Državni zbor je proračun za leti 2021 in 2022 sprejel v noči z 21. na 22. november 2019. Govori se o rekordnih davčnih prihodkih, kar je vredno pohvale, toda ali so vsi davčni prihodki res zakonito odmerjeni in pobrani. V nadaljevanju vam predstavljam primer, iz katerega izhaja, da temu ni tako. Upam, da si boste vsi tisti, ki boste prebrali ta zapis, vsaj malo predstavljali, kaj vse je moral prestati zavezanec za davek, ki je bil prisiljen plačati davek po dveh nezakonitih odločbah dveh takratnih carinskih uradov, danes dveh finančnih uradov. V obeh primerih pa sta odločala ista inšpektorja.
Zadnja leta nenehno beremo o davčnih utajah, objavljajo se imena davčni zavezancev, ki pa včasih niso krivi in po večletnih bitkah dokažejo, da niso utajili davka. Žal pa mediji o njihovih zmagah ne ne želijo poročati
Do zdaj sem sodeloval v velikem številu davčnih postopkov, doživel sem marsikaj, tako kot davčni svetovalec, davčni zavezanec in direktor dveh davčnih uprav, toda postopka, ki vam ju bom opisal v nadaljevanju, nimata para. Predvsem zaradi tega, ker tako očitnega kršenja predpisov in na koncu še treh sodb najvišjih evropskih sodišč še nisem doživel. Glede na to, da generalna direktorica Fursa ne more vplivati na odločitev inšpektorjev, menim, da je ta odgovornost na predsedniku vlade kot vrhovnem šefu državne uprave. On mora poskrbeti za zakonitost dela finančnih inšpektorjev in zahtevati mora poročilo ministra za finance. Država, ki jo vodi predsednik vlade, je najprej nezakonito zarubila dvema davčnima zavezancema več kot 350.000,00 evrov, zdaj pa ne želi izplačati še več kot 150.000,00 evrov zakonitih zamudnih obresti, kar skupaj znese pol milijona evrov. Ko boste do konca prebrali ta članek, se boste lahko upravičeno vprašali, ali je minister za finance imel v mislih takšen način dodatnega pobiranja davkov, da bi se pobralo manjkajočih 100 milijonov evrov zaradi znižanja obremenitev na področju dohodnine.
Gre za dva davčnega zavezanca. Eden je posloval kot samostojni podjetnik posameznik (s.p.) in drugi kot gospodarska družba (d.o.o.), katere solastnik je bila ista fizična oseba kot s.p. Oba subjekta sta se ukvarjala z uvozom banan v Slovenijo in nato prodajo teh banan pravnim osebam v Evropski uniji (EU).
Naklep carinskih oziroma finančnih inšpektorje
Postopka, šlo je za carinska postopka, sta pri s.p. in d.o.o. izvajala dva carinska urada, in to:
- Carinski urad Ljubljana, kjer je postopek pri s.p. vodila višja carinska inšpektorica in
- Carinski urad Maribor, kjer je postopek pri d.o.o. vodil višji carinski inšpektor.
Inšpektorja sta že leta 2013, to je pred več kot šestimi leti odločila nezakonito, čeprav sem ju na to opozarjal. Očitno sta se odločila, da bosta škodovala obema zavezancema za davek. To sta zdaj potrdila še z zavrnitvijo obračuna zamudnih obresti od nezakonito odmerjenega in zarubljenega DDV ter zarubljenih zamudnih obresti. Leta 2013 sta obema davčnima zavezancema nezakonito odvzela več kot 350.000,00 evrov, danes pa jima ne želita izplačati več kot 150.000,00 evrov zamudnih obresti. Kar sta v prvotnem postopku trdila, se je izkazalo za neresnično, tako da se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali sta sploh še primerna za delo finančnega inšpektorja. Finančni inšpektor, ki ne spoštuje sodbe Sodišča evropske skupnosti (SES) in dveh sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS), ne more biti več finančni inšpektor. Prav tako njuna prva nadrejena, to sta vodji nadzora v obeh finančnih uradih, ne moreta več opravljati tega posla, saj naj bi celo vztrajala pri izdaji nezakonitih odločb. Tiho soglasje sta dala tudi direktorja obeh finančnih uradov, to je Ljubljane in Maribora, ter menda vodja nadzora na Generalnem finančnem uradu (GFU). Vsi so bili seznanjeni s to problematiko in vsem njim, razen vodji nadzora na GFU, sem poslal sodbo SES in obe sodbi VSRS, iz katerih izhaja, da DDV ni uvozna dajatev, finančna inšpektorja pa trdita, da je, in zaradi tega ne želita obračunati zamudne obresti od neupravičeno zarubljenih denarnih sredstev obema zavezancema za davek.
