Vsak dan sem vse bolj presenečen, kako ljudje slabo poznajo naš davčni sistem, obračun plač in sploh katere in koliko prispevkov plačujemo od naših plač. Vse to se odraža tudi v nepotrebnih linčih posameznikov, katere naj bi nadziral Furs ali jim je Furs že odmeril neko davčno obveznost. Novinarji, ki se v glavnem ne spoznajo na davčne postopke, pišejo zgodbe, ki poznavalcem teh zadev pričarajo nasmeh na obrazu. Če poznaš davčne predpise in imaš izkušnje z delom v gospodarstvu, so ti odločitve nekaterih finančnih inšpektorjev prav smešne. Namerno sem zapisal odločitve nekaterih finančnih inšpektorjev, kajti samostojnost finančnih inšpektorjev včasih lahko pripelje tudi do tega, da nekateri finančni inšpektorji to svojo moč izkoriščajo za nezakonite odmere davkov. Na njih ne more vplivati ne generalna direktorica Fursa, ne njena namestnika in ne direktorji finančnih uradov. Nekateri finančni inšpektorji so kot mali bogovi. In ko se pogovarjam z drugimi finančnimi inšpektorji in ko jim predstavim, kaj počno nekateri njihovi kolegi, mi tega ne verjamejo. Zaradi tega tudi objavljamo primere iz prakse, da se z njimi seznanijo davčni zavezanci in seveda finančni inšpektorji, ki ne verjamejo, da se to dogaja.
V tokratni reviji Denar preberite članek Šarčevi ne spoštujejo sodb vrhovnega sodišča. Ob branju boste videli, kako lahko inšpektorja izdata nezakonito odločbo, se zavedata, da sta izdala nezakonito odločbo, kar pritrjuje tudi dejstvo, da tisto, kar nista sprejela kot dejstvo v prvotnem postopku, v ponovnem postopku zapišeta kot dejstvo. Vmes pa je minilo več kot šest let boja za preživetje davčnega zavezanca. Ko vam zaradi nezakonite odločbe blokirajo poslovanje, ko se zaradi nezakonite odločbe morate nepotrebno zadolžiti, ko zaradi nezakonite odločbe trpi vaše zdravje, se vprašate, čemu vse to. Ko na koncu uspete na evropskem sodišču, vam ista finančna inšpektorja v ponovnem postopku še enkrat zagodeta in to na tako dodelan način, da je težko verjeti, da to ni namerno. Če v ponovnem postopku ta dva inšpektorja ne spoštujeta sodbe evropskega sodišča in dveh sodb slovenskega vrhovnega sodišča, potem se vprašate, kje so meje njune samovolje. Toda, dokler jim zakonodaja, ki jo je sprejel državni zbor, to omogoča, bodo nekateri to pač izkoristili. A ustava je na tem področju jasna. Finančni inšpektor mora za svoja nezakonita dejanja in povzročeno škodo davčnemu zavezancu plačati odškodnino. Toda izpolnjen mora biti še en pogoj, to pa je, da se bo našel prvi sodnik, ki bo takšnemu finančnemu inšpektorju naložil plačilo odškodnine.
V javnosti, tudi v medijih, je na splošno zelo moderno govoriti, koliko denarja so Slovenci odnesli iz Slovenije. Govori se o več kot petdesetih milijardah, čeprav o tem ne obstaja nobeden dokaz. Včasih imam občutek, da nekateri sploh ne vedo, o čem govorijo. Nihče pa se ne želi lotiti sistematičnega raziskovanja teh zadev. Tok denarja je viden in zaradi tega organi pregona ne bi smeli imeti večjih težav. Težava je lahko le, če se ne dovoli raziskovati teh zadev in je zaradi tega bolje medijsko procesirati manjše ribe, saj se ljudje bolj zgražajo ob finančnih nepravilnostih nekaj deset ali sto tisoč evrov kot pa ob večmilijonskih zadevah, saj je pri večmilijonskih zadevah veliko lažje pogrešati določeni znesek denarja, ki se nameni za to, da se o tem ne piše in govori. Pa smo prišli na področje korupcije. Vsi govorijo o njej, vsi trdijo, da se veliko denarja nameni za korupcijo, nihče pa ne ukrepa. Naši KPK se ne dajo podatki, KPK se ovira pri delu in ko KPK želi ukrepati, se jo omejuje. Kako si drugače razlagati dejstvo, da je bilo največ korupcije v bankah, kar zdaj razkrivajo novinarji državne televizije, v času, ko je KPK vodil menda najboljši predsednik KPK. Kako od malih ljudi, ki se bojujejo za preživetje, pričakovati, da bodo spoštovali vse predpise, če je nekaterim, ki naj bi bili blizu države, dovoljeno skoraj vse.
Zaradi vsega navedenega se upravičeno bojim povečanega nadzora finančnih inšpektorjev, ki ga je napovedal finančni minister, da bi zapolnili finančno luknjo v proračunu, ki naj bi nastala zaradi znižanja stopenj in mejnih zneskov v dohodninski lestvici. Če bo ta dodatni nadzor potekal na način, kot je potekal davčni nadzor, ki je opisan v tej reviji Denar, se nam ne piše dobro. Veliko bolje bi bilo, če bi finančni minister ali predsednik vlade o predvidenem izpadu davčnih prihodkov javnosti sporočila naslednje:
»Spoštovani državljani, cenjene državljanke, ker nam veliko pomenite in ker so naši davki res visoki, smo se odločili za minimalno znižanje obdavčitve vaših dohodkov, kar bo v posledici pomenilo 100 milijonov manj davčnih prihodkov v državnem proračunu. Zato bomo ta znesek nadoknadili na ta način, da bomo za identičen znesek zmanjšali stroške državnega proračuna, saj menimo, da je v tem delu še veliko rezerv. Od vas pa pričakujemo, da se nam ob tem prvem zmanjšanju obdavčitve vaših dohodkov oddolžite na ta način, da boste pravočasno plačevali vaše davčne obveznosti.«
Namesto tega pa imamo grožnje po višji obdavčitvi tistih, ki imajo, ker varčujejo. Če pa to ne bo dovolj, pa jim nekateri, ki so blizu vlade, celo grozijo z nacionalizacijo. Politika in oblast si pač dovolita vse.