Kot davčni svetovalec in kot nekdanji generalni direktor Dursa, Pursa in Fursa sem se in se še zmeraj zavzemam za zakonito plačevanje vseh davčnih obveznosti, katere v skladu z zakonom morajo plačati davčni zavezanci. Istočasno pa se ne strinjam z nezakonitimi odločabmi Fursa in zaradi tega opozarjam na njih, istočasno pa se s svojimi strankami, če se le da in če stranka želi, vztrajamo z vlaganjem pravnih sredstev, to je pritožb in tožb. Tako je bilo tudi v primeru davčnega zavezanca, ki je pred časom uspel na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ko je ustavno sodišče z odločbo številka U-I-492/20-22 z dne 05.10.2023, odločilo:
- Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) je v neskladju z ustavo.
- Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
- Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.
O tem sem tudi objavil dva predhodna bloga, ki sta očitno vzpodbudila Furs, da je danes, 07.11.2023, na spletni strani Vlade Republike Slovenije https://www.gov.si/novice/2023-11-07-davcno-izogibanje-pomeni-nepravicno-razdelitev-davcnih-bremen-in-izkrivljanje-konkurencnosti-na-trgu/ objavil odgovor oziroma svoje videnje zapisanega v mojem blogu oziroma v odločbi ustavenag sodišča. Menim, da je ta odgovor Fursa nepotreben in bi bilo bolje, če bi Furs pazil, da ne prihaja do izdaje nezakonitih odločb. Če pa so takšne odločbe že izdane, je jasno, da je odgovoren tisti, ki je odločbo izdal in podpisal.
Ob tem bi poudaril, da velika večina finančnih inšpektorjev izdaja pravilne in zakonite odločbe, žal pa se še zmeraj najdejo finančni inšpektorji, ki izdajajo nezakonite odločbe. Že nekajkrat sem povedal, da tisti trenutek, ko finančni inšpektor meni, da določba v zakonu ni jasna, mora uporabiti drugi odstavek 6. člena zakona o davčnem postopku, v katerem je določeno, da se v dvomu odloča v korist davčnega zavezanca. Ko finančne inšpektorje opozorimo na to določbo, nam odgovorijo, da niso v dvomu. Zato ni možno govoriti o tem, kar izpostavlja Furs, da so nekatere določbe davčnih zakonov nejasne. Če so nejasne, se uporabi drugi odstavek 6. člena zakona o davčnem postopku, če pa izdaš nezakonito odločbo, pa si to storil zavestno.
Tako sem pred časom v pripombah na zapisnik, v enem od ponovnih postopkov, priložil dve sodbi vrhovnega sodišča in eno sodbo evropskega sodišča. Iz navedenih sodb je izhajalo, da se DDV ne šteje za carinsko dajatev. Kljub tem trem sodbam, so trije finančni inšpektorji Fursa izdali odločbi, s katerima so odločili, da se DDV šteje za carinsko dajatev. Kaj ob temu reči? Da zakon ni jasen, da niso vedeli kako odločit? Lahko povem, da so točno vse vedeli za kaj gre in so kljub temu izdali nezakoniti odločbi. In zakaj? Zato, ker je bilo potrebno v ponovnem postopku od plačanega davka, plačati še zamudne obresti. Če se DDV šteje za uvozno dajatev so zamudne obresti enake Euriboru, ki je bil takrat negativen, če pa se DDV ne šteje za uvozno dajatev, pa je potrebno obračunati in plačati zamudne obresti, ki znašajo 9 %. Šlo pa je za več kot 100.000,00 EUR zamudnih obresti. Pozneje je zadeva padla že na drugi stopnji, davčni zavezanec je prejel zamudne obresti, finančni inšpektorji, ki niso spoštovali treh sodb sodišč, pa niso odgovarjali.
Preden nadaljujem s podajanjem mojega mnenja o odgovoru Fursa, bom predstavil zgodovino zakona o davčnem postopku, da boste bralci razumeli, da v Sloveniji imamo zakon o davčnem postopku že od 01.01.1997, to je več kot 26 let.