Glede na to, da so vsi navedeni bili seznanjeni s sodbami, da so bili opozorjeni na nezakonito postopanje in sta inšpektorja kljub temu izdala nezakonite odločbe, lahko zaključimo, da sta finančna inšpektorja to počela namerno oziroma kar z direktnim naklepom. V 25. členu kazenskega zakonika je navedeno, da je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti in to je direktni naklep. Oba finančna inšpektorja sta bila z moje strani večkrat opozorjena na sodno prakso in sta kljub temu izdala nezakonite odločbe, saj zavezancema za davek nista obračunala in odredila plačilo zamudnih obresti od nezakonito odmerjenega in zarubljenega DDV in zamudnih obresti, kot to določa 99. člen veljavnega zakona o davčnem postopku, ki se glasi:
»99. člen
(obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka)
(1) Zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Zavezancu za davek pripadajo v primeru neupravičeno odmerjenega oziroma preveč odmerjenega in plačanega davka obresti od dneva plačila davka, v primeru neupravičene zavrnjene zahteve za vračilo davka pa od poteka 30-dnevnega roka po vročitvi odločbe, s katero je bila zavezancu za davek neupravičeno zavrnjena zahteva za vračilo davka.«
V 96. členu veljavnega zakona o davčnem postopku je določeno, da te zamudne obresti znašajo 0,0247 odstotka na dan, kar znaša letno 9,01 odstotka.
S tem sta po mojem mnenju storila kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Gre za kaznivo dejanje iz 258. člena kazenskega zakonika, ki se glasi:
»Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.«
Prvotni postopek leta 2012 in 2013
Carinska urada oziroma oba višja carinska inšpektorja sta trdila, da sta davčna zavezanca uvozila banane v Slovenijo in jih nato prodala kupcem iz Romunije, ki v Romuniji niso plačali DDV. Carinska inšpektorja sta trdila, da davčna zavezanca nista dokazala, da so banane zapustile območje Republike Slovenije in da so bile izročene deklariranim pridobiteljem, ki naj bi po njunem mnenju bili tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekti.
Davčna zavezanca sta trdila, da s tem nimata popolnoma nič, da sta vso blago prodala FCO Luka Koper, saj so romunski kupci prišli s svojimi tovornimi vozili v Luko Koper, kjer so v carinskem skladišču prevzeli banane in jih odpeljali v Romunijo. Davčna zavezanca sta trdila, da s trenutkom izročitve banan v Luki Koper ne odgovarjata za to, kako bodo in kako so postopali romunski kupci.
Ob tem je treba poudariti, da se je postopek pri s.p., ki se je nanašal na leta 2009, 2010 in 2011, začel leta 2012. Zaključil se je 24. 5. 2013, ko je bila izdana odločba, s katero je Carinski urad Ljubljana s.p. naložil plačilo 233.796,33 evra DDV in 9.152,71 evra zamudnih obresti, kar je skupaj zneslo 242.949,04 evra.
Postopek pri d.o.o., ki se je nanašal na leto 2011, se je začel 29. 10. 2012. Zaključil se je27. 6. 2013, ko je bila izdana odločba, s katero je Carinski urad Maribor d.o.o. en mesec za Carinskim uradom Ljubljana naložil plačilo 73.643,52 evra DDV in 3.191,46 evra zamudnih obresti, kar je skupaj zneslo 76.834,98 evra.
Torej, obema subjektoma sta oba carinska urada v razmiku 34 dni naložila plačilo 319.478,50 evra davčnih obveznosti. Oba davčna zavezanca sta ves čas trdila, da gre za nezakonito odmerjene davčne obveznosti, saj nista naredila ničesar narobe.
