Junij je mesec regresa za letni dopust in letos nas je država še posebej razveselila, saj je določila, da za regres nad nekaj več kot 1.700,00 evrov ne bo treba plačati ne dohodnine in ne socialnih prispevkov. Res velikodušno. Nekaterim bo to pomenilo skoraj trimesečno neto plačo. Regres za letni dopust je praviloma namenjen za dopust, toda veliko naših sodržavljanov kljub prejemu regresa za letni dopust dopusta ne bo videlo. V veliki večini primerov bo ta regres porabljen za tekoče življenjske potrebščine, saj mnogim plača ni dovolj.
Plače bi prav gotovo lahko bile višje, če bi se država odpovedala svoji požrešnosti in bi razbremenila plače, predvsem z dohodnino in omejitvijo obračunavanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom. Toda ne, država je raje, šlo je predvsem za politično aktivnost, zvišala minimalno plačo, ki je, kot vidimo, sprožila val podražitev. Pa še to je šlo za zvišanje minimalne plače za nekaj več kot dva evra mesečno. Namesto da bi država ustvarila boljše davčno okolje, raje s populističnimi ukrepi ustvarja lepo podobo o sebi.
Nikoli mi ne bo jasno, zakaj se ob sprejemanju sprememb pri obdavčitvi regresa za letni dopust niso odločili, da se ta regres lahko izplača v dveh delih, in to prvi del do konca junija in drugi del do konca decembra. Dejstvo je, da dopust koristimo tudi pred novim letom. Tako bi ta regres za letni dopust lahko konec leta istočasno predstavljal tudi božičnico. Si predstavljate, da junija prejmete 850,00 evrov regresa in potem konec decembra še enkrat 850,00 evrov. Politiki nam bodo hiteli pojasnjevati, da bi za to bilo treba spremeniti še zakon o delovnih razmerjih. Ja. In? Nobena težava. To bi lahko storili.
Tistim, ki boste ta in naslednja dva meseca odšli na dopust, predlagam, da ta dopust res izkoristite, uživate v družinskem krogu ali krogu prijateljev ter se v službo vrnete polni energije za doseganje novih delovnih zmag, kot smo rekli včasih.
Toda, ali iti na dopust, ali ne? Ali imam denar za dopust? Zakaj mi gre v življenju toliko stvari narobe? To so le nekatera vprašanja, katera si zastavljajo mnogi. Velikokrat se sprašujemo, kaj je sploh življenje, čemu je namenjeno, ker zna biti tudi bridko. Moje mnenje je, da je življenje kot vojna. Množica bitk, zmag in porazov. Vojna, v kateri ni možno zmagati. Ne glede na to, katero pot izberemo, se naše življenje konča s smrtjo. Nekateri pravijo, da je ob rojstvu določena naša usoda in dolžina našega življenja. Recimo, da v to verjamemo. Ali lahko na to vplivamo? Ne, ne moremo. Zaradi tega šele danes razumem, zakaj so starejši ljudje ob hudih življenjskih dogodkih govorili, to je usoda ali takšna je usoda. Verjetno je temu res tako in zaradi tega si nima smisla očitati, da se je nekaj v življenju zgodilo zaradi tega, ker nismo postopali tako ali tako. Ne, to ni res. Vsakdo od nas ima svoj življenjski zapis. Zato se ne obremenjujmo s temi zadevami. Enostavno poskušajmo življenje vzeti takšno, kot je, ne razmišljajmo o njegovem koncu, temveč živimo vsak dan, kot da je zadnji. Nikoli ne vemo, kaj in kje nas čaka. Dejstvo je, da na nič ne moremo vplivati. Ne na srečne dogodke in ne na nesrečne dogodke, kot tudi ne na zahrbtne bolezni. Zaradi tega se vse življenje moramo bojevati, kar pa ni ovira, da ne bi zadržali nasmeha na obrazu. Pokončno naprej.