V življenju obstaja veliko trenutkov, ko se naša čustva prelivajo iz sreče v žalost ali iz žalosti v srečo. Rojstvo je prav gotovo obdobje sreče, toda rojstvo pomeni začetek poti, ki se konča s smrtjo. Vprašanje je samo, na katerem delu poti nas doleti. Bolezni, nesreče in vojne so dogodki, ki nam lahko našo pot skrajšajo.
Zaradi tega ne razumem, kaj mnoge vodi, da ustvarjajo sovražnost, zaničujejo druge, jim grozijo in jih izsiljujejo, saj na koncu tako ali tako vse to prekrije hladna zemlja. Tudi sam sem v zadnjem delu življenjske poti. Ravno na dan, ko izide revija Denar, jih štejem šestdeset. Nekateri bodo rekli slučaj, jaz bi rekel usoda. Res je, da lahko vplivamo na veliko stvari v našem življenju, toda na usodo ne moremo. Do zdaj sem nekajkrat imel veliko srečo in le njej se lahko zahvalim, da sem še zmeraj z vami in vam lahko tudi po tem blogu sporočam, kaj čutim. Po vseh pravilih bi se moje življenje moralo zaključiti v noči s 7. na 8. april 1993, ko sem zaspal za volanom avtomobila in sem se pri veliki hitrosti zaletel v tovornjak. Nikoli mi ne bo jasno, kaj je vplivalo na to, da sem se zbudil zadnji trenutek in sem pred trčenjem zaviral več kot dvajset metrov. Če se to ne bi zgodilo, bi se moje življenje zaključilo na viaduktu avstrijske avtoceste. Ko to doživiš, začneš verjeti, da obstaja nevidna roka, ki te vodi skozi življenje. Mene vodi že šestdeset let in iz srca se jih zahvaljujem za vse.
Nikoli ne vemo, koliko nam je ostalo in zaradi tega se veselimo vsakega jutra, ki ga dočakamo. Vsak dan je nov dan. Bodimo veseli, da imamo možnost živeti v tem času, da imamo možnost biti obkroženi z najbližjimi in s svojimi prijatelji. Družimo se z njimi in uživajmo v tem druženju.
Mnogi, ki me poznate, boste komentirali, da pišem tisto, česar sam ne počnem. Res je, toda vem, kako je prav, a izbral sem drugo pot. Vsak od nas ob rojstvu dobi svoje poslanstvo in moje poslanstvo je očitno bilo, da se ukvarjam z davki. Kot mladi Prekmurec sem imel možnost, da ostanem v Prekmurju in se ukvarjam s kmetijstvom. Pozneje sem imel možnost, da postanem vojaški pilot, pa odvetnik, toda izbral sem davke in postal sem davčni svetovalec. Na področju davkov sem doživel vse, kar je možno doživeti. Sem dolgoletni davčni svetovalec, bil sem direktor dveh davčnih uprav, dvakrat sem vodil evropske davčne uprave, več kot 26 let zastopam davčne zavezance v davčnih pregledih in tudi sam sem doživel davčni pregled. Ves čas se bojujem za poštenost in spoštovanje vseh, pa sem kljub temu doživel podtikanja in medijski linč, ki so mi na koncu načela zdravje. Pred kratkim pa sem doživel še fizični napad. Po vsem tem bi lahko trdil, da se dobrota ne izplača, toda tega ne želim priznati. Želim vztrajati na tej poti, kajti na koncu zmeraj pride nagrada. Včasih je velika nagrada že možnost, da enostavno zaspiš v krogu domačih in se na miren način posloviš s tega sveta. Ostanejo le spomini. Moje spomine so mi omogočili moji straši, ki so odgovorni za moje rojstvo, moja družina, ki trpi mojo samovoljo in nenehno odsotnost, sodelavci, še posebej sodelavka Mojca, ki ravno tako trpi mojo samovoljo, a je kljub temu pripravila neponovljivo izredno revijo Denar, posvečeno mojim prvim šestdesetim letom.
Zato vsem vam želim, da bi bili čim bolj srečni, da ne bi gojili sovraštva do drugih, da bi bili čim dalj zdravi, da bi bili sposobni čim dalj skrbeti za sebe in da bi dočakali devetdeset ali več let. To je tisto, kar šteje in kar potrebujemo in ne tisto, kar mnogi zapisujejo po spletu.
S spoštovanjem.