Celotna zadeva je še bolj nenavadna in presenetljiva zaradi tega, ker je v tistem času, to je leta 2013, vsem carinskim in davčnim uradnikom že bila znana sodba SES v zadevi Axel Kittel, gre za primer C-439/04 in C-440/04. V tem združenem primeru je SES dne 06.06.2006 odločilo, da je prodajalec lahko odgovoren za neplačilo davka, ki ga stori kupec le, če je vedel ali mogel vedeti, da so te dobave del utaje davka na dodano vrednost. V konkretnem primeru davčna zavezanca tega nista vedela. Banane sta kupcem prodala in predala v carinskem skladišču v Luki Koper in s trenutkom predaje ne moreta biti odgovorna za to, kaj po prevzemu s temi bananami počnejo kupci.
Še več, višji carinski inšpektor iz Maribora je v enem trenutku razmišljal, da bi odločil drugače, kot je odločila njegova kolegica v Ljubljani, toda nato je povedal, da ne more drugače odločiti, kot je določila njegova kolegica iz Ljubljane. Tako sta zavezanca za davek v razmiku 34 dni prejela dve odločbi.
Pritožbeni postopek in plačilo
Sledila je vložitev pritožbe na ministrstvo za finance kot drugostopnemu organu, ki je gladko zavrnilo obe pritožbi in potrdilo odločbi carinskega organa. Nato sta bili vloženi dve tožbi na upravno sodišče, ki je prav tako zavrnilo obe tožbi, zato sta bili vloženi dve reviziji na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Med vlaganjem pravnih sredstev je pri obeh zavezancih za davek potekala neusmiljena prisilna izterjava nezakonito odmerjenega DDV in zamudnih obresti. Tako so bile vse nezakonito odmerjene davčne obveznosti končno prisilno izterjane od obeh davčnih zavezancev leta 2016. Ob tem je treba poudariti, da sta bila oba davčna zavezanca zaradi nezakonitih odločb pahnjena v kritične situacije, s.p. je celo prenehal obstajati, d.o.o. pa je prenehal poslovati. S.p. oziroma fizična oseba je celo morala najeti posojilo in je imela srečo, da je to lahko storila, saj bi drugače ostala brez svojega osebnega premoženja. Si predstavljate, da vam leta 2016 zarubijo hišo, se morate izseliti, razpade družina, leta 2019 pa vam rečejo, oprostite, smo narobe delali. Tega, kar se je zgodilo, ne more nihče več vrniti.
Na koncu sta oba davčna zavezanca plačala odmerjeni davčni dolg in še dodatno natekle zamudne obresti, in to:
- s.p. je plačal dolg po odločbi v znesku 242.949,04 evra ter dodatno odmerjene in izterjane zamudne obresti v znesku 41.440,21 evra, kar skupaj znese 284.389,25 evra,
- d.o.o. je plačal dolg po odločbi v znesku 76.834,98 evra ter dodatno odmerjene in izterjane zamudne obresti v znesku 6514,57 evra, kar skupaj znese 83.349,55 evra.
Tako je bilo obema davčnima zavezancema skupaj nezakonito izterjano in zarubljeno 367.738,80 evra.
Upam, da si bralci predstavljate, kaj takšen znesek pomeni za neko fizično osebo, ki je bil nosilec dejavnosti s.p. in tudi solastnik d.o.o., ki je bil pred tem deležen policijske preiskave, nato kazenske ovadbe Fursa, ki je padla, medtem izdaja dveh nezakonitih odločb dveh carinskih uradov in na koncu še nezakonita prisilna izterjava davčnega dolga, ki je bil izmišljen.
Leta 2017 je vrhovno sodišče sprejelo obe reviziji in je na SES vložilo vprašanje za predhodno odločanje o tem, ali je treba člen 143(1)(d) Direktive o DDV razlagati tako, da mora v okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji vseeno naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni.
