Novo nezakonito postopanje Fursa

Danes je nesporno jasno, da so Furs in s tem finančni inšpektorji Fursa, v času od 1. januarja 2014 pa do junija 2017, na nezakonit in neustaven način vodili postopke in odmerjali davek po 68.a členu ZDavP-2. O tem je tudi odločalo ustavno sodišče in o tem sem že pisal. Po tej odločitvi ustavnega sodišča smo vsi pričakovali, da bo Furs v bodoče odločal zakonito, toda to se ne bo zgodilo. Po informacijah, katere imam, danes, to je leta 2021, o teh zadevah odločajo iste osebe, ki so nezakonito odločale že leta 2014. Manjka jim le takratni finančni inšpektor Uroš Grošelj, ki je vodil celotno zadevo.

V nadaljevanju preberite moj uvodnik iz zadnje številke revije Denar ter mnenje o zapisanem v uvodniku, katerega je pripravil nekdanji ustavni sodnik dr. Janez Čebulj, ki je tudi leta 2014 trdil, da Furs odloča nezakonito. Žal se Furs odloča, da bo davčne zavezance poslal na novo sedemletno pot, do ustavnega sodišča, saj mu zakonito odločanje nikakor ne diši.

Presenečajo me tudi odgovorni na Fursu, ki ne znajo ustaviti finančne inšpektorje na Generalnem finančnem uradu, ki dajejo nezakonita in neustavna navodila finančnim inšpektorjem na terenu.

Tekst mojega zadnjega uvodnika:

»Davčni repete

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda repete pomeni zahtevo po ponovitvi, na primer, ko je pojedel, je rekel repete. V teh dneh lahko pričakujemo, da se nam bo zgodil davčni repete, seveda če odgovorni v Fursu tega ne bodo preprečili. Mogoče se sprašujete, kakšno zvezo ima repete z davki in za kaj gre. Gre za to, da na Fursu ponovno napačno tolmačijo zastaranje. Najprej so v letih 2014 do srede leta 2017 z nepravilnim tolmačenjem zastaranja v osebnih davčnih pregledih pojedli (uničili) kar nekaj davčnih zavezancev in njihovih družin. Nato so konec septembra 2020 doživeli klofuto in namesto da bi se vodstvo Fursa zahvalilo takratnim kuharjem, so jih pustili na njihovih funkcijah. Zdaj ta isti kuharji, ki so istočasno tudi jedci, trenutno res s kostjo v grlu, že kričijo repete. Zakaj repete? Zaradi tega, ker ponovno napačno tolmačijo zastaranje. Tolmačijo ga tako, kot ga želijo, saj se tistim, ki so vse to zakuhali in s svojim kuhanjem dodobra oškodovali slovenski proračun, ne zgodi nič in še naprej sedijo na svojih položajih.

V osebnih davčnih pregledih znaša zastaralni rok 10 let, oziroma če citiram tekst tretjega odstavka 68. a člena Zakona o davčnem postopku: »Postopek po tem členu se uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden.« Določba je jasna. Za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih deset let. Ponovni postopki se uvajajo v teh dneh in zaradi tega je jasno, katera leta so lahko predmet davčnega pregleda. Predmet ponovnega davčnega pregleda so lahko samo leta, za katera še ni nastopilo zastaranje. Če smo danes v letu 2021 in se danes začenja ponovni davčni pregled za leta 2009 do 2013, potem štejemo deset koledarskih let nazaj, to je 2020, 2019, 2018, 2017, 2016, 2015, 2014, 2013, 2012 in 2011. Zadnje koledarsko leto, ki je še lahko predmet davčnega pregleda, je leto 2011. Navedeno pomeni, da so v konkretnem primeru predmet ponovnega davčnega pregleda lahko le koledarska leta 2011, 2012 in 2013, ne pa tudi koledarski leti 2009 in 2010. Zelo enostavno, normalno, zakonito in predvsem razumljivo.

Žal pa odločevalci na Fursu trdijo in takšna navodila dajejo inšpektorjem, da lahko opravljajo osebne davčne preglede tudi za leti 2009 in 2010. To pa je nova zloraba starih odločevalcev. Vse poteka s pozicije moči. Po informacijah iz davčnih krogov naj bi bili pri tem odločanju glavni dve finančni inšpektorici. To naj bi bili osebi, ki sta že v preteklih letih dajali navodila, kako odločati v osebnih davčnih pregledih. O tem obstaja kar nekaj elektronske pošte.

Mnogi finančni inšpektorji se ne strinjajo z njunimi navodili, toda morajo jih spoštovati in postopati v skladu z njimi. Podobno kot so to počeli v preteklih letih vse do odločitve ustavnega sodišča. Zdaj pa spet nova kršitev. Zato menim, da je prišel čas, da bosta morali tudi onidve odgovarjati za napačne odločitve in napačna navodila. Kolikor vem, se že pripravljajo kazenske ovadbe in odškodninske tožbe zoper tiste, ki so odločali nezakonito, predvsem tiste, ki so narobe šteli zastaranje in so opravljali osebne davčne preglede tudi za leti 2007 in 2008. Mnogi davčni zavezanci so zaradi tega po nepotrebnem plačali visoke zneske, drugi so se zadolžili, da so lahko plačali, mnogi pa niso imeli denarja in so končali v osebnih stečajih. Le odločevalci na Fursu so ostali nekaznovani.

