K objavi tega bloga me je spodbudil tvit g. Petra Gruma, generalnega direktorja Fursa, ki je v zvezi z mojim predhodnim blogom »Ustavno sodišče pritrdilo« zapisal:
»Torej, če te prav razumem, trdiš, da je davčni organ že v času odločanja imel pravno podlago za »pobot« tega davka? Torej jo je imelo tudi upravno in vrhovno sodišče? Čemu se je torej obrnilo na ustavno sodišče in ni kar samo odločilo? Ivan, ni lepo na tak način zavajati.«
Odgovoril sem mu:
»Spoštovani g. Grum, lahko bi davčni inšpektor tako odločil. Lahko bi Furs vrnil prvotno odmerjeno dohodnino, saj je imel na razpolago izredna pravna sredstva. Pa ni. Če si se že oglasil, pa javnosti povej zakaj je ta inšpektor pozneje dal odpoved. Podobno ste pogoreli na 68. a členu.«
Ko zmanjka »Zdrava kmečka pamet«
Pri tovrstnih odločitvah je potrebno uporabiti »Zdravo kmečko pamet«. Ne moreš dvakrat odmeriti davek od istega posla oziroma zneska. Prvič dohodnino od kapitalskega dobička in nato še dohodnino od dividende. Za to ne potrebuješ vrhovnega ali ustavnega sodišča. Če pa tega ne narediš, pa mora davčni zavezanec na vrhovno sodišče. Zato bi bilo dobro, da generalni direktor Fursa prebere 80. člen zakona o dohodnini. Ne more se isti znesek, ki predstavlja dohodek iz kapitala, najprej obdavčiti kot dobiček iz kapitala in nato pa še kot dividenda. Torej, z dvema davkom, v okviru istega člena. Zakaj le? Kje je »Zdrava kmečka pamet?«.
Glede na to, da je generalni direktor Fursa reagiral na mojo objavo na X in na moj blog, v nadaljevanju objavljam moj članek, ki je bil objavljen v reviji Denar, 20.11.2022, in se nanaša na isto družino kot v predhodnem blogu. Ena fizična oseba je identična, kot tista, kateri je bil dvakrat odmerjen davek, opisan v predhodnem blogu. V naslednjih dneh pa bom objavil še en blog, ko so isti družini oziroma skupini podjetij blokirali veliko nepremičnino in več sto tisoč evrov denarja, na koncu pa je Furs izgubil vse, saj je to počel nezakonito.
Napačne odločitve Fursa 2012 do 2020
Preden nadaljujem s predstavitvijo napovedanega članka z dne 20.11.2021, v nadaljevanju podajam seznam odločitev sodišč, ki so v letih 2012 do 2020, odpravile nezakonite odločitve Fursa. To je bilo objavljeno v reviji Denar, 20.03.2021. Kar je preveč je preveč. Katero zakonodajo uporabljajo in zakaj ne uporabljajo spložno znano načelo, ki je zajeto tudi v drugem odstavku 6. člena veljavnega zakona o davčnem postopku in glasi:
»Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«
Če dvakratna odmera davka od istega zneska, kar je primer v prejšnjem blogu, ni dvom, potem nam ni pomoči. Potem se lahko vprašamo kdo vodi Furs.
Seznam napačnih odločitev Fursa
Seznam odločitev sodišč, ki so v letih 2012 do 2020, odpravile nezakonite odločitve Fursa je naslednji:
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
- Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
- Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
- Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
- Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
- Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
- Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).
Za zaključek bi le dodal, da je treba spoštovati davčne predpise in da je treba plačati zakonsko določene davčne obveznosti. Na drugi strani davčni zavezanci pričakujemo, da bo tudi država, v konkretnem primeru Furs, spoštovala te iste davčne predpise. Zato pričakujemo in si želimo, da Furs odloča zakonito, v primeru predhodno naštetih primerov pa bi morali odgovorni v Fursu ustrezno ukrepati zoper tiste, ki so odločali nezakonito ali pa so naročali nezakonito odločanje. Davčni zavezanci se v primeru neplačila davka dokaj hitro znajdejo v kazenskem postopku in identična pravila bi morala veljati za finančne inšpektorje, ki odločajo nezakonito.
V teh primerih bi tožilstvo moralo po uradni dolžnosti vložiti kazenske ovadbe, ne pa da kazenske ovadbe, ki jih vlagajo davčni zavezanci, zavržejo. Merila morajo biti enaka za davčne zavezance in finančne inšpektorje.