SES je s svojo sodbo številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018 odločilo:
»Člen 143(1)(d) Direktive o Sveta 2006/112/ES z dne 28. septembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009, je treba razlagati tako, da v okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se pri naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je navedeni davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da so dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni storil vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil, kar mora preveriti predložitveno sodišče.«
Nato je dne 16.01.2019 sledil sklep VSRS, številka X Ips114/2015 in dne 30.01.2019 sklep VSRS, številka X Ips 320/2015, ki sta odpravila sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije in mu obe zadevi vrnilo v ponovno odločanje. Tudi upravno sodišče je odločilo podobno in je odpravilo obe določbi obeh carinskih organov (danes Furs) in je obe zadevi vrnilo Fursu v ponovno odločanje.
Furs, to je Finančni urad Ljubljana in Finančni urad Maribor, sta šele šest mesecev po prejemu sodb upravnega sodišča seveda po predhodni urgenci pooblaščenca zavezanca za davek, izdala zapisnika, v katerima sta navedla, da se davčnima zavezancem vrnejo nezakonito odmerjeni DDV in zamudne obresti. V zapisniku pa ni bilo nič govora o plačilu zamudnih obresti od dneva, ko so bili DDV in zamudne obresti zarubljene davčnima zavezancema, kot to določa prej citirani 99. člen veljavnega zakona o davčnem postopku.
Zapisnika v ponovnem postopku
V ponovnem postopku je Finančni urad Ljubljana v primeru s.p. izdal zapisnik, v katerem je navedel:
»Pri navedenih prodajah so bili glede na razpoložljivo dokumentacijo dogovorjeni dobavni pogoji FCO Koper (tako za romunske missing družbe kot ostale kupce), kar pomeni, da je blago, v konkretnem primeru banane, dano na razpolago kupcu v Kopru. S tem tudi kupec prevzame vse obveznosti v zvezi s prevozom blaga.
Carinski organ ugotavlja, da v ponovnem postopku glede na napotila US (upravnega sodišča) davčnemu zavezancu na podlagi razpoložljivih listin ne more v zadostni meri dokazati, da je vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile uvozu blaga, del utaje, ki so jih storili pridobitelji.
Odmerjene obveznosti po izdani odločbi je zavezanec poravnal v celoti, v različnih zneskih, in sicer v obdobju od 2.9.2013 do 13.10.2016. Glede na ugotovitve v ponovnem postopku bodo zavezancu za davek vrnjene neupravičeno odmerjene davčne obveznosti po odločbi v višini 242.949,02 evra, vključno z zamudnimi obrestmi v višini 41.440,21 evra.«
Kot prvo ne vem, kako se počuti finančna inšpektorica, ki je leta 2013 trdila popolnoma nasprotno, kot je zdaj zapisala v tem novem zapisniku. Leta 2013 smo jo opozarjali na dejstvo, da so banane bile predane FCO Koper, toda ona tega ni želela sprejeti, ker ji očitno ni ustrezalo, danes pa to popolnoma normalno zapiše. Zakaj smo izgubili šest let in zakaj sta morala biti oba zavezanca za davek porinjena v nepotrebne težave?
Poleg tega pa zapis, da se zavezancu za davek vrnejo neupravičeno odmerjene davčne obveznosti v višini 242.949,02 evra, vključno z zamudnimi obrestmi v višini 41.440,21 evra, pri nepozornem bralcu ustvari vtis, da je davčni organ zavezancu za davek vrnil neupravičeno oziroma nezakonito odmerjeni davek, poleg tega pa mu je plačal še zamudne obresti poleg tega davka, kot je to določeno v 99. členu ZDavP-2. V bistvu pa je davčni organ zavezancu za davek vrnil samo tisto, kar mu je zarubil. Kot je bilo uvodoma navedeno, je obveznost po nezakoniti odločbi, ki jo je prejel 28. 5. 2013, znašala 242.949,02 evra. Ker zavezanec za davek te obveznosti ni plačal v odrejenem 10-dnevnem roku, temveč dokončno šele 13. 10. 2016, mu je davčni organ za vso to zamudo zaračunal in nezakonito zarubil še 41.440,21 evra. To pomeni, da je davčni organ zavezancu za davek vrnil samo tisto, kar mu je nezakonito zarubil, ni pa mu, tako kot je to določeno v 99. členu ZDavP-2, plačal tudi zamudnih obresti od nezakonito zarubljenih sredstev, in to po stopnji iz 96. člena ZDavP-2. Davčni organ oziroma višja finančna inšpektorica v zapisniku niti z besedo ni omenila, zakaj tega ni storila, oziroma je s prirejenim zaključkom zapisnika želela prikazati, kot da je zavezanec za davek prejel tudi zamudne obresti.
