V življenju nas vsake toliko časa doletijo presenečenja. Lahko so ugodna in lepa, ki nas osrečujejo in nam dajejo upanje na boljše čase. Lahko pa so tudi neugodna in to v pravem pomenu besede. Eno takšnih sem pred dnevi doživel tudi sam. Ne glede na to, kdo mi ga je pripravil, se le-ta mora zavedati, da življenje na koncu izstavi račun. Ta konec je lahko lep in umirjen, v krogu domačih, lahko pa je neugoden, osamljen in poln bolečine.
Velikokrat slišimo, da si vsak sam izbira, kako bo živel in kaj bo počel, toda to lahko velja le do določenega obdobja življenja. Če nimaš ustrezne podpore, če nisi deležen razumevanja in nisi dovolj močna osebnost, se lahko lepo življenje zelo hitro obrne v napačno smer.
Včasih imam občutek, da nekateri prav želijo, da stvari gredo v napačno smer, da smo vedno bolj sovražni drug do drugega. Spori in delitve velikih omogočajo majhnim, da postanejo odločilna utež na tehtnici in potem hrabro kličejo k revoluciji. Toda še nobena revolucija se ni končala dobro. Vsaka revolucija je imela nepotrebne žrtve in to samo zaradi tega, ker večina ni razumela ali dojela, kako jih manjšina pelje v pogubo. Ko se temu pridružijo še pasivni prenašalci novic, je zadeva zaključena. Zato se lahko utemeljeno sprašujemo, kaj bomo zapustili našim otrokom in vnukom. Ali se nas bodo spominjali po tem, da smo živeli v času, ko ni veljalo, koliko si sposoben in kaj veš, ampak le, ali si v rokah imel orodje, ki ti je dajalo moč za izsiljevanje in pogojevanje.
Pravijo, da je smeh pol zdravja, jaz pa dodajam, da smeh lahko prispeva tudi k uspehu. Lahko je vzrok ali posledica dobrih medčloveških odnosov in začetek medsebojnega spoštovanja. Nikoli ne bom razumel, kako se lahko odpraviš na skupno pot s svojimi partnerji, potem pa jih enega po enega mečeš iz avtobusa in to le zato, da bi sebe ohranil za volanom. Kaj si o tem mislijo preostali potniki in kaj si mislijo tisti, ki vstopajo namesto izvrženih?
Tudi v preteklosti so nekateri vstopili na avtobus in prevzeli krmilo, polni obljub, nato pa pred končno postajo izstopili v upanju, da jim bo izstop omogočil ponovni vstop. Žal so pozabili, da se lahko zadeve zapletejo, da se lahko vmešajo strici, ki na novo premešajo karte. Ko so karte premešane in razdeljene na kupe, majhni kupi prehitijo največjega in oni prevzamejo avtobus. Tako imamo novega šoferja. Ta zdaj drvi in občasno poskakuje, kot da bi uporabljal napačno gorivo ali pa kot da bi nekdo vsake toliko časa uporabil ročno zavoro. Ne vemo, kako se bo končala ta vožnja, saj je pred njimi še dolga pot, polna nevarnosti in zank.
Veliko nas je, ki nismo na avtobusu, smo neodvisni in svoje prihodke ustvarjamo s trdim delom. Naši uspehi so odvisni od našega znanja in trdega dela in ne od tega, koliko smo pustili v modri kuverti. Nihče pa noče ali ne zna preiskati, kako je vsebina prišla v modro kuverto. Namesto da bi odgovorni sledili toku denarja, se izgovarjajo na obsežnost in težavnost zadeve, nato pa zastaranje omogoči lagodno življenje.
Zato spoštovani, poskušajte upoštevati mojo prošnjo. Če ste pošteni in korektni, ostanite še naprej takšni. Če pa ste nepošteni in nekorektni in menite, da vam denar pomeni vse, se poskušajte spremeniti, saj denar ni vse.