Še en poskus nezakonitega obdavčenja
V nadaljevanju predstavljam primer, ki je skoraj 14 let, se nanaša na isto družino kot v predhodnem blogu in je še en dokaz nezakonitega postopanja Fursa, čeprav je vse bilo zapisano v zakonu in je celo obstajala sodba vrhovnega sodišča iz leta 2010. V nadaljevanju moj članek iz revije Denar, ki je bil objavljen 20.11.2022:
»Sodba iz leta 2010
Leta 2010, točneje 15. 4. 2010 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sodbo številka X Ips 1689/2006. Bistvo sodbe oziroma tako imenovano jedro se je glasilo:
»Ker je knjigovodkinja dvigovala denar zato, da je izplačala revidentovim zaposlenim, je bila zgolj revidentov posrednik pri izplačilu denarnih zneskov delavcem, zato teh zneskov ni mogoče šteti za njene prejemke.
Neobstoj verodostojnih listin v smislu SRS ne pomeni avtomatično podlage za odmero davka od osebnih prejemkov, ampak je treba ugotoviti dejanski prejem.«
Ta sodba je ena od sodb, ki jo predstavljam udeležencem moje davčne akademije, saj menim, da so sodbe pomembne pri izvajanju poklica davčnega svetovalca in seveda davčnega oziroma finančnega uradnika. Žal pa v praksi opažam, da temu ni zmeraj tako. Še več, v zadnjem času imamo primere, ko celo ministrstvo za finance pove, da ne bo spoštovalo sodbe sodišča. Takšno postopanje lahko vodi v anarhijo in zaradi tega bo moral minister za finance, to je Klemen Boštjančič, temu primerno ukrepati, oziroma udariti po mizi, saj je končno on tisti, ki je odgovoren za zakonitost delovanja ministrstva za finance.
Dohodnina 2007 in 2008
Primera ne bom predstavljal podrobno, temveč želim s tem primerom opozoriti na zadeve, ki se ne smejo dogajati. V konkretnem primeru je davčna zavezanka zaradi napačne odločitve finančnega inšpektorja leta 2015 končala v osebnem stečaju in v njem še zmeraj je. Če bi finančni inšpektor, ki se je med tem časom upokojil, takrat odločal zakonito, davčna zavezanka ne bi imela vseh teh težav in njeno življenje bi se odvilo v drugi smeri. Tako pa se vsa ta leta bojuje za preživetje. Po osmih letih je jasno, da je bilo vse to nepotrebno, še več, bilo je nezakonito. Furs je imel možnost, da svojo napako oziroma napake popravi leta 2020, ko je davčna zavezanka predlagala obnovo postopka, pa ni želel, tako da je ta napaka popravljena šele letos, to je po izdaji sodbe upravnega sodišča.
Finančni inšpektor je januarja 2013 izdal sklep o uvedbi davčnoinšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leti 2007 in 2008. Novembra 2014 je izdal odločbo, s katero je davčni zavezanki od davčne osnove 2.600.000,00 evrov naložil plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve za leti 2007 in 2008 v znesku več 650.000,00 evrov. Tej odločbi je nato sledila obnova obeh dohodninskih odločb za leti 2007 in 2008 ter odmera dohodnine, novi odločbi od dohodka iz zaposlitve. Finančni inšpektor je trdil, da je davčna zavezanka z bančnega računa tujega podjetja, ni šlo za slovensko podjetje, dvignila prej navedeni znesek, ki pa ga ni zadržala, temveč ga je dala naprej in na koncu je bi ves ta denar namenjen za plače zaposlenih v tujem podjetju. To se je vedelo ves čas in finančni inšpektor bi moral to ugotoviti, pa očitno ni želel.
Davčna zavezanka je zoper vse tri odločbe vložila pritožbe. Zaradi teh odločb in zaradi nezmožnost plačila nezakonito odmerjenih davčnih obveznosti je davčna zavezanka leta 2015 končala v osebnem stečaju.
Drugostopni organ je kljub obstoju uvodoma navedene sodbe številka X Ips 1689/2006 z dne 15. 4. 2010, saj je šlo za identičen primer, dne 14. 12. 2015 izdal tri odločbe, in to na ta način, da je pritožbo zoper odločbo, izdano v davčnoinšpekcijskem nadzoru, zavrnil in jo spremenil tako, da gre za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov in ne za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. Zoper to drugostopno odločbo je davčna zavezanka sprožila upravni spor na upravnem sodišču.
Pritožbama, ki sta se nanašali na odmero dohodnine za leti 2007 in 2008, je drugostopni organ ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek, da se odmeri dohodnina od drugega dohodka. Tako je finančna uprava 29. 1. 2016 izdala dve novi dohodninski odločbi za leti 2007 in 2008 ter davčni zavezanki naložila plačilo razlike dohodnine v znesku skoraj 1.183.000,00 evrov.