Kot pooblaščenec sem to takoj opazil in sem poklical finančno inšpektorico in jo vprašal, kaj je z zamudnimi obrestmi. Odgovorila je, da zavezancu za davek ne pripadajo zamudne obresti, ker da se v carinskih postopkih ob vračilu uvoznih dajatev, kar naj bi ta DDV bil, ne plačajo zamudne obresti, temveč obresti v višini Euribora, ki pa je danes negativen. Ob tem se je sklicevala na 241. člen Carinskega zakonika (UREDBA SVETA (EGS), v katerem je določeno:
»Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če:
- se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju,
- to predvidevajo nacionalne določbe.
Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.«
V razgovoru je zatrdila, da zamudnih obresti ne bodo plačali zaradi navedene določbe.
Zavezanec za davek se s tem ni strinjal in zaradi tega smo sami opravili obračun zamudnih obresti od neupravičeno izterjanega DDV in zamudnih obresti. Tako so te zamudne obresti na dan 30. 9. 2019 znašale 113.566,26 evra, danes dva meseca pozneje pa znašajo še več.
Pripombe in odločba
Zavezanec za davek je podal pripombe na zapisnik, v katerih je zahteval še plačilo zamudnih obresti, davčni organ pripombe zavezanca za davek ni upošteval in je izdal odločbo, v kateri je navedel, da zavezancu za davek zamudne obresti ne pripadajo, ker DDV pri uvozu predstavlja uvozno dajatev. Ob tem se je davčni organ skliceval na sodbo vrhovnega sodišča številka X Ips 378/2016, ki pa je v konkretnem primeru neuporabna, saj se nanaša na carino. Tako je davčni organ v odločbi, ki je bila izdana v ponovnem postopku, zapisal:
»Neutemeljena je pripomba zavezanca glede »ter zamudnih obresti od vsakokrat plačanega davka in zamudnih obresti do dneva vračil«, saj obresti pri vračilu preveč plačanih uvoznih dajatev (vključno z zamudnimi obrestmi) po vsebini niso zamudne obresti, zato se ne uporabi obrestna mera iz 96. člena ZDavP-2, na katero napotuje 99. člen ZDavP-2.
Uporaba carinske zakonodaje pri vračilu DDV, ki je obračunan pri uvozu iz naslova napačno deklarirane carinske vrednosti blaga in neupravičeno deklarirane oprostitve DDV temelji na 3. členu ZICZEU, ki določa, da se ta zakon uporablja tudi za druge dajatve, ki se pobirajo pri uvozu in izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno.«
Davčni organ nato čez celotno odločbo navaja, da je DDV uvozna dajatev, kar pa nikakor ne drži. Tako davčni organ v predzadnjem odstavku na 8. strani izpodbijane odločbe navede:
»V konkretnem primeru je treba kot materialni predpis pri izračunu obresti upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to pa je v danem primeru torej CZ, saj se davek na dodano vrednost obravnava kot uvozna dajatev.«
Pritožba zavezanca za davek
Zavezanec za davek je v pritožbi, ki jo je vložil zoper odločbo davčnega organa, ki mu ne prizna zamudnih obresti in trdi, da je DDV uvozna dajatev, med drugim navedel:
»Preden zavezanec za davek citira vse sodbe, to je sodbo evropskega sodišča in dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da DDV ni uvozna dajatev, zavezanec za davek poudarja, da iz letnega poročila Fursa za leto 2018, kot tudi iz vseh predhodnih letnih poročil Fursa izhaja, da DDV ni uvozna dajatev.
Tako je v letnem poročilu Fursa za leto 2018 navedeno:
- na strani 23 – V prihodke iz naslova davka na dodano vrednost so vključeni prihodki davka na dodano vrednost po obračunu in davka na dodano vrednost od uvoženega blaga, ki skupaj v pobranih javnofinančnih prihodkih v letu 2019 predstavljajo 22,6-odstotni delež.
