Ustavno sodišče pritrdilo (215) - SIMIČ & PARTNERJI d.o.o.

Danes, 23.10.2023, je bila javnost seznanjena z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi RMV HOLDING d.o.o., Ptuj (v nadaljevanju: zavezanec za davek), v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji dne 05.10.2023 odločilo:

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) je v neskladju z ustavo.
Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

V konkretnem primeru sem nastopal kot pooblaščenec zavezanca za davek in tudi kot pooblaščenec vseh z zavezancem za davek povezanih pravnih in fizičnih oseb, katerih se je davčni organ lotil na več različnih načinov. Mnoge zadeve so se končale ugodno za zavezanca za davek in z njim povezane pravne in fizične osebe, kar meče slabo luč na tiste, ki so te postopke izvajali. Več v nadaljevanju.

V konkretnem primeru je šlo za to, da sta dve fizični osebi leta 2011 prodali vsaka svoj 50 % svoj delež v družbi RMV HOLDING d.o.o. Kupec je bila ciprska družba. Kupnina za oba deleža je znašala 3.200.000,00 EUR, to pomeni, da je vsak fizična oseba prodala svoj delež za 1.600.000,00 EUR. Obe fizični osebi sta konec februarja 2012 vložili napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve deležev. Tekom leta 2012 sta obe fizični osebi prejeli odločbi za plačilo dohodnine, katero sta tudi plačali. Naknadno, to je čez štiri leta, je davčni organ začel davčno inšpekcijski nadzor pri zavezancu za davek in je zavzel stališče, da kupnina v znesku 3.200.000,00 EUR ni kupnina, temveč predstavlja prikrito izplačilo dobička. Zaradi tega je davčni organ zavezancu za davek odmeril 20 % davek od dohodkov iz kapitala iz naslova dividend v skupnem znesku 640.000,00 EUR.

Kot pooblaščenec zavezanca za davek sem na 5. strani, dne 07.11.2016 vloženih pripomb na zapisnik, davčnemu organu predlagal in zapisal:

»Če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR.

Zato zavezanec za davek pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.

Zavezanec za davek želi vse te zadeve umiriti in se posvetiti svojemu delu, zato ta trenutek sprejema odločitev davčnega organa in je pripravljen poravnati razliko v znesku 166.696,82 EUR (640.000,00 EUR – 473.303,18 EUR).«

Davčni organ je v odločbi, katero je izdal po prejemu pripomb, v zvezi s tem predlogom zapisal:

»Davčni organ pojasnjuje, da v primeru odmere davka od dividend davčnemu zavezancu in v primeru odmere davka od dobička iz kapitala na podlagi napovedi, ki sta jih pri davčnem organu dne 27.02.2012 vložili fizični osebi, ne gre za odmero iste (pod)vrste davka od dohodkov iz kapitala in gre za odmero na drugi podlagi in različnima zavezancema.

Zaradi navedenega za pobot, kot ga v pripombah na zapisnik predlaga davčni zavezanec, ni pravne podlage. Odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala je pravnomočna, zato jo je mogoče odpraviti/nadomestiti le z uporabo izrednih pravnih sredstev, v kolikor so izpolnjeni pogoji za uporabo le-teh.«

Nato sem na 6. strani, dne 28.12.2016 vložene pritožbe zapisal:

»Davčni zavezanec še zmeraj vztraja pri svoji trditvi iz pripomb na zapisnik, da če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR za oba, oziroma 83.348,41 EUR za vsakega od njiju. Zato zavezanec za davek še zmeraj pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.«

Žal se to ni zgodilo in davčni organ je vztrajal pri svoji odločitvi in ni želel odmeriti davka od razlike, temveč je vztrajal pri plačilu celotnega zneska, to je 640.000,00 EUR.

Zavezanec za davek je na vse načine želel poravnati davčno obveznost in je dne 28.12.2016 na davčni organ naslovil vlogo za obročno plačilo davčnega dolga. V vlogi je zavezanec za davek zapisal:

»Davčni zavezanec želi davčni dolg poravnati v 24 zaporednih mesečnih obrokih. V zavarovanje za plačilo davčnega dolga davčni zavezanec predlaga vpis zastavne pravice na nepremičninah, ki so v lasti hčerinske družbe. Skupna vrednost nepremičnin na katerih bi se vpisala zastavna pravica znaša (po GURS) 1.815.487,00 EUR, kar je 2,5 kratnik davčnega dolga. Res je, da so nepremičnine obremenjene z dvema zastavnima pravicama NLB d.d., toda gre za zneska dveh neodplačanih kreditov, ki bosta poplačana v prvi polovici naslednjega leta.«