Zoper obe odločbi je davčna zavezanka vložila pritožbi, ki ju je drugostopni organ zavrnil s svojima odločbama 22. 11. 2016.
Zoper davčno zavezanko je bila vložena tudi kazenska ovadba zaradi zatajitve finančnih obveznosti in kaznivega dejanja ponarejanja listin. Specializirano državno tožilstvo je septembra 2017 vložilo obtožnico. Kazenski postopek na sodišču se je zaključil januarja 2020, ko je tožilstvo v celoti umaknilo obtožbo, sodišče pa je nato zavrnilo obtožbo, saj ni bilo dokazov, da bi davčna zavezanka storila očitani kaznivi dejanji. To pomeni, da ni šlo za davčno utajo oziroma neprijavljene dohodke.
Na podlagi te kazenske sodbe je davčna zavezanka pri pristojnem finančnem uradu vložila predlog za obnovo postopkov zoper vse tri odločbe, to je zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora in v postopku odmere dohodnine za leti 2007 in 2008. Glede na to, da so bile vse odločbe dokončne in izdane pred iztekom petih let, je davčna zavezanka pričakovala, da bo finančni urad ugodil njenemu predlogu, da bo popravil svojo napako oziroma nezakonito odločanje in bo na ta način zadeva zaključena. Žal je finančni urad zavrnil vse tri predloge in to z navedbo, da je zamujen objektivni petletni rok za obnovo postopka, čeprav to ni bilo res.
Obnova postopka
Predlog za obnovo postopka v zvezi z vsemi tremi odločbami je bil vložen 14. 4. 2020. Iz sodne prakse izhaja, da se objektivni petletni rok šteje od dneva dokončnosti odločbe, to je od dneva, ko je odločba, ki jo je izdal drugostopni organ, vročena stranki. V primeru davčne zavezanke so bile drugostopne odločbe izdane:
- v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora 14. 12. 2015,
- v zadevi odmere dohodnine za leto 2007 dne 22. 11. 2016 in
- v zadevi odmere dohodnine za leto 2008 dne 22. 11. 2016,
kar pomeni, da so bile davčni zavezanki vročene po teh datumih. Glede na to, da je bil v vseh treh primerih predlog za obnovo postopka vložen 14. 4. 2020, ni možno govoriti o zamudi petletnega roka, saj so v prvem primeru potekla štiri leta in štirje meseci, v drugih dveh primerih pa tri leta in pet mesecev. Torej, v vseh treh primerih je bil predlog za obnovo vložen pred iztekom petih let.
Kljub temu je finančni urad predlog za obnovo odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 zavrgel in navedel, da ne gre za nova dejstva, ki bi obstajala v času pred izdajo dokončne odločbe, kar pa ni res.
Predlog za obnovo postopka v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom je finančni urad oziroma finančna inšpektorica s sklepom zavrgla zaradi tega, ker je po njenem mnenju zamujen petletni objektivni rok za obnovo postopka, čeprav to ni bilo res, saj so potekla štiri leta in štirje meseci. Finančna inšpektorica je v odločbi navedla:
»Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 14. 12. 2015 pritožbo zavezanke za davek na odločbo, kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje, s čimer je odločitev prvostopenjskega organa postala dokončna.
V zvezi z objektivnim rokom petih let od vročitve odločbe zavezanki za davek, v katerem je mogoče podati predlog za obnovo postopka, določen v četrtem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZDavP-2, je treba pojasniti, da gre za zakonsko nepodaljšljiv rok in da se ne nanaša na vročitev dokončne odločbe, temveč na vročitev odločbe organa prve stopnje (ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 1693/2015 z dne 17. 6. 2016). Odločba je bila zavezanki za davek vročena dne 8. 12. 2014. Glede na to je bil zadnji dan, ko je bilo mogoče vložiti predlog za obnovo postopka 8. 12. 2019. Zato se šteje, da predlog, ki je vložen po poteku tega roka, vložen nepravočasno.«
Zdaj pa poglejmo, kaj je zapisano v »jedru« sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 1693/2015 z dne 17. 6. 2016, ki se nanaša na davčno zadevo in na katero se je skliceval finančni urad oziroma finančna inšpektorica, ki je izdala sklep o zavrženju. V »jedru« navedene sodbe je zapisano:
»Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.«
Torej, iz sodbe, na katero se je v sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka sklicevala finančna inšpektorica, izhaja, da se lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, to pomeni, da tudi rok teče od vročitve dokončne odločbe in ne od vročitve prvostopne odločbe, zoper katero je vložena pritožba in ni še dokončna, kar je trdila finančna inšpektorica.
