Naslov in vsebina današnjega bloga je namenjena vsem tistim, ki so v karantenah, bodisi ker so okuženi s koronavirusom, bodisi ker so bili v stiku z okuženimi. Na nek način so začasno odtujeni od družbe in od socialnih stikov. Omejeni so na določen krog oseb in bivanja. Vse to se da prenesti, toda hujše je dejstvo, kako novico, da si okužen s koronavirusom sprejme okolica. Družinski člani in pravi prijatelji so prizanesljivi in ti želijo čim prejšnje okrevanje, nekateri pa znajo biti neusmiljeni in pokvarjeni.
Sam pod besedno zvezo biti človek razumem biti razumen, biti človeški, sposoben pomagati vsem, imeti čut za težave drugih, biti sposoben združevati in ne razdvajati, spoštovati vse in razumeti, da različnost lahko pomeni tudi napredek. Biti človek pomeni biti sposoben pomagati bližnjim, ki so okuženi z virusom, četudi se zavedaš, da se lahko okužiš, pomagati tudi sodelavcem in sosedom, jim dostavljati hrano in druge potrebščine. Biti človek pomeni biti pripravljen žrtvovati tudi sebe, da bi pomagal drugim, ne glede na posledice. Žal v teh koronačasih opažamo, da temu velikokrat ni tako. Šele v teh časih spoznaš, kakšni ljudje te obkrožajo, kdo je do tebe iskren in kdo ne, kdo je prijazen in kdo hinavec. Bojim se, da smo zdaj poleg delitve na desne in leve dobili še delitve na neokužene in okužene.
Te dni sem spremljal zgodbo mlade, ambiciozne osebe. Trdo je garala, da je pridobila ustrezno, dokaj visoko izobrazbo, trdo je garala, da je dobila službo v srednjem velikem podjetju. Tako je nekega dne začutila visoko temperaturo in drugi dan je šla na testiranje. Žal je bila pozitivna. Ker je vzgojena v duhu poštenosti, je epidemiologu povedala, s kom se je družila v zadnjih dneh. Tako so ona, njen partner(ka) in njena družina končali v karanteni, ki se je iztekla te dni. V skladu s pravili, ki veljajo v teh primerih, karantena sledi tudi vsem sodelavcem, ki so bili z njo v stiku. Ravno zaradi njene poštenosti in odkritosti, ker je povedala, s kom je bila v stiku in na ta način prispevala k preprečevanju nadaljnjih okužb, so se začeli siloviti napadi nekaterih njenih sodelavcev na njo. Bila je vse, samo človek ne. Obsojali so je vsi, tudi vodja podjetja, ki bi v teh časih moral biti glasnik razuma. Žal je v tem primeru razum odpovedal na celi črti in bojim se, da je takšnih primerov še več. Telefonski klici in sporočila, ki so ji jih pošiljali nekateri njeni sodelavci, niso vredna, da se zapišejo v tem uvodniku. Doživela je globoko razočaranje. Nikoli si ni predstavljala, da ima takšne sodelavce. Potem je čez nekaj dni izvedela, da je bil njen sodelavec okužen pred njo in da se je nalezla od njega. To pomeni, da ni bila nič kriva in tudi njen sodelavec ni kriv. Edini krivec je lahko njen delodajalec, ki ni poskrbel za varnost svojih zaposlenih.
S pojmom biti človek se je lani ukvarjala tudi skupina mladostnikov, ki je v predstavi Pravica biti človek raziskovala odnos mladih do splošno priznanih človekovih pravic. Po njihovem biti človek pomeni biti prestrašen, besen, žalosten, radoveden in pogumen. Po navedbah organizatorjev je bila predstava intimna podoba generacije, ki po eni strani odrašča v dobro varovanih družinskih okoljih, po drugi pa vstopa v svet kaosa in popolnoma novih negotovosti, s katerimi je bilo prejšnjim generacijam prizaneseno.
Na določen način se strinjam z njihovo navedbo, saj danes res živimo v nekem novem, digitalnem svetu, katerega starejši ne razumemo najbolje. Toda to ni nič novega, saj tudi naši starši nas niso najbolje razumeli. Dejstvo je, da vsaka nova generacija vstopa v nek novi svet, ki je tuj njihovim staršem in starim staršem. Toda čeprav se gradijo novi družbeni odnosi, to ne sme biti razlog, da nismo človek. Biti človek moraš imeti v sebi, mora ti biti prirojeno in dano od staršev. Biti človek je največ, kar si lahko, kajti vse ostalo je le posledica tega, da si človek.
Zaradi tega pričakujem od vseh vas, dragi prijatelji, da poskušate biti človek in vsem nam bo bolje. Življenje je res nepredvidljivo in nikoli ne vemo, kje nas čaka konec, toda to ne sme biti razlog, da nismo človek.