Davčni organ je s svojo odločbo dne 29.12.2016, to je isti dan, ko je prejel vlogo za obročno plačilo, z odločbo zavrnil prošnjo za obročno plačilo. Si predstavljate to hitrost davčnega organ. Če izhajamo iz tega, da je vloga za obročno plačilo bila poslana 28.12.2023 (AR), ob 17.00 uri, iz Ljubljane in so jo na Finančnem uradu Ptuj prejeli 29.12.2016 dopoldne, recimo ob 8.00 uri, da je že istega dne, ob 11:24, podpisana odločba o zavrnitvi prošnje za obročno plačilo dolga. Priznam, da v svoji 35 letni praksi dela na področju davkov, še nisem zasledil takšne hitrosti. To pomeni, da so na Finančnem uradu Ptuj očitno energijo usmerili v uničevanje zavezanca za davek.

Zoper zavrnjeno obročno plačilo davčnega dolga je zavezanec za davek takoj, to je dne 06.01.2017 vložil pritožbo, Čez malo več kot dva meseca je drugostopni organ, to je ministrstvo za finance, s svojo odločbo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 01.01.2017 je zavezanec za davek kot holding družba prešel pod pristojnost Posebnega finančnega urada in če ste pričakovali, da se bodo zadeve zaradi tega malo zavlekle, se to ni zgodilo, kajti Posebni finančni urad je s svetlobno hitrostjo, to je že 13.01.2017, to je 15 dni od zavrnitve obročnega plačila davčnega dolga na Finančnem uradu Ptuj, sestavil seznam izvršilnih naslovov z dne 13.01.2017. Gre za izmišljen davčni dolg zavezanca za davek, ki je na ta dan znašal 717.638,21 EUR. Že isti dan, to je 13.01.2017, je Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek na Ptuju, kot zastopnik Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, pri Okrajnem sodišču na Ptuju podalo predlog sodišču za zavarovanje plačila davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice v zemljiško knjigo. Dne 16.01.2017 je vložen še predlog za zavarovanje nezakonitega davčnega dolga z vpisom zastavne pravice na poslovnem deležu zavezanca za davek, katerega je imel v družbi RM VUK d.o.o.

Dne 17.01.2017 je Okrajno sodišče na Ptuju izdalo sklep, s katerim je dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na poslovnem deležu družbe RM VUK d.o.o.

Moja ugotovitev je, da je šlo za neverjetna hitrost vseh udeležencev, to je državnih organov, ki pa je bila nepotrebna, saj je bil zavezanec za davek pripravljen poravnati davčni dolg v 24 zaporednih mesečnih obrokih in je 18.01.2017 tudi sam plačal prvi obrok, čeprav mu je bilo obročno plačilo davčnega dolga zavrnjeno.

Zavezanec za davek se je po vložitvi pritožbe odločil za samoobročno plačilo davka je tri mesece zaporedoma, to je 18.01.2017, 17.02.2017 in 17.03.2023 nakazal po 30.000,00 EUR, kar skupaj znese 90.000,00 EUR. Torej, ker mu davčni organ ni odobril obročnega plačila se je sam odločil, da bo vsak mesec nakazal po 30.000,00 EUR, saj je želel poravnati nezakonit davčni dolg, samo da bi lahko posloval naprej. Toda, ko je prejel še odločbo ministrstva za finance, ki mu je zavrnilo pritožbo za obročno plačilo davka, je prenehal z nadaljnjim plačevanjem samoobrokov, saj je dojel, da ga želijo uničiti.

O pritožbi zoper glavno odločbo, to je o odmeri 640.000,00 EUR davka je ministrstvo za finance odločilo 20.09.2017, to je v malo manj kot devetih mesecih. Tožba na upravno sodišče je bila vložena 07.11.2017.