Ta primer je lep dokaz, da nikoli ne smete verjeti zgolj sklicevanju na sodbo, temveč jo morate zmeraj tudi prebrati. Pomembna je vsebina sodbe in iz tega primera je razvidno, da se je finančna inšpektorica sklicevala na sodbo, ki ne potrjuje tega, kar ona trdi, to pa je, da se rok za obnovo šteje od vročitve prvostopne odločbe. Kot smo lahko prebrali, to pa izhaja tudi iz določb zakona o splošnem upravnem postopku, se rok za obnovo šteje od vročitve drugostopne, to je dokončne odločbe in zaradi tega je bil po mojem mnenju sklep o zavrženju nezakonit. Ob tem je treba izpostaviti, da naj bi ta finančna inšpektorica takrat zasedala enega od vodilnih položajev in tudi danes naj bi ga ponovno zasedala.
Zoper sklep o zavrženju je davčna zavezanka vložila pritožbo na drugo stopnjo, to je ministrstvo za finance, ki pa je s svojo odločbo z dne 30. 10. 2020 odločilo, da se pritožba zavrne kot neutemeljena iz identičnega razloga, kot je to navedel prvostopni organ. Tudi drugostopni organ je štel, da rok teče od vročitve prvostopne odločbe. Davčna zavezanka je tako sprožila upravni spor in čaka na odločitev upravnega sodišča.
Tudi glede predloga za obnovo odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 je drugostopni organ zavrnil pritožbe in davčna zavezanka je tudi v teh dveh primerih sprožila upravni spor.
To je vse glede predlogov za obnovo.
Tožbi iz leta 2017
Ob vsem tem je treba poudariti, da je davčna zavezanka že leta 2017 sprožila upravni spor oziroma je glede odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 vložila tožbi na upravno sodišče. Tako je upravno sodišče glede odmere dohodnine za leto 2007 odločilo 18. 5. 2022, glede odmere dohodnine za leto 2008 pa 25. 5. 2022. V obeh primerih je tožbi ugodilo, odpravilo obe odločbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Finančni urad pa je v ponovnem postopku, ki ga je vodil junija 2022, lahko ugotovil le, da zaradi zastaranja ne more več izdati odločbe o odmeri dohodnine za leti 2007 in 2008, saj je minilo več kot 14 let. Glede na to, da sta bili odločbi iz januarja 2016 odpravljeni, sta ostali v veljavi prvotni odločbi leta 2007 in 2008. Tako je finančni urad med tem časom davčni zavezanki že vrnil vsa zarubljena finančna sredstva in to skupaj z zamudnimi obrestmi.
Upravno sodišče je zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi tega, ker meni, da prvostopni davčni organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Tako upravno sodišče v sodbi navede, da je v davčnem postopku treba ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, kar od davčnega organa zahteva načelo materialne resnice. Davčni organ mora izvesti posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve. V ta namen mora davčni organ zaslišati stranke in priče, kar pa v prvotnem postopku ni storil. Je pa to storilo kazensko sodišče in po zaslišanju je tožilstvo umaknilo obtožbo. Torej, če bi davčni organ oziroma finančni inšpektor, ki se je med tem časom upokojil, že prvič izvedel pravilen davčni postopek, bi ugotovil, da davčna zavezanka ni prejela nobenega dohodka, da je ves dvignjeni denar z bančnega računa dala naprej. Potem ne bi bilo visoke odmere dohodnine, ne bi bilo velikega števila odločb, pritožb, tožb in sodb in davčna zavezanka ne bi končala v osebnem stečaju. Njeno življenje bi se v vseh teh letih odvijalo popolnoma drugače, tako pa je vsa ta leta bila na robu preživetja. Zakaj? Ker se je nekdo odločil, da jo bo obdavčil kljub obstoju sodbe številka X Ips 1689/2006 z dne 15. 4. 2010.
Zaključek
Po predstavitvi opisanega primera lahko zaključimo, da mora davčni organ svoje davčne postopke voditi z veliko mero profesionalizma, da ne sme odločati subjektivno, da mora spoštovati veljavne davčne predpise in da mora biti pozoren na spoštovanje dostojanstva davčnega zavezanca. Kot ste lahko prebrali, je davčna zavezanka zaradi napačno vodenega davčnega postopka pred več kot sedmimi leti končala v osebnem stečaju in danes je kljub pozitivno končanem davčnem postopku še zmeraj v osebnem stečaju, ker tudi zaključek osebnega stečaja zahteva svoje postopke in svoj čas. Vse to pa je zelo težko zdržati, sploh že imaš nezakonito odločbo za plačilo več kot en milijon davka.«
Mag. Ivan Simič