Zato je novo leto še kako primeren trenutek za nove razmere, to pomeni, da svoj del odgovornosti prevzamejo tisti finančni inšpektorji, ki so odločali nezakonito, in se na ta način ločijo od tistih finančnih inšpektorjev, ki so odločali in odločajo zakonito.

                                                                                                                                Mag. Ivan Simič«

 

Mnenje dr. Janeza Čebulja:

»Stališče v Uvodniku je vodotesno, če bi prvostopenjski davčni organ upošteval, da se ponovitev postopka začne z zakonitim sklepom o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN). Zato bi moral davčni organ izdati nove oziroma nadomestne sklepe, ker za obstoječe ni več niti pravne niti dejanske podlage: zaradi 68.a člena, kot so ga tolmačili pred odločbo Ustavnega sodišča, je FURS tudi predhodno »finančno preiskavo« raztegnil na neustavno obdobje in njene ugotovitve uporabil za izdajo sklepa o začetku DIN.  Po odločbi Ustavnega sodišča in sodbah Upravnega sodišča za tako izdane sklepe ni več ne pravne ne dejanske podlage. Zato bi moral FURS ponoviti postopke tako, da bi najprej izdal nove oziroma nadomestne sklepe, ki bi bili izdani v letu 2021. Glede na to pa bi bilo treba desetletno obdobje šteti od tega leta nazaj tako, kot pišete v Uvodniku.

V teh primerih po mojem mnenju ni mogoče po odpravi odločbe s strani Upravnega sodišča kar enostavno ponoviti postopek kot v drugih »klasičnih« upravnih postopkih. Postopek se lahko ponovi o isti stvari: o isti stvari pa lahko govorimo le, če gre za isto dejansko in isto pravno podlago. V teh primerih pa nista ista niti dejanska niti pravna podlaga. In na to bi moralo v sodbah opozoriti že Upravno sodišče in naložiti ponovitev postopkov vključno z izdajo novega oziroma nadomestnega sklepa o začetku postopka, če bi ga bilo (ob upoštevanju zgoraj navedenega) sploh še mogoče izdati. Če ga ne bi bilo mogoče izdati, ker ne bi bili (več) izpolnjeni pogoji za uvedbo DIN, pa postopek s sklepom ustaviti.

Zato je bila v eni od takšnih zadev zahtevana izdaja novega sklepa, pa se je davčni organ »skril« za sodbo Upravnega sodišča in sporočil, da ga ne bo izdal. Verjetno tudi zato, ker se zaveda, kaj bi se zgodilo – postopek bi moral ustaviti.

Mislim, da bi FURS moral ne glede na sodbe Upravnega sodišča ravnati zakonito, ker ga k temu zavezuje drugi odstavek 120. člena Ustave. Res je, da je Furs upravni organ, ki je pri odločanju vezan na zakon. Vendar je na podlagi drugega odstavka 120. člena Ustave vezan tudi na Ustavo. V ustavnopravni teoriji in ustavnosodni praksi je nesporno da mora upravni organ v primeru, ko odloča o upravni stvari, upoštevati, da so določbe Ustave o človekovih pravicah neposredno uporabljivo pravo. To pomeni, da mora zakonske določbe, ki jih bo uporabil pri odločanju, razlagati ob upoštevanju ustavnih norm.

Vendar – tudi če v tej fazi (začetni fazi ponovitve postopka) davčni zavezanec z navedenimi argumenti ne bo uspel (ker niti nima nobenega pravnega sredstva, ki bi ga imel, če bi izdali nov ali nadomestni sklep), bo uspel na sodišču (na pritožbeni inštanci dvomim, na sodišču pa zagotovo). Ampak krog se bo zavrtel še enkrat in po možnosti se bo na podlagi pozitivne sodbe Upravnega sodišča vse vrnilo na prvostopenjski davčni organ še tretjič.

Ves ta čas pa, zaradi po mojem mnenju v obravnavanem položaju tudi neustavnega tretjega odstavka 97. člena  ZDavP-2, država neustavno razpolaga z denarjem od plačil davkov, ki so bili plačani na podlagi odpravljenih prvostopenjskih davčnih odločb. Z odpravo teh odločb je namreč odpadla pravna podlaga za to, da država razpolaga z denarjem, plačanim na njihovi podlagi. To še posebej velja, ker so bili, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-113/17, davčni inšpekcijski postopki, ki so se vodili in bili končani s temi odločbami, neustavni. Torej – ne nezakoniti, temveč neustavni in so kot taki v nasprotju z Ustavo posegli v lastninsko pravico davčnih zavezancev. In v ponovljenih postopkih neustavno poseganje v lastninsko pravico še vedno traja.

 

                                                                                                                                   dr. Janez Čebulj«

S klikom na "Sprejmi" se strinjate s shranjevanjem piškotkov na vaši napravi za izboljšanje navigacije po spletnem mestu, analizo uporabe spletnega mesta in pomoč pri naših trženjskih prizadevanjih.