- na strani 30 – Carine in drugi davki na mednarodno trgovino (izravnalne in protidampinške dajatve) so izvirni prihodek Evropske unije in se štejejo za tradicionalna lastna sredstva Evropske unije. Od teh davkov država članica zadrži 20 odstotkov za stroške pobiranja, 80 odstotkov pa se vplača v proračun Evropske unije.
Torej že iz samega letnega poročila Furs izhaja, da DDV ni uvozna dajatev in se ne obravnava kot uvozna dajatev, kajti če bi se, bi to bilo tudi navedeno v rubriki Carine (30. stran poročila in naslednje). Poleg tega bi to pomenilo, da Furs vsakokrat 80 odstotkov tega DDV, ki se plača ob uvozu, vplača v proračun Evropske unije, kar pa ni res. To bi pomenilo, da bi se v tem konkretnem primeru 80 odstotkov DDV, ki je predmet vračila, vračal zavezancu za davek iz proračuna Evropske unije, pa temu ni tako.
Zaradi tega je sklicevanje davčnega organa na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) številka X Ips 378/2016 brezpredmetno, saj se ta sodba nanaša carino oziroma uvozne dajatve, DDV pa ni ne carina in ne uvozna dajatev, kar izhaja iz:
- sodbe SES v zadevi C-248/09 z dne 29. 7. 2010,
- sodbe VSRS, številka X Ips 82/2015, z dne 20.10.2016 in
- sodbe VSRS), številka X Ips 273/15 z dne 14. 6. 2017.«
SES je v sodbi v zadevi C-248/09, dne 29. 7. 2010 razsodilo:
»Člen 4(10) uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z uredbo št. 82/97, je treba razlagati tako, da uvozne dajatve ne vključujejo davka na dodano vrednost, ki se plača ob uvozu blaga.«
Glede na to, da gre za več kot devet let staro sodbo SES, je težko verjeti, da davčni organ ne bi bil seznanjen z njeno vsebino in da davčni organ ne bi vedel, da uvozna dajatev ne vključuje DDV. Temu dejstvu pritrdita še dve sodbi VSRS, ki sta bili izdani leta 2016 in 2017, to je pred več kot dvema ali tremi leti. Glede na to, da davčni organ v izpodbijani odločbi citira napačno sodbo X Ips 378/2016, kaže na to, da je bil davčni organ seznanjen tudi s tema dvema sodbama, ki sta za zavezanca za davek ugodni, ampak ju očitno ni želel uporabiti v tem ponovnem davčnem postopku, saj sta ugodni za zavezanca za davek in ne za davčni organ.
Sodba VSRS številka 82/2015, z dne 20. 10. 2016
V jedru te sodbe je navedeno:
»Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve na podlagi 236. člena CZ je materialna pravica, CZ pa ni materialnopravna podlaga za DDV niti za DMV. DDV in DMV nista uvozna dajatev iz 10. točke 14. člena Carinskega zakonika.
V 8. točki te sodbe je navedeno, da sta revidenta v konkretnem primeru vložila zahtevek za odpust dajatev (DDV in DMV po carinskih deklaracijah) v znesku 286.753,05 evra, in to po drugem odstavku 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZ.
V 9. točki sodbe je navedeno, da se na podlagi člena 236(1) CZ povrnejo ali odpustijo uvozne ali izvozne dajatve, če se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan, ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220(2). Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev se na podlagi člena 236(2) CZ odobri na podlagi zahtevka.
V 12. točki sodbe pa je navedeno, da sta revidenta vložila zahtevek na podlagi člena 236(2), vendar pa sta z njim zahtevala povrnitev oziroma odpust dajatev iz naslova DMV in DDV, ki niso ne uvozne ne izvozne dajatve, katerih povrnitev ureja 236. člen CZ. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je namreč materialnopravna pravica, CZ pa ni materialnopravna podlaga niti za DDV niti za urejanje nacionalne davčne ureditve, kamor sodi DMV.
