Beseda velikega pomena. Slovar slovenskega knjižnega jezika vztrajanje opredeli kot vztrajanje na lastni poti, vztrajanje v boju, vztrajanje pri odločitvi oziroma zahtevi. To so tudi glavne značilnosti dobrega davčnega svetovalca. Vztrajati pri svojem prepričanju, da imate prav, ko ste prepričani, da imate prav. Toda v tem vztrajanju so velika ovira naše stranke, davkoplačevalci, saj le redki želijo vztrajati. V svoji več kot tridesetletni davčni praksi sem že nekajkrat doživel oziroma dočakal, da se je vztrajanje izplačalo. V Sloveniji to pomeni osem do deset let. Največja težave je davčnemu zavezancu razložiti, da bo moral čakati toliko časa. Mnogi nimajo volje, drugi hrabrosti in tretji denarja. O napačnih in nezakonitih davčnih postopkih se ne govori in piše javno. To počnem le jaz. Zakaj? Ker se tako kot stranke bojijo tudi davčni svetovalci in odvetniki. Prvo, na kar pomislijo, je, da bodo zaradi takšnega izpostavljanja izgubili stranke. Sam sem nasprotnega mnenja. Ne morem zaradi tega, ker se bojim, da bom izgubil stranke, biti tiho. Vsaj mene se osebne zlorabe, ki jih počnejo oziroma izvedejo nekateri davčni inšpektorji, zelo dotaknejo. Počutim se, kot da bi mi nekdo s prisilnim jopičem zvezal roke na hrbtni strani, nato pa me provociral, lačnemu kazal hrano, žejnemu točil vodo, vmes pa še fizično mučil. Ti občutki so nekaj najhujšega. Ne da se jih opisati.
Te dni sem prejel odločbo drugostopnega organa v postopku, ki je trajal več kot osem let. Ministrstvo za finance je v vseh točkah pritrdilo mojim odločitvam iz leta 2011, čeprav so vmes davčni organ in davčni inšpektorji dvakrat izdali nezakonito odločbo in dvakrat želeli davčnemu zavezancu ukrasti skoraj tristo tisoč evrov. Namesto da bi skakal od veselja, sem sedel v pisarni in buljil v steno. V notranjosti mojega telesa praznina in bridka bolečina. Imel sem občutek, da me bo razneslo, da bom eksplodiral. Suho grlo, razočaranje, bes, žalost in ne vem kaj še vse. Ali je to bilo res treba?
Vse to je še huje zaradi tega, ker je to že četrta odločba drugostopnega organa, ki smo je prejeli v teh dneh in smo uspeli v celoti. Vsi primeri pa se nanašajo na dolgotrajne, večletne davčne postopke. Praviloma več kot šest let. Poleg velikega znanja, ki ga morate imeti v tovrstnih primerih, je treba imeti tudi veliko hrabrosti in predvsem je treba znati prepričati stranko, da vam zaupa, verjame in z vami vztraja do konca. Na tej poti vztrajanja stranka lahko doživi marsikaj. Stranka vam lahko popolnoma zaupa, kar je redko, saj ko vsi organi odločajo, da nimate prav, stranka začne dvomiti o vašem znanju. Stranka vam lahko zaupa, toda vedno bolj je nezadovoljna, nervozna, nenehno vas kliče, kdaj bo prišla odločitev, sprašuje se, zakaj nenehno izgublja, z eno besedo postane nezaupljiva, kar je za davčnega svetovalca najhuje. Ko pa na koncu uspete in stranka dobi vrnjen zarubljeni denar in še zamudne obresti, ste njen heroj.
Zakaj je treba čakati toliko časa? Zaradi tega, ker imamo nekatere davčne inšpektorje, ki nimajo ustreznega znanja, ker ne marajo določene stranke ali davčnega svetovalca ter namerno izdajajo nezakonite odločbe, saj se zanašajo na to, da stranka ne bo šla do konca. Imamo pa tudi primere, ko davčni inšpektorji sploh ne vedo, za kaj gre, pa odločajo in take država ne more odpustiti, saj so delovnopravno zaščiteni.
Tisto, kar me najbolj žalosti, je dejstvo, da sem v tem opozarjanju na samovolje in nezakonitosti nekaterih davčnih inšpektorjev osamljen, ker se kolegi davčni svetovalci ne upajo izpostavljati, ker se bojijo predvsem za sebe. Največ, kar si upajo, je, da organizirajo okroglo mizo, na kateri se vljudno pogovarjajo na načelni ravni. V praksi pa nič. Ne upajo vložiti tožbe zoper davčne inšpektorje, kaj šele kazenske ovadbe ali pa da bi v javnost posredovali ime davčnega inšpektorja, ki je odločal nezakonito. Jaz se tega ne bojim storiti. Tako sem v reviji Denar, v članku Furs mora plačati zamudne obresti (ta članek je povezan z blogom 2019.11.25 Ali je minister Bertoncelj imel v mislih takšen način pobiranja davkov?), ki bo objavljen na tem blogu v naslednjih dneh, navedel polni imeni obeh davčnih inšpektorjev, ki sta izdala več nezakonitih odločb v dveh davčnih postopkih, ker sta s tem kazala svojo moč in sta želela uničiti davčna zavezanca. Pa se jima ni izšlo.
Zaradi mojega početja, to je odkritega kritiziranja nekaterih davčnih inšpektorjev, ki izdajajo nezakonite odločbe, se mi le-ti maščujejo. O tem sem že velikokrat pisal v reviji Denar in govoril v javnosti. Zaradi tega mojega početja je davčna inšpektorica, seveda da bi me utišala in odstranila s trga, zoper mene leta 2012 vložila izmišljeno kazensko ovadbo, po kateri mi je grozilo 8 let zapora in je bila pozneje zavržena, ker ni bilo nič narobe. Zaradi nje sem imel v zadnjih letih veliko težav v življenju in v kombinaciji z novinarskimi lažnimi več kot pol milijona evrov izpada prihodkov, saj so me dodobra očrnili. Toda na koncu sem zmagal in zdaj je spet vse tako, kot je bilo.
Tisti, ki že dalj časa berete revijo Denar, se boste mogoče spomnili mojega uvodnika Sedeči bik, ki sem ga objavil 20. maja 2014, to je po tistem, ko so novinarji Dnevnika objavili lažen članek o meni, v katerem so bili tudi podatki, ki jih je imel le davčni organ. Tako sem zapisal: »Po drugih informacijah pa naj bi šlo za enostavno maščevanje skupinice davčnih inšpektoric, ki so se organizirale v kriminalni združbi z jasnim ciljem, da me uničijo, kajti potem nihče ne bi mogel odkrivati njihovih napak.«
Ja, točno tako. Po šestih letih sem odkril že tri imena davčnih inšpektoric iz Ljubljane, ki se jim je zdaj priključil še davčni inšpektor iz Kranja. Na seznamu mi manjkata še največ dve imeni in potem bo zadeva po vseh teh letih zaključena, imena bodo objavljena, postopki bodo sproženi in takrat bom zahteval, da davčna uprava izloči svoj gnojni del. Menim, da ne more majhna skupinica davčnih inšpektoric uničevati ugleda davčne uprave.
Dragi moji bralci! Ta moj zapis naj vam bo kažipot v vašem življenju, da nikoli ni dobro obupati, temveč morate vztrajati na svoji poti, čeprav je to včasih težko in boleče.