben, in če mine dovolj časa, ga lahko ponovno izvolijo.
Tako tudi mi te dni poslušamo obljube ljudi, za katere vem, da niso sposobni voditi te države. Zakaj to trdim? Ker to sami dokazujejo. Gredo na volitve in kritizirajo prejšnjo oziroma dosedanjo oblast, a oni so bili prejšnja oziroma dosedanja oblast. V tej svoji želji po oblasti gredo celo tako daleč, da jih moramo gledati tudi, ko lulamo. Groza. Kje so meje njihove plehkosti?
Da bi zadeve bile še bolj zapletene, imamo novinarje. Med njimi so pošteni, strokovni, neodvisni, z eno besedo vrhunski. Toda imamo tudi nepoštene, nestrokovne, pokvarjene in predvsem od denarja odvisne novinarje. Imamo novinarje, ki v svoji pokvarjenosti posameznikom podtikajo razne neresnične zadeve, vse samo, da bi sebe izpostavili kot uspešne. Ko njihov delodajalec ugotovi, da so res lagali, jih odpusti. Ker se več ne nahajajo v objemu velikega lastnika, ki jim je zagotavljal mesečno plačo, so na trgu, kjer morajo preživeti. Ker nimajo dovolj dela, se prelevijo v novinarje za plačilo. Novinarje, ki jih lahko najameš, da pišejo neresnice o drugih in jih uničujejo. Bolj jih uničijo, višje plačilo naj bi prejeli. Ko zmanjka naših novinarjev, jih pa uvozimo iz drugih držav.
Zaradi tega se nam dogaja, da se kakovostni in sposobni ljudje umikajo iz politike in javnih funkcij. V sebi nimajo toliko pokvarjenosti, da bi lahko hladnokrvno lagali in se pred kamerami predstavljali kot nedolžen, ravnokar rojen otrok, v resnici pa so istočasno naročili uničenje vseh, ki jim nasprotujejo. Ker zmanjkuje sposobnih, se na oblast poskušajo povzpeti tudi takšni, ki so ravnokar zapustili plenice. Kakšne so njihove izkušnje? Majhne in zato nam prodajajo meglo.