Prvi zakon o davčnem postopku (ZDavP) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 20.03.1996. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 02.04.1996 in uporabljati se je pričel 01.01.1997.
Drugi zakon o davčnem postopku (ZDavP-1) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 23.04.2004. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 20.05.2004 in uporabljati se je pričel 01.01.2005.
Tretji zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 26.10.2006. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 16.11.2006 in uporabljati se je pričel 01.01.2007. Od takrat, pa do današnjega dne je bilo 22 sprememb in dopolnitev tega tretjega zakona o davčnem postopku.
Ob tem ni nepomembno izpostaviti, da je pri vseh spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku aktivno sodeloval tudi Furs, saj je v velikem številu primerov pobudnik za spremembe in dopolnitve tega zakona. Torej, v 26 letih Furs ni nikoli zasledil, da bi imel težavo z izvajanjem tega zakona na obravnavanem področju, saj je vsakokrat lahko predlagal njegove izboljšave. Poleg tega, pa je Furs, kot izvajalec zakona, tudi njegov pripravljalec. Zato je izgovarjanje na to, da Furs nečesa ni razumel ali ni mogel izvajati, sprenevedanje. Zanimivo je, da če davčni zavezanec ne bi šel do konca, to je do vrhovnega sodišča, bi bil zakon o davčnem postopku v redu, ker pa je davčni zavezanec šel do konca, zakon o davčnem postopku ni v redu, oziroma je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in Furs ga naenkrat ne razume.
Furs v svojem, zgoraj navedenem odgovoru izpostavlja, da tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije pritrjuje, da finančna uprava ni imela zakonske podlage, da bi plačilo davka, ki ga plača fizična oseba, neposredno upoštevala pri obveznosti pravne osebe, in se poskuša izvleči z navedbo, da je šele z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Furs pridobil možnost za upoštevanje morebitnih plačil zavezanca, ki je v zvezi z istim gospodarskim ekonomskim dogodkom že plačal davek. Furs v svojem odgovoru izpostavi, da je upoštevaje načelo zakonitosti dolžan ravnati v skladu z veljavnimi predpisi, katere dopolnjuje tudi omenjena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ob tem pa Furs (ne)namerno spregleda, da je že prej imel možnost, če je že izdal odločbo, da gre za izplačilo dividend in je obračunal 640.000,00 EUR davka, da bi prvotni odločbi obeh davčnih zavezancev odpravil po nadzorstveni pravici. To je bilo tudi predlagano, a zavrnjeno.
Ob tem pa ne gre spregledati dejstva, da je Furs pred nekaj dnevi, točneje 27.10.2023, z izjavo za javnost, to je brez spremembe zakona oziroma brez odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, spremenil algoritem za izračuna davka od ustvarjenega kapitalskega dobička, ki bistveno vpliva na izračun davka. Kako je to mogoče in kje je zakonska podlaga za to početje.
Furs je v naslovu svojega odgovora, objavljenega na spletni strani vlade navedel:
»Davčno izogibanje pomeni nepravično razdelitev davčnih bremen in izkrivljanje konkurenčnosti na trgu«.
S tem se popolnoma strinjam, toda še zmeraj ne vem, kako naj imenujemo izdajanje nezakonitih odločb in dvakratno obdavčitev istega dohodka. Ko dvakrat obdavčiš isti dohodek ne moreš reči, da je bila nerazumljiva določba davčnega zakona, katerega spremembo v tem delu nisi nikoli predlagal. Poleg tega pa takšno početje Fursa pomeni nepravično razdelitev davčnih bremen in izkrivljanje konkurenčnosti na trgu. S tem, ko nekoga dvakrat obdavčiš, prav gotovo vplivaš na njegovo konkurenčnost na trgu. Enostavno ga uničiš.
V podnaslovu svojega odgovora je Furs še navedel:
»V konkretnem postopku, ki ga je v presojo na Ustavno sodišče posredovalo Vrhovno sodišče, je prišlo do davčnega izogibanja. Davčni zavezanec se je želel neupravičeno okoristiti v breme javnih financ. Ustavno sodišče v tem delu ni ugotovilo nepravilnosti odločitev Finančne uprave.