V 13. točki sodbe pa VSRS navede, da revidenta v reviziji navajata, da je predmet njunega zahtevka povračilo oziroma odpust carinske dajatve, hkrati pa pojasnjujeta, zakaj je prišlo do napačnega obračunavanja DDV in DMV. Zakon o davku na dodano vrednost v šestem odstavku 77. člena(1) sicer določa, da se pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, vendar to ne pomeni, da je DDV pri uvozu blaga uvozna dajatev v smislu CZ.«
Iz do zdaj navedenega nesporno in nedvoumno izhaja, da DDV ni uvozna dajatev in da se za njegovo vračilo ne uporabljajo določbe CZ. Zaradi tega je treba zavezancu za davek ob vračilu DDV in zamudnih obresti, ki so mu bile ob nezakoniti prisilni izterjavi obračunane od tega DDV in nato zarubljene, v skladu z 99. členom ZDavP-2 obračunati in plačati še zamudne obresti od glavnice (to je DDV) in zamudnih obresti, in to od dneva, ko so bile zarubljene pa do dneva vračila. To pomeni, da Fursu še zmeraj tečejo zamudne obresti.
Sodba VSRS številka 273/2015, z dne 14. 6. 2017
V jedru te sodbe je navedeno:
»Po presoji vrhovnega sodišča odpust DDV na podlagi 236. in 239. člena CZS ni mogoč, saj se te določbe nanašajo le na odpust oziroma povračilo uvoznih dajatev, med katere pa DDV ne spada. Četudi se po šestem odstavku 77. člena ZDDV pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, to ne pomeni, da je DDV dejansko uvozna dajatev v smislu CZS. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je materialnopravna pravica, CZS pa ni materialnopravna podlaga za obračunavanje in stem ne za odpuščanje DDV. Enako stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 82/2005 (pravilno 2015) z dne 20. 10. 2016.«
Postopek pri Finančnem uradu Maribor
Ponovni postopek, ki je potekal pri Finančnem uradu Maribor, je potekal na identičen način in tudi v tem primeru je bila izdana odločba, v kateri je finančni inšpektor trdil, da se DDV šteje kot uvozna dajatev. Razlika je le v tem, da smo na Finančni urad Maribor pred izdajo odločbe poslali vse tri prej navedene sodbe in smo jih prosili, naj še enkrat premislijo in odločijo zakonito, saj ni možno spregledati in ne upoštevati teh treh sodb, iz katerih nedvoumno in jasno izhaja, da DDV ni uvozna dajatev in se tudi ne šteje kot uvozna dajatev. Vso to dokumentacijo smo poslali tudi direktorju Finančnega urada Maribor, ki je pred kratkim menda doktoriral na področju davčnega prava in smo pričakovali, da bo vsaj on postopal v skladu z zakonom in sodbami vrhovnega sodišča, toda očitno je bila odločilna zahteva ministra za finance, ki zahteva dodatno in hitrejše polnjenje proračuna. Ali pa gre za namerno oziroma naklepno nezakonito postopanje finančnega inšpektorja, vodje nadzora in verjetno tudi pravne službe na FU Maribor ter na koncu še direktorja Finančnega urada Maribor. Podobno kot velja v predhodnem primeru Finančnega urada Ljubljan, velja tudi za Finančni urad Maribor.
Zaključek
Davčni organ je konec oktobra 2019 in v začetku novembra 2019 obema zavezancema za davek vrnil nezakonito zarubljen DDV in nezakonito zarubljene zamudne obresti, ni pa vrnil zamudnih obresti od teh zneskov, kar bi v skladu z 99. členom ZDavP-2 moral storiti, saj DDV ni uvozna dajatev. Tako oba zavezanca za davek ponovno iščeta pravico v pritožbenem postopku in upata, da bo ta zadeva zaključena že pri drugostopnem organu in da ne bo treba ponovno iti do evropskega sodišča. Med tem časom pa se teh 150.000,00 evrov nahaja med davčnimi prihodki slovenskega proračuna. Utemeljeno se lahko vprašamo, koliko je še takšnih primerov.
*Članek je bil objavljen v 502. številki revije Denar, ki je izšla 20.11.2019. V reviji je naslov članka Šarčevi ne spoštujejo vrhovnega sodišča (strani 6 do 10).