Dne 09.07.2019 je upravno sodišče s svojo sodbo številka I U 2457/2017-11 tožbo zavezanca za davek zavrnilo, zato je bil 10.09.2019 na vrhovno sodišče vložen predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je 04.12.2019 s sklepom odločilo, da se revizija dopusti in zavezanec za davek je 23.12.2019 vložil dopuščeno revizijo, dva dni pred tem, to je 21.12.2020 pa je vrhovno sodišče na ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, o kateri je ustavno sodišče odločilo 05.10.2023 in je ugotovilo:

da je Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) v neskladju z ustavo.
Da Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Da je do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

Toda ministrstvo za finance in Finančna uprava Republike Slovenija nista mirovala in tako je državno odvetništvo dne 18.11.2019 pri Okrožnem sodišču na Ptuju podalo predlog za uvedbo stečajnega postopka zoper zavezanca za davek. To je zoper družbo, kateri je davčni organ izdal nezakonito odločbo, od nje terjal nezakonito plačilo davka in kljub prošnji zavezanca za davek za obročno plačilo davčni organ ni odobril obročnega plačila in to kljub temu, da je zavezanec za davek dne 10.09.2019 na vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije.

Zoper predlog za začetek stečajnega postopka sem za zavezanca za davek pripravil ugovor zoper predlog za začetek stečaja, katerega je zavezanec za davek dne 19.12.2019 posredoval sodišču in sodišče je dne 13.01.2020 s sklepom ustavilo postopek za začetek stečajnega postopka nad zavezancem za davek, ker je predlagatelj, to je državno odvetništvo, umaknilo predlog za začetek stečajnega postopka.

Kot sem že navedel uvodoma, sem v pripombah na zapisnik davčnemu organu predlagal oziroma sem zapisal:

Zato zavezanec za davek pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.

To sem še enkrat ponovil v vloženi pritožbi, ko sem zapisal:

Sedaj pa preberite, kaj je v 39. točki svoje obrazložitve zapisalo ustavno sodišče:

»39. Da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo v sodnem postopku, ki ga je prekinilo, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS sprejelo način izvršitve svoje odločbe (3. točka izreka). V skladu s tem je treba v davčni inšpekcijski postopek, ki se izvaja pri plačniku davka, vključiti tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal določen davek, če gre za primer, ko se ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje (v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) in posledično, da bi moral biti že na začetku plačan drug davek (z drugimi besedami, gre torej za drugačno pravno opredelitev davka). Plačilo davka, za katerega davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da bi moral biti plačan, če ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja ne bi bilo, se solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Pri tem pa se kot delno plačilo tega davka šteje znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen. Na ta način se glede na primer, na katerega se nanaša zahteva za oceno ustavnosti, prehodno določa medsebojno upoštevanje dveh ločenih davčnih postopkov, ki se nanašata na isto transakcijo, v katero sta bila vključena davčna zavezanca in plačnica davka. Ustavno sodišče opozarja, da s takim načinom izvršitve svoje odločbe določa le najnujnejša pravila glede na opravljeni obseg ustavnosodne presoje, da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo v prekinjenem sodnem postopku. Zakonodajalec se bo moral na odločbo Ustavnega sodišča ustrezno odzvati in torej poskrbeti za ustrezno določno, dovolj predvidljivo in celovito ureditev posledic ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja. Pri zakonodajnih spremembah lahko izhaja iz različnih rešitev (ne nujno takšnih, kot izhajajo iz sprejetega načina izvršitve te odločbe).«

Torej, ustavno sodišče mi je pritrdilo, saj je oktobra 2023 odločilo tako, kot sem davčnemu organu predlagal novembra 2016. Škoda, da davčni organ pred sedmimi leti ni sprejel mojega predloga, kajti potem danes ne bi imeli odločitev, da je zakon o davčnem postopku v neskladju z ustavo.

Blog lahko zaključim z besedami, da ko preberete ta blog ugotovite, da v davčnih postopkih ni pomembno kaj je prav, da ni pomembno kaj je logično, da ni pomembno kaj je pošteno, da ni pomembno kaj je zakonito, saj se odloča s pozicije moči in še dobro, da imamo ustavno sodišče, ki pri svojem odločanju uporabi vse te kriterije. Žal pa je do ustavnega sodišča potrebno imeti dovolj denarja in časa, kajti mnogi na tej poti obupajo. Za napačne odločitve pa tako ali tako v finančni upravi ne odgovarja nihče.

mag. Ivan Simič

P.S.

Po objavi tega bloga so me nekateri spraševali kdo je v letih 2016 do 2019, ko so potekali zgoraj navedeni dogodki pri družbi RMV HOLDING d.o.o., saj so jim nezakonito naložili plačilo previsoke davčne obveznost, jim niso odobrili obročno plačilo in so jih želeli poslati v stečaj, vodil Furs. Iz dostopnih podatkov je razvidno, da je v tistem času je Furs vodila skoraj identična ekipa, kot je danes v vodstvu Furs, razen nekdanje generalne direktorice, ki danes opravlja drugo funkcijo.