Neskladnost oziroma pomanjkanje ureditve Zakona o davčnem postopku je ugotovilo glede postopkovnih določb, v primeru, če je bil davek že plačan na osnovi ekonomskega dogodka, kot ga je prvotno opredelil davčni zavezanec in takšen dogodek predstavlja izogibanje davčnim predpisom.«
Navedeno ne drži. Davčna zavezanca sta leta 2011 svoja deleža prodala tujemu podjetju. To sta storila v skladu s predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. V skladu z zakonom sta februarja 2012 napovedala prodajo deleža, to je ustvarjeni kapitalski dobiček in prejela sta odločbi o odmeri kapitalskega dobička in to vsak v znesku okoli 250.000,00 EUR. Davek sta plačal, obe odločbi pa sta postali dokončni in pravnomočni.
Trdim, da ta prodaja nikakor ni bila navidezna in o tovrstni prodaji deleža družbe je že odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v 13. točki svoje sodbe številka X Ips 283/2016 z dne 16.01.2019 zapisalo:
»13. V danem primeru pa niti iz ugotovljenega dejanskega stanja niti iz navedenih pravnih stališč ne izhaja, da je šlo v zadevi za enega ali več navideznih pravnih poslov v pomenu, ki ga dajejo splošna pravila civilnega prava, ki se kot navedeno, v zvezi s tem uporabljajo tudi na davčnem področju. To izhaja tudi iz uporabljene pravne podlage v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2.7 Tako je nesporno, da so bili pravni posli ne le sklenjeni, temveč tudi realizirani s tem, da je lastništvo nad poslovnimi deleži revidenta (oziroma pred tem drugače poimenovanih družb, zgoraj) prešlo na drugo pravno osebo (B., Ltd), ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo. Enako velja tudi za nadaljnje prenose poslovnega deleža, vključno s ponovno pridobitvijo le-tega s strani A. A., kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. To, da so navedeni posli ustvarili pogoje za to, da je prišlo do izplačila sredstev na način, ki po svoji formi ni ustrezal pogojem obdavčenja dividend, še ne pomeni, da so bili navedeni pravni posli navidezni, torej da niso obstajali in se niso izvršili skladno z njihovo vsebino. Tako je ugotovitev stališča sodišča in tožene stranke, da je za presojo navedenega pravnega posla prodaje deleža revidenta kot navideznega zadoščalo že, da posel nima “ekonomske vsebine”, ker je bila kupnina izplačana iz sredstev, ki jih je zagotovil revident, pravno nepravilna.«
Naknadno, v začetku leta 2016, se je začel davčni pregled pri pravni osebi, katere delež sta prodala davčna zavezanca. Furs je prodajo tega deleža opredelil kot izplačilo dividend in pravni osebi je bilo naloženo plačilo davka v znesku 640.000,00 EUR, to je za vsakega davčnega zavezanca po 320.000,00 EUR.
Vsi udeleženci, vključno z inšpektorjem, so vedeli, da gre za istovrstno zadevo, to pomeni, da je kupnina, od katere sta skupaj že plačala davek v znesku 500.000,00 EUR, v bistvu to, kar je inšpektor imenoval dividenda, čeprav ni bila dividenda. Furs je takrat imel vso možnost, to je v skladu z zakonom, da če je že odmeril davek od dividend, da predhodni dve odločbi o odmeri davka od kapitalskega dobička odpravi po nadzorstveni pravici. Rok je pet let. Gre za izredno pravno sredstvo, katero lahko uporabi Furs. Na to sem opozoril finančnega inšpektorja, toda tega ni žele storiti, kar pomeni, da je očitno šlo za namero, da se davčna zavezanca obdavčita dvakrat.
Za zaključek bi izpostavil, da si zaupanje in spoštovanje pridobiš s poštenim in zakonitim delom in to mora biti cilj vsakogar od nas.
Mag. Ivan Simič